Jesenska koncertna sezona je v polnem pogonu. Tokrat so na vrsto prišli tudi oboževalci modernega metalcora, in sicer z angleško skupino Bury Tomorrow, ki z vsakim albumom postaja bolj popularna. Nazadnje se je skupina namreč oglasila s škotskimi Bleed From Within in japonskimi Crossfaith v Orto Baru, sedaj pa so bili glavni predstavnik kar oni. Na turneji jih je spremljala avstralska zasedba Houses Like Hands.
Ko človek ob metalcore zasebi pričakuje, da bo predskupina nekaj v stilu samih Bury Tomorrow, se lahko krepko zmoti. Sekstet Houses Like Hands je bila neka čudna mešanica današnjih alternativnih rock in post-hardcore skupin. Na čase je celo delovalo, da želi skupina povzemati malce elemente progresivnega rocka, a precej neuspešno. Sama glasba je bila sicer dokaj poslušljiva, če odštejemo kičaste klaviature in preveč osladen vokal. S samo osladnostjo je skupina dosegla vrh, ko je odigrala skladbo Torn, priredbo avstralske pevke Natalie Imbruglie. S tem je skupina potrdila, da bi bilo mogoče bolje, da bi igrala na kakšni maturantski zabavi, namreč same skladbe so delovale, kot da bi bile prirejene za soundtrack kakšni ameriški romantični komediji, v kateri imata glavni vlogi Adam Sandler in Jennifer Aniston.
Pri Bury Tomorrow je seveda prišlo do žanrskega preobrata. Skupina je v zadnjih letih dobila veliko prepoznavnost. Sploh v domačem okolju so nedvomno priznani, a tudi v preostalem območju jim očitno ne gre slabo, glede na to, da so pripeljali v več kot spodobnem avtobusu.
Bury Tomorrow so sodeč po odzivu publike odigrali svoj set več kot prepričljivo. Močnih riffov resnično ni manjkalo, breakdowni niso bili predolgi, tudi sam zvok je bil izrazit. No, izostali niso tudi spevni refreni, katere je prispeval kitarist. In tu se celotna stvar zatakne, namreč Bury Tomorrow napram mnogim današnjim metalcore skupinam ne prinašajo nič novega. Delujejo povprečno, njihove skladbe so predvidljive in preproste. Ob lepih refrenih so bili mnogokrat prisotni riffi, ki jih uporabljajo tudi punk rock skupine. Resda v temu ni nič slabega, a skupina več kot očitno dela na tem, da s preprostostjo in občasno nežnostjo pritegne večjo publiko. Vsekakor pa ima skupina zveste pripadnike. Tudi na tokratnem koncertu ni manjkalo moshpitov, skakanja ter circle pitov. Sama uigranost je bila sicer solidna, pešal je solo kitarist, ki je prispeval mnogo melodij, a žal se ga pretirano ni slišalo. Bury Tomorrow so sicer s tremi albumi več kot dovolj prepričali, da angleška metalcore scena z lahkoto konkurira ameriški. A da bodo izstopili iz povprečja generičnih skupin, bodo potrebovali še veliko kilometrine.
Channel Zero je z Bury Tomorrow dobil dobro dozo današnjega metalcora, ki poudarja melodično stran. Edino predskupina je bila izven konteksta, a dandanes je čudna kombinacija žanrov na turnejah že stalna praksa.
na vrh