Hladen sredin večer in kopica metalskih glav, katerih večina je bila že rahlo opita, sta bili prava atrakcija za mimoidoče "Metelkovce". Kaj pa je bila atrakcija za opite metalce? Campaign For Musical Destruction Tour 2010 seveda. Paket je bil sestavljen iz grind pionirjev Napalm Death, brutalnih tehničarjev Immolation, morilskih metalcev Macabre ter New Jersey gansterjev Waking The Cadaver, ki so zelo obetaven up deathmetalske scene. Zadosten razlog za razprodano dvorano, kajne?
Da bi videli nadobudne mladce Waking The Cadaver, smo počasi odkorakali v dvorano in zasedli svoje pozicije. Publike ni bilo veliko v prostoru, saj je skupina še vedno dokaj slabo poznana. Vsi so mislili da gre še za eno neuspelo potezo prežvečenega deathcorea. Zmotili so se. Ko je na oder prišel vokalist Don Campan in pograbil mikrofon, smo videli da nima nobene veze s kakršnimkoli core-om. Glasba je sicer bila sestavljena iz mnogih Suicide Silence breakdownov, a nas to ni motilo. Kot zanimivost ne gre izpustiti tega, da kadarkoli je Don hotel glas publike ob napovedi ostalih bandih, se je dvignila le peščica rok in vsepovprek se je slišalo kruljenje pijanega in vsem znanega, brutal Sandija. Da bi prišlo do pravega učinka, je Don to rutino ponovil nemalokrat, da bi le zbudil publiko iz transa. Ob prvem poskusu jih je označil za najslabšo publiko na celi turneji, a si je kmalu premislil ob četrtem ali petem poskusu, ko je že večja množica zavpila in dvignila svoje "hudičeve rogove". Kljub zamudi in omejenem času, so WTC malček podaljšali svoj show in nam tako vlili še dodaten adrenalin za prihajajoče bende. Ob koncu so se poklonili in zahvalili vsem ter pohvalili publiko, da se je ta dobro odrezala.
Ob zelo dolgem postavljanju opreme in pripravljanju odra za nastop Macabre, je l eprišel čas in prižgala se je uvodna glasba, ki nas je kar malo prestrašila. Ob srhljivi glasbi pa je vokalist in kitarist Lance Lencioni še začel govoriti in nato kričati:''Zodiac'', ki je že nekaj let zmeraj prvi komad in obenem tudi uvod v koncert. A, ko so začeli nažigati Macabre, so začeli "nažigati" tudi poslušalci, katerih število se je naglo povečalo iz 20 na 150. Lance je kričal, publika pa prepevala. Lance je prepeval, publika pa kričala. Med publiko in Macabre je bil vzpostavljen odličen most sodelovanja. Kot zanimivost gre dodati, da kljub zelo zakomplicirani glasbi, Macabre sestavljajo samo trije člani. Kar je pa še bolj zanimivo, pa je naglavni mikrofon, ki ga uporablja Lance. Pravi, da mu omogoča več prostega gibanja in lažje igranje kitare. Ker je bil zvok v dvorani zelo neurejen in nerazločen, je publika krivila prav Lanceov mikrofon, češ da vase vleče vse zvoke okolice. Tu so se motili. Do tega trenutka je vse delovali, kot je treba. Krivimo lahko samo dvoransko akustiko, ozvočenje ter tonske mojstre. A kljub temu so se fantje potrudili in nam odigrali venček turnejskih uspešnic. Kot je Lance rekel:''Za turnejo smo pripravili 30 komadov, a za vsak večer izberemo različnih 9''. Na žalost je tudi teh 9 prehitro minilo in bil je čas, da se poslovijo od nas. Kot dobro novico pa so napovedali, da se mogoče aprila 2011 že vrnejo s podporo svojih kolegov iz General Surgery.
Ob končanem koncertu je sledil pogled na prodajno blago ter izhod na svež zrak. Ko smo stopili ven iz dvorane, smo opazili tudi basista tria Macabre ter malo poklepetali z njim. A ob klepetu je čas zelo hitro tekel in potrebno je bilo vstopiti, kajti slišati je bilo že nov band.
Z minuto zamude smo prispeli notri in na odru so že stresali jezo newyorški Immolation. Tokrat je bila dvorana napolnjena po dolgem in počez. Norelo se je, alkohol je šprical vse naokoli in tudi vonj smrdljivega potenja metalcev v usnju je prodiral v nosove. A to vse se je dalo ignorirati ob tehničnem igranju oziroma nažiganju Immolation. Prijazni človek Ross Dolan se na odru spremeni v pravo pošast, ko poprime za svoj bas in se približa mikrofonu. Tudi ostali glasbeniki ne zaostajajo preveč za njim. Vsak svoj inštrument uporablja tako, kot da bi bil že rojen z njim. Očitno sta posluh in znanje le dedna. Brutalizacija, kruljenje, dretje, mahanje z rokami in metalsko headbanganje sta koncert spremljala eno uro, kolikor je pač tudi trajal. Ob koncu je Ross samo še dodal da mu je zmeraj v veselje in čast igrati pred slovensko publiko. Zdaj se publika mora samo še potruditi ter zaužiti malo manj alkohola pred in med koncertom.
Sledili so očetje grinda Napalm Death. Tokrat je bilo malenkost manj ljudi kot na Immolation. A nič za to. Še boljše. Vsaj lažje se je dalo dihati. Skratka...pobje so prišli na oder in brez kakršnegakoli pomisleka začeli grindati. Kot je že znano za Napalme, ima njihov vokalist Mark ''Barney'' Greenway viška energije in na odru ne more biti pri miru niti za sekundo. Pri tem mu je na odru delal preglavice steber, ki je vse prej, kot priročen. Kabel svojega mikrofona je večkrat ovil okoli njega in ko je hotel kam zamahniti, mu je skrajšana dolžina kabla to onemogočila. A to ni bila prepreka. Je pa opazovalca lahko pošteno spravilo v smeh. Kar je prodiralo v naša ušesa in nas delalo gluhe je bil visoko frekvenčni scream kitarista Mitcha Harrisa. Kar lahko ta človek naredi s svojim glasom, je komaj verjetno. Malokdo lahko spravi iz sebe tako visok vokal, pa da ne deluje ne heavy metalsko, ali glamersko. Glavni trenutek večera je bila napoved komada, ki je sicer priredba hardcore punkerjev Dead Kennedys. Barney se je zadrl:''Nazi Punks...!'' in publika je dokončala:''...Fuck Off!''. Poleg tega komada so igrali tudi ostale stare uspešnice. V celem koncertu je bilo slišati samo 3 komade z novega albuma. Kdorkoli je imel namen iti na koncert in si je potem premislil, mu je lahko žal. Tako so fantje tolkli po naših glavah s svojo antipolitično vsebino malo več kot dobro uro. A ker se vsaka dobra stvar prehitro konča, se je žal tudi ta nastop Napalm Death.
Konec dober, vse dobro. Razprodan koncert, odlične skupine pa so bile garant zelo dobrega vzdušja. Zdaj lahko samo čakamo in upamo, da se še kdaj pojavi tako ultra dober komplet bendov, kot je bil ta. Kljub slabemu zvoku prostora smo uživali in z nasmeški ter polni lepih/brutalnih spominov odšli proti svojim domovom. Tudi tisti, ki so se preveč alkoholizirali so počasi odšli domov. Kako so prišli do doma, ni pomembno. Važno je, da so prišli. In Kot bi rekel pokojni lastnik ameriško-nogometnega kluba New England Patriots, Victor Kiam: ''Četudi padeš na tla z obrazom, se še zmeraj premikaš naprej''.
fotografije: Tjaša Saje
na vrh