Četrtek se je zaradi lepšega vremena začel precej bolj obetajoče kot prvi dan festivala. Kljub oblačnemu vremenu je bilo kar nekaj sončnih obdobij ob katerih je še kako prijalo martinčkanje v udobju "natural standa", vzpetine nasproti glavnih odrov, ki omogoča popoln razgled nanju, z mrzlo različico enega od petih Budweiserjevih zvarkov v roki.
Ob prihodu na prizorišče smo ujeli še zadnjih nekaj tonov avstralske prog rock zasedbe Plini, ki niso bili slišati tako slabo, bolj brutalno pa je bilo nadaljevanje s poljsko death/grind četverko Antigama, ki je pod odrom zbrala za zgodnje popoldne že kar lepo število poslušalcev. Poljaki so predstavili povsem korekten žanrski sprehod, ki je spominjal predvsem na Brutal Truth in novejše Napalm Death, tudi na odru so bili suvereni in publiko brez večjih težav držali v svoji pesti. Kaj več od tega pa v spominu zaradi preproste in ne prav navdahnjene rifaže, neprestanega blast beatanja in precej enoličnega vokala, ni ostalo.
So pa zato v precej lepšem spominu ostali nemški težkokategorniki Obscura, ki so z aktualno studijsko ploščo Akroasis dokazali, da so še vedno v vrhu modernega tehničnega/progresivnega death metala. Po nedavnih in ponovnih kadrovskih menjavah ter trenjih med ustanoviteljem benda Steffenem Kummererjem ter zdaj že nekdanjim kitaristom Fountainheadom, ki je pomagal posneti album (in mu bojda niso priznani vsi avtorski prispevki), je bilo precej dvoma kako Obscura zveni danes, ko v bendu ni več izjemnega bobnarja Hannesa Grossmanna (Alkaloid, solo) in Christiana Münznerja (Alkaloid, Spawn of Possession, solo). Te dvome so Steffen in ostala trojica zatrli že s prvimi trenutki otvoritvenega rušilca Ten Sepiroth. Obscura ničesar ne prepušča naključjem in še vedno deluje kot neustavljiv tank. Bobnar Sebastian Lanser je sijajno stopil v Grossmannove čevlje, Klausenitzerjev bas je spet premikal gore, najbolj pa je navdušil do nedavnega povsem neznani kitarist Rafael Trujillo, ki je dele tako Münznerja kot Fountainheada odigral s kirurško natančnostjo in neverjetno suverenostjo. Razpoloženi Kummerer je Brutal Assaultu verno predstavil pretežno nove komade, Obscura pa se je v preteklost vrnila še z The Anticosmic Overload in se od publike poslovila z epskim Centric Flow. Ocena pet, zato ne zamudite Obscure v družbi Revocation, Beyond Creation in Rivers of Nihil, 31.10. v Orto baru!
Tudi nadaljevanje je bilo obarvano tehnično, na oder je stopila atrakcija Animals As Leaders na katero so lahko orgazmirali predvsem kitaristi, saj je na odru stala eminenca sodobne kitare Tosin Abasi. Ameriški trio, ki ga poleg Abasija sestavljata še kitarist Javier Reyes in bobnar Matt Garstka, je brez dvoma odigrala tehnično najbolj popoln in brezhiben nastop festivala, Abasijevi prsti napak namreč ne poznajo. Nenehne menjave tempa in ritma so bile v živo naravnost osupljive, še bolj pa emuliranje bas linij s kitarami, ki sta jih enkrat igrala Reyes in drugič Abasi. Animals As Leaders niso za vsako uho, a živo so bili ti novodobni prog/djent čarovniki čisti užitek.
Po tehničnih napadih Obscure in Animals As Leaders je bil čas za nekaj »malenkost« bolj brutalnega, saj so na oder pod super naslovnico novega albuma Retrogore, ki zgleda kot poster kakšne grozljivke iz osemdesetih, stopili belgijski death metal klavci Aborted pod vodstvom psihotičnega pevca Svena »Svencha« de Caluwea. Bendu smo že povsem odpustili obupni poskus deathcora na albumu Strychnine.213, saj so z zadnjimi tremi albumu dokazali, da so spet na poti dobre stare Goremageddon packarije. Prav temu albumu ter aktualnemu Retrogore so Aborted tokrat namenili največ pozornosti, predvsem pa dokazali, da v tako dobri formi niso bili že zares dolgo. Svencha je bil poln cel oder, saj ni bil pri miru niti za trenutek, predvsem pa se je izkazal novi kitarist Ian Jekelis, ki je moral zapolniti velike čevlje Dannyja Tunkerja (Alkaloid, ex-God Dethroned). Čeprav smo Aborted na naših odrih videli že ničkolikokrat pa je treba priznati, da ti nori Belgijci doživljajo svojo drugo pomlad.
Za prvo dozo hardcora, ki ga je bilo letos na Brutal Assaultu kar precej so poskrbeli newyorški H2O. Američani so v tri četrt ure poskrbeli za pravi hc/punk žur poln moshanja, klišejske hc govorancije o bratstvu in prijateljstvu in kratkih, triminutnih, udarnih punk himen, ki so med publiko Brutal Assaulta našle pravo mesto. Še bolj, ko so H2O svoj komad 5 Year Plan začeli z War Pigs introm.
V bolj tradicionalne metal vode so zapeljali detroitski The Black Dahlia Murder, ki še vedno predstavljajo dobro sprejeto, lani izdano studijsko ploščo Abysmal. Letos je bend pretresel odhod kitarista Ryana Knighta, enega glavnih krivcev za uspeh benda, zato je obstajala bojazen, kako si bo The Black Dahlia Murder opomogla tudi v živo. Za to so bile skrbi pozabljene že od prvem komadu What a Horrible Night to Have a Curse, saj se je Brandon Ellis (Arsis, Cannabis Corpse) v bendu znašel kot riba v vodi, z ostalimi člani bend pa je pripravil vrhunski, viharni nastop, ki ga je kot vedno dopolnil energični in karizmatični Trevor Strnad z odličnimi nagovori in fitnes (glej foto) spodbujanjem publike.
V mračnejših in resnejših tonih smo četrtkovo popoldne nadaljevali z norveškim mojstrom Ihsahnom, ki ne pozna premora, saj je v dobrih desetih letih solo delovanja izdal že šest albumov, zadnjega Arktis. letošnjega aprila. Ta je morda celo njegov najboljši album do sedaj, zato je bilo zelo lepo slišati z njega kar pet komadov, s Pressure na čelu. Ihsahn je s svojim solo delom očitno zares našel svoj pravi glasbeni izraz, saj je tudi na odru deloval izjemno. A vendar je še bolj razveseljivo to, da so Emperor že potrdili svoj nastop na prihodnjem Brutal Assaultu, kjer bodo v celoti odigrali kultni Anthems to the Welkin at Dusk.
Newyorški death metal velikani Immolation s tokratno turnejo žal niso imeli sreče, saj je moral kitarist Bill Taylor sredi turneji zaradi družinskih zadev le-to zapustiti. A legendarni yonkerčani se niso dali in turnejo kot trio nadaljujejo brez njega. Pogumno in pohvalno, škoda pa, da Immolation ni uspelo dobiti nadomestnega kitarista, saj se je v živo pomanjkanje ene kitare precej poznalo. Dolan, Vigna in Shalaty se sicer niso pustili zmesti in set odigrali kot F5 tornado, Vigna je na kitari itak bog, Dolan pa je s svojim gromkim vokalom znova pretresel notranje organe. Ker kultni prvenec Dawn of Possession leto praznuje 25 let so Immolation z njega tokrat odigrali tri komade, poleg naslovnega še redka Despondent Souls in Immolation ter si kljub malce praznemu zvoku zaslužili vse pohvale.
Z druge strani ameriške celine so naravnost iz sanfranciškega Bay Area na oder Brutal Assaulta stopili thrash očaki Exodus in odpičili hudičevo dober set. Žal naloge Garyja Holta, ki mu očitno več cekinov prinese igranje v Slayer kot v matičnem bendu, še vedno opravlja sicer odlični Kragen Lum (Heathen, Psychosis), a Exodus v živo brez živalske Holtove prezence kljub temu niso čisto pravi. A ne glede na to je bil videni koncert eden boljši kar sem jih od Exodus sploh uspel videti, saj je bend po Zetrovi vrnitvi očitno neustavljiv. Exodus so s tipičnim »exo-crunchem« za šalo posekali publiko, v kateri moshanju ni in ni bilo videti konca. Odlična setlista polna starih klasik in najboljših izborov materiala novejšega datuma (začetni The Ballad of Leonard and Charles iz Zetrovih ust zveni mnogo bolje kot iz Dukesovih) je vsemu skupaj dala piko na i, toksični valček pa je usahnil šele z zadnjim tonom zverinske himne Strike of the Beast.
Gojira so še pred tremi leti na festivalu igrali v zgodnjem popoldnevu, letos pa so (zasluženo) zasedli enega od headlinerskih mest. Francoski velikani so odigrali verjetno enega najbolj orkanskih nastopov drugega dne festivala, ki so ga odlikovali predvsem tehnično popolna izvedba, glasen, rušilen in jasen zvok ter komunikativni frontmen Joe Duplantier. Gojira je pred kratkim izdala zanje precej netipični album Magma, ki je daleč od progresivne kompleksnosti The Way of All Flesh, a ohranja vse značilnosti benda, ki so na plan privrele tudi na Češkem. Tako smo bili deležni mogočnih kitarskih zidov, melodičnih pasaž in mojstrskih prijemov kitarskega dvojca Duplantier/Christian Andreu ter nečloveško točne in fenomenalne bobnarske predstave izvenserijskega Maria Duplantierja (z njim smo se pogovorili o novi plošči in še marsičem, kar boste lahko na naših straneh prebrali kmalu). Gojira je v dobri uri odigrala oba dobro sprejeta singla z novega albuma, Silvera in Stranded, ter nanizala še kup briljantnih rušilcev kot so The Heaviest Matter of the Universe, Flying Whales (med katerih je že po navadi med publiko zaplaval napihljivi kit), Wisdom Comes, Oroborus in končnim Vacuity. Vnovičen koncertni triumf enega najbolj vročih bendov ta hip.
Po slovesu Gojire se je na sosednji oder, zanj kar ustrezno poimenovanim Jägermeister, vrnil ameriški »bad boy«, veteran industriala, stric Al Jourgensen in njegovi Ministry. Bend, ki ga je Jourgensen že nekajkrat poslal v pokoj in ga spet obudil, čeprav se je po smrti kitarista Mikea Scaccie sveto zaklel, da je z Ministry konec, je v živo zaradi edinstvene Alove pojave vedno lepo videti in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Al in njegova banda so Brutal Assault pozdravili s Hail to His Majesty s še aktulnega albuma From Beer to Eternity, nato pa ves čas skakali po obsežni diskografiji sem in tja, predvsem po albumu Rio Grande Blood, z naslovnim komadom, Señor Peligro in LiesLiesLies. Ministry v živo vedno okrepijo odtrgane projekcije, manjkale niso tudi tokrat in na njih nista, povsem v Alovem stilum manjkala ne Trump ne Clintonova.
Medtem, ko so na glavnem odru pred nabito polnim prizoriščem ognjevit nastop pripravili avstralski metalcore velikani Parkway Drive, je na Metalgate odru čakala obskurna poslastica v obliki Mithras. Angleška eksperimentalna death metal zasedba je pred leti na Brutal Assaultu že nastopila, takrat je predstavljala takrat še relativno sveži album Behind the Shadows Lie Madness, nato pa je vodja in edini stalni član benda, kitarist in vokalist Leon Macey, svoje aktivnosti za več let prekinil. Mithras so pred nekaj meseci končno oznanili, da se stvari le premikajo v smer novega albuma, objavili obetujoč nov komad in svoje zaprašene cthulhujevske lovke končno premaknili tudi na odre. Žal pa se je tokrat priložnost za Mithras povsem izjalovila. Že tonska se je zavlekla za dobrih deset minut, ko pa je Macey zaigral prve, za Mithras tako značilne nezemeljsko zveneče solaže, ja zmanjkalo še elektrike in koncerta je bilo konec po vsega pol komada. Koncert so nadaljevali šele po slabe pol ure, a je takrat na glavnem odru že stala naslednja atrakcija. Škoda, na Mihtras bodo treba očitno še malo počakati, upam vsaj, da bo po izdaji albuma sledila turneja.
S povešeno glavo smo se zato sprehodili do glavnega odra na ples ob retro zvokih futurističnega synthwavea francoskega mojstra Perturbatorja. Ta sicer ni edini, ki danes ustvarja elektronsko glasbo v maniri kultnih horror (predvsem Carpenterjevih) in zf soundtrackov filmov iz osemdesetih, je pa vsekakor eden izmed bolj vidnih, kar je še potrdil z novim albumom The Uncanny Valley. Retro je trenutno "in" tudi v filmskih vodah, kar je vsekakor dokazala fantastična Netflixova serija Stranger Things s čudovitimi pokloni filmom Goonies, It, Close Encounters of the Third Kind, E.T. in številnim drugim, na glasbenem področju pa osemdeseta na svoj način oživlja Perturbator (fantu je sicer ime James Kent in je pred svojim elektronskim udejstvovanjem igral v več black metal bendih). V slabi uri je Perturbator predstavil levji delež novega albuma s komadi Neo-Tokyo (neposredno ga je navdihnil kultni anime Akira), Weapons For Children, She Is Young, She Is Beautiful, She Is Next, ki so več kot učinkoviti pretresli bobniče z basovskimi synthi in hipnotičnimi ambientalnimi deli. Perturbator je bil drugačna, a zelo pogumna in uspešna poteza Brutal Assaulta, saj je nanj v noč odplesalo nabito polno prizorišče.
na vrh