Prvi cilj tretjega dne festivala je bil odkriti kaj za vraga je na zemljevidu označen »secret point«. Na lokaciji le-tega se je nad obokom vhoda v enega izmed tunelov trdnjave pel napisa Temple öf Lemmy, osebje festivala pa je pred vhodom delilo svečke, ki s(m)o jih lahko obiskovalci prižgali pod vitražom železnega kanclerja (pod njim se je seveda bohotilo že kar nekaj izpraznjenih steklenic Jack Danielsa). Lep, čudovit in ganljiv poklon rock 'n' roll ikoni.
V soboto smo končno tudi na Brutal Assaultu dočakali tisto pravo poletno vreme in sonce nas je spremljalo vse do večera. Zadnji dan je bil tako več kot primeren za zbiranje zadnjih vtisov in spominov s festivala. Nekaj kar ne bo prav dolgo ostalo v spominu so finski thrasherji Lost Society, prvi bend, ki smo ga ujeli zgodnjega sobotnega popoldneva. Super je bilo sicer slišati, da s Finske prodre še kaj žanrsko drugačnega od Nightwish , Sonate Arctice, Stratovarius, Ensiferium in black metala, a Lost Society kaj pretirano izvirnega niso ponudili. Bay Area zveneč thrash je sicer imel nekaj zanimivih idej, za uho prijetnih rifov in energičnega frontmena, to pa je bilo nekako vse. Najboljši finski izvoz thrash metala tako ostajajo kultni Stone.
V Slovenijo že zares dolgo ni bilo madžarskih Ektomorf, ki so bili pred časom pri nas skorajda vsak vikend, zato smo mi zaradi njih odšli na Češko. No, niti ne, saj Ektomorf še vedno niso preveč vznemirljivi in še vedno prodajajo poceni finte, kot je bila tokrat uporaba špice ultra popularne serija Igra prestolov za intro. Da je edini še originalni član, vokalist Zoltan šef benda, se vidi na daleč, saj so mu ostali člani vidno podrejeni, Zoltan pa je še vedno nekakšna manjša kopija Maxa Cavalere. Madžarom manjka suverenosti in samozavesti nikakor ni moč očitati, saj so publiko zlahka pripravili do moshanja in circle pitov, glasbeno pa so še vedno zataknjeni nekje pri Roots Sepulture. Eni in isti »jumpdafuckup« rifi in izredno nizko uglašene kitare so hitro postali živ dolgčas, še bolj pa mestoma abotna besedila komadov Holocaust, Fuck You All, Black Flag ter Evil By Nature (pri njem je Ektomorf na albumu pomagal George »Corpsegrinder« Fisher).
Za novo dozo hc punka so poskrbeli kalifornijski Stick to Your Guns, ki so v spominu ostali predvsem zaradi tečnega frontmena Jesseja Barnetta, ki se je ves čas in vsepovprek zahvaljeval in pozdravljal svoje brate v tisoč in enem hardcore bendu. Boljše so se obnesli prav tako ameriški Stuck Mojo, pionirji rap metala in pravzaprav precejšnje obskurno presenečenje festivala. Stuck Mojo so bili eden prvih bendov, ki so osnovi južnjaško obarvanega heavy metala dodali rap in s prvencem Snappin' Necks dodobra opozorili nase. Žal v trenutni postavi ni originalnega pevca oziroma raperja Bonza, saj mu novi frontmen Robby J ne seže niti do kolen. Zdelo se je namreč, da je njegovo rapanje ves čas povsem mimo, a je vtis k sreči popravil šef benda, kitarist Rich Ward, ki se je izkazal za pravo energijsko bombo. V najlepšem spominu je brez dvoma ostal komad o »ameriškem kavboju« Charles Bronson, ob katerem je poskakoval cel Brutal Assault.
Na moje precejšnje razočaranje so tik pred začetkom festivala svojo udeležbo odpovedali kultni thrash metalci Whiplash iz ameriškega New Jerseya, zamenjava zanje pa je bila žanrsko sicer ustrezna, a daleč od idealne. Namesto njih so namreč vskočili nemški thrash veterani Holy Moses, ki jih že od leta 1981 vodi neustavljiva Sabina Classen. Gospa Classen šteje že spoštljivih 52 (!) let, na odru pa se še vedno obnaša kot največ tridesetletnica, saj je ves čas aktivna tako s tekanjem po odru kot neprestanim čupanjem. Vokalno pa je Sabina glede na slišano žal že precej iztrošena, saj je bil njen surov in agresiven vokal večidel povsem nerazumljiv, tudi inštrumentalno pa Holy Moses precej zaostajajo za svojimi bolj znanimi nemškimi thrash kolegi. Sabina in njeni thrash psi so se od Brutal Assaulta poslovili s korektno izvedeno Dead Kennedys klasiko Too Drunk to Fuck. Solidno, a brez presežkov.
Sledil je daleč najboljši bend celotnega festivala, ki je bil tako dober, da bi kakršnekoli besede ob njegovi briljanci povsem zbledele. Samo poglejte in prisluhnite tejle genialnosti nemških Eskimo Callboy!
Nadaljevanje je bilo obarvano v temnejše in hladnejše barve finskih melanholikov Insomnium. Fantje še vedno v živo igrajo pretežno stvaritve novejšega datuma, pri čemer pa pozabljajo na starejše komade, ki nove v marsičem presegajo. Dober zvok je v ospredje potisnil prvine Insomnium, ki jih predstavlja agresivneje naravnan melodični death metal poln počasnejših, otožnih delov, ki so značilni za finsko metal sceno. Insomnium so svoj čas sicer dobro izkoristili, a se je zdelo, da niso imeli ravno najboljšega dneva oziroma so na plin pritisnili z zgolj pol moči. Energija je bila precej turobna, poleg tega pa je pevec Niilo vokalno deloval precej ubogo, njegov growl je prej kot zverinsko kruljenje zvenel kot kašljanje penzionista, ki kadi že petdeset let. Melanholija Insomnium tokrat v poznem, sončnem, češkem popoldnevu ni delovala najbolj prepričljivo.
Sledil je še tretji finski napad dneva s helsinškimi Moonsorrow, a je tudi njihov pagan/folk/black metal z dolgimi komadi in v finščini odpetimi besedil precej zamoril, zato je bil čas med njihovim nastopom primeren za okrepčilo in zadnje nakupe.
Atmosferi počasi iztekajočega se festivala so bili bolj primerni očetje hardcora Agnostic Front, ki so publiko z evropskih tal vsaj za eno uro ponesli v beznice in koncertne luknje New Yorka sredine osemdesetih in začetka devetdesetih. Zasedba, ki je nastala daljnega leta 1980 je gotovo ena najvplivnejših zasedb žanra in temu primerno se je pod odrom zbrala tudi ogromna množica ljudi med katero je bilo opaziti tudi nekaj pravih punkovskih irokez. Agnostic Front so brezkompromisno in brez ustavljanja zagnali motor, ki je bljuval dve do tri minutne hardcore rušilce. Publika je bila zadovoljna in med Agnostic Front smo dočakali številne mosh pite. Smešno, da na metal festivalu največjo koljačino pod odrom ustvarijo punkerji oz. hardcoraši, hehe. Tudi fantje iz Agnostic Front so bili navdušeni, vokalist Roger Miret je bil vidno razpoložen in dobre volje, kitarist Vinnie Stigma pa je ves čas koketiral s publiko. Agnostic Front so nanizali kopico klasik od Victim in Pain, preko Crucified (Iron Cross priredba), Only In America in For My Family, vse do nezgrešljive Gotta Go. Legendarni Newyorčani so publiko navdušili še z obvestilom, da so koncert snemali za prihajajoči DVD, svoj nastop pa zaključili z železno Ramones klasiko Blitzkrieg Bop.
Poljski black/death metal velikani Behemoth so pod odrom zbrali verjetno najštevilčnejše občinstvo v vseh štirih dneh festivala. Razlog za to bržda tiči tudi v tem, da je festival lociran v bližini poljske meje in so Poljaki poleg Čehov najbolj številni obiskovalci festivala. Behemoth so imeli tako pod odrom gromko podporo domače publike kot tudi številne druge, po pričakovanjih pa so znova v celoti odigrali že počasi povsem zlajnani in oguljeni aktualni studijski album The Satanist. Razumeti je sicer, da za frontmena Nergala album predstavlja nekakšno osebno katarzo po premaganem raku, a ponovno slišati že neštetokrat slišane, ene in iste komade, ni bilo ravno navdušujoče. Pri Behemoth se sicer točno ve, kaj pričakovati, saj je vsak nastop naštudiran do potankosti. Tokratni sicer malce manj kot pred nekaj meseci v Kinu Šiška, a spet ni manjkalo ognjenih zubljev, kadil in dramatičnega poziranja. Še najbolj je tokrat navdušil hitri Ora Pro Nobis Lucifer, počasnejši in precej podobni si komadi pa so že utonili v pozabo. Čas bi že bil, da Behemoth pošteno premešajo setlisto in Satanista za nekaj časa postavijo na hladno.
Brutal Assault 2016, 21. ponovitev največjega češkega festivala ekstremne glasbe, smo zaključil z botri tevtonskega thrash metala Destruction. Nemški velikani so pripravili verjetno najbolj vročičen nastop festivala, saj bruhanju ognja kar ni in ni bilo videti konca. Nastop Destruction je bil čisti thrash šus od uvodnega napada Under Attack pa vse do zaključne klasike Bestial Invasion. Schmier je svoje odvreščal kot ena odr žrtev norega mesarja, Mike pa je z natančnostjo mesarjeve mesarice rezal in sekljal s kitarsko rifažo in odpuljenim soliranjem. Odlično formo benda so potrdil vrhunske izveden klasike Curse the Gods, Mad Butcher (med njim se je na odru pojavil sam nori mesar in preganjal nič hudega slutečo priležnico benda), pa Thrash Till Death in Eternal Ban. Izjemna predstava vredna zaključka festivala, čeprav se je program nadaljeval še vsaj s poljskim black metal prvaki Mgla in Venom Inc., a za letos je bilo dovolj. Brutal Assault se je izjemnim naborom nastopajočih, poceni pivom, unikatno lokacijo in s številnimi spremljajočimi dejavnosti ponovno izkazal za festival, ki je vreden obiska.
na vrh