Tri leta je minilo od zadnjega obiska največjega češkega metal festivala Brutal Assault in 21. ponovitev festivala je bila primerna za vnovično vrnitev v objem nekdanje vojaške utrdbe Josefov. Po nočni vožnji smo v zgodnjih jutranjih urah prispeli v bližnje mesto Hradec Kralove, kjer je bila na voljo ena od prenočitvenih kapacitet, dobro organiziran avtobusni prevoz pa nas je malo pred tretjo dostavil do festivalskega območja, od mesta oddaljenega dobrih 20 kilometrov.
Ob vhodu so znova čakale nepregledne kolone, ki so očitno vsako leto huda težava festivala (zaradi novinarskih obveznosti smo jih na srečo lahko zaobšli), nekaj težav pa so povzročali tudi čipi na zapestnicah, ki so bili letos edino plačilno sredstvo na festivalu (v nadaljevanju so se sicer izkazali za zelo udobno in preprosto rešitev). Brutal Assault je letos pozitivno presenetil še z nekaterimi novostmi, več o njih pa še v nadaljevanju in nadaljnjih reportažah. Sreda je bila sicer še ne tako dolgo nazaj zgolj warm-up večer z večinoma češkimi bendi in enim večjim headlinerjem (leta 2013 na primer Testament), že nekaj leta pa je sreda uradni festivalski dan, ki ponudi že nekaj precej zvenečih imen.
Na enemu od glavnih odrov je v zgodnjih popoldanskih urah pozdravljala češka posthardcore skupina The Truth Is Out There, ki je bila obupna, s svojim generičnim thrash metalom pa niti malo niso prepričali nemški Dust Bolt zato je bila boljša izbira kot zehanje ob klišeju na kliše aklimatizacija na festivalsko dogajanje.
Prva resna skupina ogrevalnega dneva so bili vsekakor veliki ameriški thrash upi Vektor, ki so z aktualno studijsko ploščo Terminal Redux dokazali, da lahko thrash v enaindvajsetem stoletju še vedno zveni sveže in ubijalsko dobro (za razliko od Dust Bolt). Če nam je četverec iz Filadelfije lani v Ortu ponudil zgolj dražilec novega albuma, je bilo tokrat povsem drugače, saj so Vektor štiri petine svojega (pre)kratkega nastopa namenili tretji studijski plošči. Da gre za vedno bolj zaželeno skupino je dokazalo že bučno skandiranje imena Vektor, ki so na oder pridivjali z devetminutnim uvodnim epom s Terminal Redux, Charging the Void. Kljub nekoliko slabšemu zvoku so Vektor že kar številčno publiko s pravo plejado nepozabnih kitarskih potez dvojca David DiSanto/Erik Nelson brez večjih težav potopili v zvezdne meglice, oddaljene galaksije in umirajoče planete, živalsko podivjana ritem sekcija pa je publiko zbombardirala kot roj asteroidov. Velik plus je to, da je DiSanto za novi album skorajda opustil včasih precej nadležno visoko kričanje in ga nadomestil s tipičnim thrash renčanjem, minus pa to, da so Vektor po Terminal Redux četvercu imeli čas le še za agresivni napad s Hunger For Violence s prvenca.
Odlični začetni menage-a-trois se je nadaljeval s švedskimi vampirji Tribulation, ki smo jih lahko pred nekoliko več kot letom dni prav tako ujeli pri nas, v ljubljanskem Channel Zeru z Melechesh. Švedi v svoji glasbi death metal osnovo nadgrajujejo z vplivi black metala in z retro pristopom v duhu rock bendov iz semdemdesetih. Tribulation še vedno jezdijo na uspehu aktualne studijske plošče Children of the Night in tudi Brutal Assault so pozdravili s prvim singlom z nje, grozljivim Strange Gateways Beckon. Tribulation so imeli to pot na odru več manevrskega prostora, kar je s pridom za svoje plesne korake izkoristil predvsem kitarist izgleda baletke Jonathan, atmosfero klasične groze pa so dopolnili tudi preostali trije člani z bledo pobarvanimi obrazi, še bolj pa karizmatični frontmen Johannes in njegov poveljevalni, surovi vokal. V spomin se je najbolj vtisnila nepozabna The Motherhood of God pri kateri se je med harmoničnim kitarskim izhodom močno ulilo, Tribulation pa so v živo še vedno izjemna koncertna poslastica in hkrati popolna glasbena vzporednica Kinskijevemu Nosferatuja ali Draculi Bele Lugosija.
Tretji (osebni) vrhunec prvega dne festivala pa za razliko od prejšnjih dveh pri nas še ni nastopil. Ameriška death metal zasedba Gruesome je pravzaprav »tribute« bend, čeprav igra avtorski material. Gruesome so namreč plod ideje Matta Harveya (Exhumed), ki je na turneji z Death To All dobil že(l)jo po igranju zgodnjega materiala legendarnih velikanov Death (torej od prvenca Scream Bloody Gore pa nekje do Spiritual Healing). Ker to v sklopu turneje DTA ni bilo mogoče se Matt s tem ni kaj prida obremenjeval in ustanovil Gruesome namen katerih je popolna emulacija zgodnjih Death. Gruesome to povsem odkrito priznavajo in treba je reči, da gre brez dvoma za enega najbolj spoštljivih in iskrenih poklonov pokojnemu Schuldinerju sploh. Američani so imeli od videnih skupin bržda celo najboljši zvok festivala, saj je bas Robin Mazen vse čas brez usmiljenja tresel drobovje, kitari Harveya in Daniela Gonzaleza (Possessed) sta grizljali kot lačni kanibali v kultni packariji Cannibal Holocaust (izseke iz še danes marsikje prepovedanega filma so Gruesome uporabili za videospot Savage Land), Harvey pa je tulil in kričal kot ena izmed žrtev, ki so si jo omenjeni kanibali postregli za večerjo. Gruesome so v tri četrt ure odigrali lep kos prvenca Savage Land ter EPja Dimensions of Horror, navrgli še fantastično odigrani Open Casket, več o bendu, horrorju, Death in Chucku Schuldinerju in še marsičem pa bo mogoče videti in slišati v intervjuju z Mattom Harvey, ki bo objavljen kmalu.
Med Devildriver je bil čas za večerjo in tudi letos je bilo izbire na pretek, hrana pa precej bolj okusna kot prejšnja leta. Poleg čeških specialitet kot sta bramborak in trdelnik so bili na voljo vsaj še burgerji, pice, mehiška hrana, kitajski nudli, beef jerky, meso na sto in en način, vegani pa so imeli prvič na voljo celo svoj »village«. Popestrena je bila tudi ponudba pijače, poleg piva, vina in žganja so bili na voljo tudi pošteni koktajli po zmernih cenah.
S polnim trebuščkom se je prijalo spočiti ob očakih postmetala in sludgea Neurosis, čeprav so Američani hitro pretresli z mastnimi, rušilnimi rifi, surovim vokalom Scotta Kellyja in ambientalno psihedeličnimi prijemi. Praviloma precej dolgi, repetitivni komadi pa me kljub masivnemu zvoku in odlični izvedbi niso najbolj prepričali, verjetno bi se Neurosis mnogo bolje obnesli na dvoranskem koncertu v kakšni zakajeni dvorani.
Zaradi tega sem na hitro pofirbcal brutalni ameršiki trio Dying Fetus, ki je glede na videno upravičil svoj sloves, še bolj pa me je zanimala ena izmed črnih ovc letošnjega festivala. Brutal Assault vsako leto poskrbi za nekaj nastopajočih, ki žanrsko z metalom nimajo opraviti kaj dosti, a zaradi mračnosti ali drugih lastnosti še kako sodijo v koncept festivala. Letos je bil prvi od takšnih predstavnikov ameriški glasbenik King Dude s pravim imenom Thomas Jefferon Cowgill. King Dude je eden vidnejših žanrskih predstavnikov t.i. neofolka ali darkfolka in glede na videno brez dvoma edini pravi dušni naslednik moža v črnem, Johnnyja Casha. King Dude je v svoji izraznosti lahko še bolj mračen kot katerikoli black metal in še bolj brutalen kot death metal, pa čeprav je njegova glasba večinoma slečena vse do njegovega globokega baritona in preprostih kitarskih linij. King Dude je s svojo mešanico mračnjaškega folka z močnim duhom ameriškega juga, okultizma in poganstva, v katerem je moč najti tako vplive Elvisa kot Danziga, Nicka Cavea in Louja Reeda navdušil nabito polno prizorišče novega, že četrtega odra festivala Octagon in obveljal za najlepše presenečenje festivala.
Ameriški težkokategorniki Mastodon so bili največje headlinersko ime prvega dne, a so svoj status upravičili le deloma. Sprva je ponagajal obupno slab zvok, ob katerem so Mastodon zveneli kot pokvarjen radio v majhni kopalnici, a je očitno tonski mojster pozabil vklopiti polovico zvočnikov, saj se je zvok končno, a šele po skoraj polovici koncerta, popravil med spevnim hitičem High Road. Velika škoda, saj klasik kot sta bili pred tem odigrani Blasteroid in Oblivion skorajda ni bilo moč razpoznati. Ko se je zvok le popravil pa je celotno podobo skazilo še precej fušanja in kiksanja pri večglasno odpetih delih in povsem mimo odkričani deli za katere skrbi živalski Brent Hinds. Če zanemarimo njegovo vokalno udejstvovanje je Hinds sicer navdušil z vražje odsoliranimi deli. Še bolj pa s čudovito belo srajco z resicami, hehe. Vokalne dolžnosti so nekoliko mučile tudi bobnarja Branna Dailorja (najbolj se je matral med Ember City), a njemu je pol odpuščenega, saj po bobnih zares lomasti kot kakšen Leviatan. Še najbolje se je tako odrezal odlični Troy Sanders, a je bilo tokratni koncert Mastodon nekakšna srednja žalost, rahlo pa je zmotilo tudi to, da je skoraj pol odigranih komadov prihajalo z aktualne plošče Once More 'Round the Sun, ki ni ravno presežek.
Večer prvega dne smo zaključili z najbolj slavnim corpse paintom black metala, Abbathom. Ikona black metala še vedno leti visoko na krilih krokarja potem, ko je bil njegov »solo« prvenec po fiasku z Immortal odlično sprejet. Zato toliko bolj čudi, da se je stric Olve Eikemo tokrat odločil, da bo Brutal Assault pozdravil z zgolj dvema komadoma s svojega albuma, preostalo minutažo pa z izjemo komada Warriors v celoti namenil Immortal »priredbam.« Z Abbath smo tako slišali le To War! In Winterbane, nato pa smo bili popeljali po ledenih planjavah Blashyrkha in Immortal klasikah Nebular Ravens Winter, Tyrants in One By One. Abbath je seveda znova navduševal s svojimi ponarodelimi pozami in gateparajočimi nagovori, kitarist Farstad pa ima še vedno manj energije kot sekvoja. Po pričakovanjih se je Abbath poslovil z All Shall Fall, a bi publiki lahko poklonil vsaj še Count the Dead ali Ashes of the Damned.
na vrh