Tudi tretji dan festivala nam je vreme prizaneslo, čeprav se je zvečer kar pošteno ohladilo. Da ni preveč zeblo pa je poskrbel Budvar in že skoraj preveč pester petkov program. Zgodnje petkovo popoldne smo začeli z angleškimi hc/metalcorovci Bury Tomorrow, ki s svojim klišejskim in neizvirnim metalcorom polnim izpetih breakdownov in generičnih kombinacij čistih/growl vokalov niso prepričali.
Precej boljše se je obnesla ameriška crossover zasedba Iron Reagan, ki je pred štirimi leti nastala kot stranski projekt članov Municipal Waste in Darkest Hour. Predstavnikov slednjih v bendu ni več, jedro le-tega pa danes tvorita Municipal Waste norca, vokalist Tony Foresta in Landphil Hall, ki v Iron Reagan ne skrbi za bas tako kot v matičnem bendu, temveč je poprijel za kitaro. Američani, ki so si ime nadeli delno po Iron Maiden in delno po priimku nekdanjega ameriškega predsednika so kljub zgodnji uri svojega nastopa Brutal Assault dvignili na noge, kratki, udarni komadi v katerih se prepletajo vplivi hardcora in thrash metala pa so bili zadetek v polno. Zajebantska besedila iz ust energičnega podivjanca Foreste, ki izzvenijo kot nekaj kar bi za časa svojega drugega mandata napisal sam nori Ronald Reagan (I Ripped That Testament a New Asshole, Your Kid's and Asshole, …) so bila zgolj pika na i pravemu crossover šusu.
Takoj po slovesu Iron Reagan bi morale na sosednji oder stopiti staroste švedskega death metala Grave, a je organizator sporočil, da so prestavljeni na tretji oder Metalgate, na mesto Grave so z njega na glavni oder skočili Blues For the Redsun, ki pa so bili s svojim nenavdahnjenim sludge/doom metalom tako dolgočasni, da smo poiskali druge aktivnosti. Teh je bilo na Brutal Assaultu letos ogromno, na voljo je bil ogled kar treh različnih galerij, najbolj izvirna je bila vsekakor razstava art brut umetnosti Art-Brut-All v temnih blodnjakih znotraj trdnjave, ki so jih osvetljevale zgolj sveče.
Čas med dolgčasi kot je bil Blues For the Redsun je tako minil hitro, pred glavni oder pa se je še kako izplačalo vrniti za ogled kanadskih posebnežev Voivod, ki jeseni (končno!) prvič prihajajo tudi k nam, natančneje 2. novembra v Orto bar v družbi Entombed A.D. Voivod so že stari znanci odrov Brutal Assaulta in v navadi je, da za nastop na tem festivalu pripravijo bolj »metalski« izbor komadov. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, saj so s klasiko Ripping Headaches takoj povzročili trgajoče glavobole. Voivod so v živo še vedno prava eksplozija nebrzdane energije za kar poskrbita predvsem izjemni kitarist Chewy ter novi basist Rocky, ki počasi že dobiva status morda celo najboljšega basista v Voivod sploh. Kaj Away spravi iz svojega osnovnega seta bobnov je nekaj neverjetnega, Snake pa je s svojimi nepozabnimi grimasami znova nasmejal do solz. Voivod so nam podarili še fantastični Killing Technology, Kluskap O'Kom, naslovno skladbo aktualnega EPja in se od Brutal Assaulta poslovili s himnično bombo Voivod. Glede na videno že z nestrpnostjo odštevamo dneve do ljubljanske premiere Kanadčanov.
Pod šotorom Metalgate odra je bil po Voivod že čas za dolžnike z glavnega odra, švedske veterane Grave, ki so pod nabito polno platneno streho šotora le-to skoraj odpihnili. Grave so nastavili ultra glasen in ultra brutalen zvok, kot se za staroste švedskega death metala spodobi, bend pa je pod vodstvom edinega še originalnega člana, nesmrtnega vokalista in kitarista Ole Lindgrena kot stekli pes zdrvel skozi odlično setlisto polno klasik a la Soulless, Christi(ns)anity in You'll Never See… ter ubijalcev z aktualne plošče Out of Respect For the Dead, naslovnega komada in The Ominous »They«. Bend tudi v živo ne kaže znakov popuščanja ali utrujenosti, kar le še potrdi tudi močno studijsko formo švedskih očakov. Ko bi le še basist Tobias Cristiansson med žive iz penzije zbrcal svoje kolege iz Dismember…
Nazaj pod glavni oder smo iz grobov prilezli na grške simfonične death metalce Septicflesh, ki so dober teden pred Brutal Assaultom igrali tudi pri nas, na Metaldays. Septicflesh na Češkem niso ponudili nič pretresljivega, kar ne bi že večkrat videli. Vodja benda z najbolj kul brčicami v metalu, Seth Siro Antoniu, je znova dolgočasil z že več let uporabljanimi identičnimi pozami in dolgočasnimi, zlajnanimi nagovori. Grki, ki jim zadnji dve leti za bobni pomaga avstrijska bobnarska mašina Kerim »Krimh« Lechner (ex-Decapitated) so Brutal Assaultu predstavili komade izključno iz zadnjih treh studijskih albumov in z obrabljeno in prežvečno setlisto proti koncu svojega seta že kar precej dolgočasili. Odrsko skupini sicer ne gre očitati ničesar, saj svoj posel opravijo suvereno in brezkompromisno, težava je le v tem, da so si komadi med seboj že preveč podobni in stvar hitro postane enolična. Lepo je sicer videti sijajnega in robotsko točnega Krimha v akciji pri relativno veliki skupine, še lepše pa bo slišati, če bo s Septicflesh posneli tudi novi album in na njem pokazal svoje bobnarsko mojstrstvo.
Za nov hc punk napad so poskrbele švedske staroste Raised Fist, ki so dolga leta domovale na založbi Burning Heart, ki je splavila številne švedske punk bende, danes pa domujejo na, za punk prav tako pomembni založbi, Epitaph. Fantje so poskrbeli za novo eksplozijo hc/punkovske energije in bili mnogo boljši od žanrsko sorodnih Bury Tomorrow. Ponudili so sicer popolnoma tipične punkovske komade kratke minutaže in udarnih refrenov, oder pa je bil čisto poln prav vseh članov benda. Še malce trivie: v Raised Fist trenutno bobna Matte Modin, nekdanji bobnar Dark Funeral in sedanji bobnar Firespawn z L-G Petrovom.
Potem, ko so iz švedskih grobov svoje odlično oddelali Grave, je bil čas še za druge velikane death metala dneva, legendarno floridsko Osmrtnico, Obituary z bratoma Tardy na čelu. Bend je brez trohice usmiljenja s perfektnim zvokom Brutal Assault povozil že s ubijalskim kmetavzarskim uvodnim instrumentalom Redneck Stomp, še v višjo prestavo pa so Američani prestavili, ko je na oder pritekel dolgolasi John Tardy in navdušil že s prvim izustenim krikom, ki ga sleherni death metalec spozna v trenutku. Obituary so sicer prav vsakič v živo vsaj zelo dobri, če že ne odlični, a njihove tako dobre predstave nisem videl že lep čas. Donald je s svojim vrhunskim zvokom bobnov spet lomil kosti, Trevor Peres s »celticfrosty« hrustanjem legendarnih rifov trgal ude, poleg tega pa sta s kitaristom Kennyjem Andrewsom postala trdna naveza. Obituary so spretno za začetek nanizali nekaj novih komadov z aktualne plošče Inked In Blood, nato pa nizali hit za hitom ob katerih se je publiki trgalo. Iz predala so tako potegnili celo Intoxicated in Bloodsoaked s prvenca, po dolgem času pa spet nepozabni in s strani Tardya zverinsko odpeti Find the Arise. V vrhunskem zaključnem trojčku pa so Obituary Brutal Assault še presekali na pol, obrnili znotraj navzven in počasi segnili. Ugh!
Absolutni (osebni) vrhunec festivala pa je predstavljal eden izmed najbolj spoštovanih in kultnih bendov z evropskih tal, švicarskih mojstrov tehničnega thrash metala Coroner. Legendarni bend je nase opozoril z edinstvenim spajanjem thrash metala s klasično in avantgardno glasbo, progresivnim rockom ter industrialom. Povsem upravičen je njihov sloves »Rush thrash metala«, za časa obstoja je bil namreč vsak naslednji album bolj drzen eksperiment od prejšnjega. Coroner so z delovanjem prenehali leta 1996 in se v originalni zasedbi ponovno združili pred slabimi petimi leti. Danes v bednu ni več bobnarja Marquisa Markya, ki je vztrajal pri tem, da bodo Coroner igrali zgolj peščico koncertov in ne bodo izdali novega albuma, zato sta mu vokalist Ron Royce in kitarist Tommy Baron pokazala vrata. Glede na videno in slišano edino pravilno! Nastop Coroner ni spremljal le vrhunski zvok, ki je omogočil, da se je slišal vsak detajl predvsem norega Baronovega soliranja, temveč v prvi vrsti tako dobra izvedba, da bi zlahka mislil, da na odru stojijo Coroner iz leta 1993. Ron Royce je vokalno svoje delo opravil izvrstno, v živo odigrane klaviature, raznoliki efekti in back vokali so vse skupaj še močno nadgradili, novi bobnar Diego Rapacchietti je v Markyjeve čevlje stopil samozavestno in svojo nalogo opravil izvrstno. Baron je vkopan na mesto kitarske vragolije izvajal, kot da ima za petami hudiča, Coroner pa so se od Brutal Assaulta poslovili z nesmrtnima Reborn Through Hate in Die By My Hand. Edini minus? Vsega je bilo konec mnogo prehitro in pri tako bogati diskografski karieri, ki ni kvantitativno obsežna, je pa še kako kvalitetna, bi si želel vsaj še kakšen komad ali dva več. Pogrešal sem vsaj še Son of Lilith. Nastop Coroner na Brutal Assaultu je bil zares ekskluziven, saj so letos poleg tega odigrali le še dva, k sreči pa je bend najavil, da naslednje leto izdaja novi album!
Ravno prav je bilo, da je nad Josefov padla tema, saj so na sosednji oder že stopili portugalski likantropi Moonspell, ki daleč najbolje delujejo ravno v temi. Mračnjaki pod vodstvom karizmatičnega pevca Fernanda Ribeira so publiko po pričakovanju pozdravili z otvoritvenim komadom aktualne plošče Extinct, Breathe (Until We Are No More), ki še vedno ostaja izjemno vzdušni koncertni »opener«. Tudi Moonspell so zaradi odličnega zvoka, ki je bil v preteklosti pogosto rak rana festivala, zasijali v najboljši luči, v prvi vrsti po zaslugi izvrstnega Fernanda, ki je publiko ves čas za šalo držal v svoji pesti. Zmes gotske, novovalovske estetike komadov novejšega tipa ter dobri stari brutalni komadi so vnovič s svojo mračno, vampirsko atmosfero publiko brez večjih težav začarali. Klasični in povsem pričakovani konec z dvojčkom Alma Mater in Full Moon Madness pa je prišel še prehitro.
Za enega najtežje pričakovanih trenutkov festivala so poskrbeli norveški veterani black metala Satyricon, ki na tokratni turneji obeležujejo 20 let od izdaje njihovega nesporno najmočnejšega albuma Nemesis Divina in ga temu primerno izvajajo v celoti. Da se obeta nekaj posebnega je opozarjal že gromozanski »backdrop« slike Kristus v vicah Hieronymusa Boscha in res je bil od uvodnega Satyrjevega krika »This is armageddon!« poslušanje enega najpomembnejših black metal izdelkov čisti užitek. Na Nemesis Divina je namreč Satyr dozorel kot avtor in spisal verjetno še danes najmočnejši material zasedbe s katerim je ta postala širše prepoznavna, mnogim pa je prav ta album odprl vrata v svet black metala. Satyricon naredili pametno potezo in vrstni red skladb malce spremenili ter legendarno himno Mother North odigrali na koncu »albuma«, že tako izjemno zvočno podobo in mogočnost Satyrjeve in Frostove predstave pa je še podkrepil klaviaturist Anders Hunstad (Sarke), ki je poskrbel, da so se na površje prebili tudi srednjeveški motivi albuma. Satyr, ki je Nemesis Divina spisal skorajda v celoti sam je tako še v živo potrdil svojo genialnost, žal pa je celo več odziva med publiko doživel zaključek z novejšimi stvaritvami Black Crow on a Tombstone, The Pentagram Burns, Fuel For Hatred in K.I.N.G., a tako pač je. Vseeno pa je bil privilegij v živo v celoti slišati enega izmed najpomembnejših izdelkov celotnega žanra in v celoti slišani Nemesis Divina je bil brez dvoma eden izmed vrhuncev letošnjega Brutal Assaulta.
Nepozaben pa je bil tudi nastop japonske avantgardne atrakcije Sigh, ki je nastopil pred nabito polnim prizoriščem Octagon odra. Kot je od Japoncev v navadi je bil njihov nastop poln teatralnosti, od gorečih knjig, ki sta jih odprla šef bend Mirai Kawashima ter pevka in saksofonistka Dr. Mikannibal, do sveč, lobanj in klasičnega polivanja Dr. Mikannibal s krvjo. Sigh so ponovno navdušili s spretnim mešanjem številnih vpliv, ki se pretakajo v njihovi glasbi. Pri Sigh je tako moč slišati vse od heavy, death in black metala, vse skupaj pomešano s progresivnim pristopom brez vsakršnih meja, vplivov japonske tradicionalne glasbe, jazza, otroških izštevank in glasbe v stilu italijanskega horrora denimo Fabia Frizzija. Mirai in Dr. Mikannibal sta bila v živo izjemno usklajen par, tako pri podajanju vokalnih linij kot pri koketiranju s publiko pri čemer je seveda prednjačila pevka s pravim imenom Mika Kawashima (dr. pred njenim vzdevkom tam ni kar tako, punca ima namreč doktorat iz fizike). Dobra stvar odra Octagon je bila ta, da je bil praviloma na njem le en nastopajoči dnevno, zato je bil Sigh k sreči odmerjen precejšen kos programa. Z novim kitaristom Youjem Oshimo so še dolgo v spominu ostali Purgatorium, The Transfiguration Fear, The Forlorn ter poslovilna, srhljiva klasika Me-Devil.
Verjetno prizorišče celotnega festivala ni bilo bolj nabito polno kot med nastopom enega izmed nosilcev 21. Brutal Assaulta, švedsko-kanadsko-ameriški velikanov Arch Enemy. Pevka Alissa White-Gluz, ki je pred dvema leto zamenjala Angelo Gossow se je v skupino že zelo dobro vpela, verjetno največja sekira pa je Arch Enemy v med padla s prihodom kitarskega čudodelnika Jeffa Loomisa (ex-Nevermore, solo, Conquering Dystopia). Skupina sicer še vedno vneto promovira aktualni studijski album War Eternal in so z njega odigrali levji delež komad, kar je škoda, saj gre brez dvoma za najbolj dolgočasen album njihovega kariere in bi lahko odigrali številne boljše komade. Poleg novitet je bend ponudil povsem klasičen izbor svojih hitov z Ravenous, My Apocalypse, No Gods, No Masters in We Will Rise na čelu, proti izvedbi seveda ni nikakršnih pripomb, predvsem na račun izvenserijskega Loomisa, ki je nekatere solaže malenkost predrugačil in jim dodal svoj pečat. Svoje brez napak seveda oddela tudi Amott, ritem sekcija, ki jo sestavljata mlajši od bratov Erlandsson in basist Sharlee D'Angelo pa je poskrbela za nezmotljivo bobnenje. Allisa svoje odkriči suvereno in prepričljivo, več samozavesti pa je pridobila tudi med nagovori in spodbujanji publike. Po pričakovanjih Arch Enemy niso s prvih treh albumov, brez dvoma najmočnejših izdelkov benda, odigrali niti enega komada, zato bi bilo mnogo lepše, če sem lahko malce zloben, če bi se Čehi potrudili in namesto njih na festival pripeljali Black Earth, ime pod katerim originalna postava s pevcem Johanom Liivo igra le prve tri plošče.
Tretji dan festivala smo zaključili z bostonskimi metalcorovci Unearth, ki si kljub žanrsko med ortodoksnimi metalci ne najbolj priljubljene opredelitve zaslužijo pozornost. Med Unearth se je prizorišče sicer že precej spraznilo, a so Američani od sebe kljub temu dali vse in dobili zelo soliden odziv tistih, ki tripajo na breakdowne in melodične rife v stilu In Flames ali At the Gates. Unearth so bili na odru ves čas hudičevo energični, zelo suverena pa je bila tudi izvedba in zaključiti tretji dan Brutal Assaulta z njimi je bilo povsem primerno.
na vrh