Doživeti koncertni nastop Caravan, legendarnih prvakov canterburyske scene progresivnega rocka, na tleh celinske Evrope dandanes meji že skorajda na znanstveno fantastiko, saj med koncertnimi turnejami le redkokdaj nastopajo izven domače Velike Britanije, kvečjemu za kakšen večji progrockovski festival. Enostavno se jim to po koncu sedemdesetih, ko so dosegli svoj ustvarjalni višek, pravzaprav ne splača glede na to, da je njihov glasbeni slog dandanes 'ultra nepopularen' in na njihove nastope pridejo samo še najbolj vdani prisaši starošolskega progresivnega rocka. Žalostna, vendar kruta realnost v dobi, ko so nastopaštvo, provokacije, vulgarnost in neznosen kič popularnih 'glasbenikov' in 'glasbenic' bolj važni od same glasbene vsebine. Na srečo čez našo zahodno mejo, v Trstu, živi kar nekaj vnetih privržencev dobre glasbe, ki so več let zapored v svojem mestu sredi poletja organizirali nadvse zanimive progresivnorockovske koncertne dogodke.
Tako se je poleti 2011 zgodilo 'nemogoče' in Caravan so sprejeli nastop v idiličnem okolju tržaškega gradu Castello di San Giusto, ki je bilo po ambientalni plati kot naročeno za njihovo glasbeno izročilo z močnim anglosaksonskim liričnim pečatom. Caravan so nastopili v postavi, ki je poleg edinega originalnega člana, pevca/kitarista Pyea Hastingsa vsebovala še klaviaturista Jana Schelhaasa, katerega dobro poznajo tudi ljubitelji skupine Camel, violista/flavtista/občasnega kitarista Geoffreya Richardsona, basista/občasnega pevca Jima Levertona ter novega bobnarja Marka Walkerja, ki je leta 2010 za koncertne nastope zamenjal hudo bolnega originalnega bobnarja Richarda Coughlana. Slednji je sicer še naprej ostal član skupine vendar se je zaradi bolezni moral odpovedati vsem bodočim koncertnim nastopom.
Avstralec Walker je kar nekaj let mlajši od svojih prekaljenih angleških kolegov, a kljub temu s svojimi eksplozivnimi in eklektičnimi bobnarskim veščinami ter močnim jazzovskim zaledjem, precej spominja na Coughlana v mladih letih, obenem pa je v band vnesel osvežilno, mladostniško energijo. Pyeov specifični vokal je po vseh teh letih še vedno neverjetno ohranjen s čimer se lahko pohvali zelo malo njegovih pevskih rojakov iz pionirske ere progresivnega rocka. Tehnična izvedba med pletenjem njihove specifične mešanice simfoničnega rocka, jazza in folka s poudarkom na godalnih in klaviaturskih aranžmajih je bila na zavidljivi ravni, čeprav je band potreboval nekaj časa, tam nekje do tretje skladbe, da so se uspeli 'ogreti' in da se je njihov nastop zares razživel. Ozvočenje je bilo večinoma na dostojni ravni, a bi lahko bilo še za malenkost boljše, kar bi si Caravan gotovo zaslužili. Člani Caravan že tradicionalno niso 'nakladači' in zato je Pye pri predstavitvah posameznih skladb omenil zgolj bistvo in mimogrede navrgel še kakšno zabavno anekdoto v zvezi z njihovim nastankom.
Šampioni Canterbury scene so svoj nastop odprl s tremi klasikami iz veliko bolj romantičnih časov, ko se je levji delež rock glasbe še delal s srcem. Za ogrevanje so izvedli energetski katalizator »Memory Lain, Hugh / Headloss« z mojstrovine »For Girls Who Grow Plump In The Night« (1973), čemur je sledila nič manj impresivna izvedba zimzelena »And I Wish I Were Stoned« z njihovega drugega albuma »If I Could Do It All Over Again, I'd Do It All Over You« (1970). Na svoj najbolj prepoznavni album, se pravi »In the Land of Grey and Pink« (1971), so nas prvič v tem večeru spomnili z izvedbo nepozabne poslastice »Golf Girl«. Nato so izvedli dve novejši deli z albuma »The Unauthorised Breakfast Item« (2003), ki je po mnenju nekaterih privržencev celo njihov najboljši dosežek po koncu sedemdesetih. To sta bili »Smoking Gun (Right For Me)« ter naslovna skladbo s prej omenjenega albuma za katero obstaja nadvse hecna, vendar resnična anekdota o bizarnem dogodku v nekem ameriškem hotelu.
Caravan so nato, kar precej presenetljivo, odigrali dve skladbi, »Nightmare« in »Give Me More«, ki izvirata z nekoliko manj cenjenega in prepoznavnega albuma »Better By Far« (1977), ki je izšel sredi punk ere, a vseeno doživel nepričakovano dober odziv celo s strani nekaterih tedanjih 'mainstream' medijev. Ravno, ko so se nekateri med publiko že začeli spraševati zakaj seznam izvedb ne vsebuje več Caravan zimzelenov so mojstri Canterbury scene na izjemen način odigrali »For Girls Who Grow Plump In The Night« favorita »The Dog The Dog, He's At It Again«, ki je s svojim nagajivim besedilom in burkaško atmosfero predstavljal enega izmed vrhuncev njihovega nastopa. Caravan so odigrali tudi »Fingers in the Till« ter »I'm On My Way«, dve skladbi s prihajajočega, novega studijskega albuma »Paradise Filter«. Svoj nastop so zaključili v velikem slogu, z izvedbo njihovega najbolj priljubljenega epa »Nine Feet Underground« z mojstrovine »In the Land of Grey and Pink«, ki je s strani publike, nekako po pričakovanju, doživel najbolj buren odziv izmed vseh izvedb v tem izjemnem koncertnem večeru.
Neverjeten občutek je bilo prvič prisostvovati nastopu takšne kultne progresivnorockovske skupine kot so Caravan, katere je dandanes izjemno težko videti 'v živo' izven domačega, britanskega otočja. Kljub temu, da samo bobnar Walker 'kvari' povprečje sivih las v skupini, pa se članom Caravan spoštljiva leta med igranjem skorajda ne poznajo in imajo vse skladbe naštudirane 'v nulo', medtem ko med bandom na odru ves čas vlada izjemna kohezija o čemer smo se lahko v Trstu prepričali iz neposredne bližine. Koncertna atmosfera je bila skozi celoten večer izjemna k čemur je veliko prispevala idilična grajska okolica, ki tako zelo angleški skupini kot so prvaki Canterbury scene bolj ne bi mogla ustrezati. Vstopnine ni bilo in morda je tudi to privabilo nekaj več obiskovalcev kot je večina morda pričakovala. Seveda so poleg peščice slovenskih prog 'fanatikov', ki takšnega dogodka niso smeli zamuditi za nobeno ceno prevladovali domačini. Treba je pač priznati, da Italijani, poleg Poljakov in Nizozemcev, najbolj zavzeto rešujejo sodobno progresivnorockovsko koncertno sceno.
na vrh