Po petkovem trganju oblakov in ekstremnih nalivih je tudi sobotno jutranje nebo izgledalo enako grozeče. A očitno se je zgodaj dopoldne še nebo veselilo death metal zajtrka, ki so ga že ob enajstih postregli legendarni Master (danes praktično že skoraj povsem češki bend) pod vodstvom večnega »underground« bojevnika Paula Speckmanna. Master so na festival vskočili v zadnjem trenutku in zamenjali (žal) odpadle britanske death metal pijance Benediction. Speckmann in njegova kolega so tako že zarana udarili s pravim death metalom, ki je rohnel kot Motörheadi na steroidih. Ritem sekcija je bobnela kot za stavo, kitara je sekljala ude, Speckmannov srditi vokal pa deloval jasno, brutalno in prepričljivo. Odličen zvok je trojico potisnil še za stopničko višje, kjer je Speckmann učinkovito poveljeval publiki, piko na i pa je predstavljala odlična setlista in zaključek s komadom benda Death Strike, ki je deloval v vmesnem obdobju namesto Master.
Odličen okus je pokvarila glasbena abominacija z najbolj neumnim imenom na svetu, We Butter the Bread With Butter in Nemcem je uspelo nemogoče – med njihovim koncertom so še dixiji delovali bolj vabeče.
Okus po grozi s putrom so k sreči popravili Norvežani Vreid, ki so nastali na pogorišču kultne norveške zasedbe Windir po tragični smrti njenega frontmana Valfarja. A Vreid so tekom delovanja postali mnogo več kot le Windir »odvrtek« in postavil odlična zasedba z lastno identiteto. Pred kratkim je skupina izdala šesto Welcome Farewell, ki pomeni odmik od black metalskih korenin in pestro evolucijo že tako bogate glasbe benda zgolj potrjuje. Vreid so na učinkovito, z vinjetami z naslovnice novega albuma okrašen oder prikorakali ob epskih zvokih singla The Ramble, ki so že takoj na začetku naslikali podobo norveške folklore. Karizmatični frontmen Sture je zlahka stopil v ospredje in v obvezni uniformi s podobo norveške zastave silovito in učinkovito poveljeval svoji Vreid armadi. Novejši Vreid imajo močno poudarjeno melodično komponento, ki njihov pogled na black metal obarva z močnimi vplivi rocka kar še poglobijo skoraj folklorni, »polka« trenutki, lep primer tega je bil v nadaljevanju prav izredni The Reap z nalezljivi rifi in srhljivimi solažami. Norvežani so našli odlično nišo black metala pomešanega z rock 'n roll ritmi in občasnimi vplivi thrash metala, ki je unikaten in hkrati prekleto nalezljiv! Na odru so bili Vreid so pod vodstvom kitarista in vokalist Stureja čista definicija svojega imena, ki v prevodu pomeni srd!
Irsi mogotci Primordila so odigrali standardno odličen koncert, ki pa se ni prav dosti razlikoval od njihovega MetalDays koncertnega triumfa, a standarni nihilistični zaključek z mogočnim epom Empire Falls je vedno kocine dvigajoč.
Po irskih poganih so nam vrata v pekel odprli švedski death metalci Vomitory, katerih ime pomeni prav vhod v pekel. Vomitory pa je tudi ime te švedske zasedbe, ki skupaj z ostalimi veliki imeni švedske death metal scene svet že od leta 1989 cefra z uničujočim death metalom. Njihov nastop na letošnjem festivalu je bil prav poseben, saj je bila to ena čisto zadnjih priložnosti bend ujeti v živo. Vomitory se namreč s koncem letošnjega leta poslavljajo in po dvajsetih letih brutaliziranja (žal) odpravljajo v zaslužen pokoj. Švedi so se v tri četrt ure dolg masaker zagnali z aktualno (in očitno žal zadnjo) ploščo Opus Mortis VIII in pravi blaženj za ušesa je bilo slišati pravi death metal, ki ga po švedsko podpirajo žagajoče kitare speljane skozi kultna HM-2 Heavy Metal in DS-1 Distortion pedala s katerimi riffi sekljajo kot krožna žaga. Brutalno riffanje, neverjetno trdna ritem sekcija, ki je udrihala kot policisti po hipijih v sedemdesetih in globoki, demonski growli so sedli kot klobasa v kis (=utopenci, češka »kulinarična specialiteta«). Pravi užitek je bilo Master doživeti še eno dozo pravega death metala, odigranega s strani pravih dedcev z bierbauchi in kocinami, ki ne poznajo lepih, spevnih in nežnih refrenov in bi potetovirane, depilirane, anoreksične vegi-lepotce v spodnjih majicah zgolj z nekaj svojimi riffi zmleli v krvav kupček (We Butter the Bread With Butter pa potem še namazali na kruh).
Brooklynski veterani hardcora Biohazard so se na Brutal Assault znova vrnili po letu 2009, tokrat brez dolgoletnega vokalista Evana Seinfelda, ki je lani letel iz bend, zamenjal pa ga je Scott Roberts (ta je v preteklosti v skupini že drgnil po šestih strunah). Biohazard so brez dvoma odigrali enega bolj energičnih koncertov festivala, Roberts pa se na mestu frontmena znajde kot… no, klobasa v kisu, hehe. Američani od katerih je energija kar bruhala z odra in je zaradi tega skakal skoraj ves Josefov so odigrali odlično setlisto, ki je obsegala komada z aktualne plošče Reborn In Defianca ter legendarnih Urban Discipline in State of the World Address.
Kombinacija Leprous in norveške ikone Ihsahna je v živo znova razočarala, v živo nikakor ne pride do izraza genialnost Ihsahnovih studijskih mojstrovin pa čeprav njemu in spremljevalni skupini nikakor ne gre očitati slabe žive predstavitve. Očitno gre pri Ihsahnu pač za glasbo, ki na albumu deluje, v živo pa pač ne, sploh če je avantgardni/progresivni metal umeščen na festival tipa Brutal Assault (ali MetalDays, če smo ravno pri tem, saj je imel tam Ihsahn isti problem). Bi pa bilo zanimivo videti, kako Ihsahn deluje na samostojnem, klubskem koncertu.
Tudi nadaljevanje je bilo glasbeno bolj borno, saj so sosednji oder v valove okrancljali ameriški lepotci Trivium, ki so na festivalu nastopili prvič v zgodovini. Oder je torej ponazarjal valove, v skladu z naslovom aktualne plošče In Waves, tudi glasbeni vtis njihovega nastopa pa je bil povsem v stilu – nekako kot, da bi fasal glasbeno morsko bolezen. Fantje s Floride so se na odru sicer izkazali za zelo energičen band, tudi njihovo igranje nikakor ni od muh, saj so tehnično izredno podkovani, dvojne solaže in dueli kitaristov Matta Heafyja in Coreya Beaulieuja zares trgajo, tudi ritem sekcija ni od muh. A kaj ko vse skupaj zveni suhoparno, generično, tehnično resda osupljivo igranje pa že meji na kitarski »wankery«, ki bi se dobro prilegel kakšnemu Nintendo špilu. Glasba je tako popolnoma neoriginalna, če se fantje izkažejo pri pisanju norih supersoničnih solaž, pri odstopanju od thrasherskih smernic, ki jih je postavila Metallica in melodike, ki jo zastopajo Iron Maidne, ne odstopajo za veliko, vse skupaj le zapakirajo v bolj moderno preobleko. Tudi pri vokalnem udejstvovanju bi Trivium lahko pozabili na trende današnjega metala. Menjavanje gruljenja in clean petje refrenov je že stokrat slišano in prežvečeno, dvojni vokali Matta in Coreya pa naravnost smešni »cookie monster« vokali. Da ne govorim o čistih vokalih, ki zvenijo kot Caught In the Act. Trivium so v dobri uri odigrali tudi Brave This Storm in Strife s prihajajoče plošče Vengeance Falls, ki pa zvenita tako kot vse ostalo. Zanič. Še najboljši del Trivium seta je predstavljal intro pobran iz soundtracka Final Fantasy VII: Advent Children in kdor trdi, da naj bi bili Trivium dostojni nasledniki bendov kot sta Iron Maiden in Metallica, naj naredi sledeče: 1. Neha poslušati metal, 2. Vzame nekaj ostrega in zatlači globoko v bobniče.
Vsega hudega pa še kar ni bilo konec, na drugi oder so že stopili švedski »rap metalci« Clawfinger. Skupina je le nekaj tednov po festivalu naznanila, da zaključuje svojo karieri, njihov koncert na Brutal Assaultu je bilo tako sploh njihov zadnji. Švedi so imeli v začetku devetdesetih let nekaj mega hitov, gotovo se spomnite komad kot so Nigger ter Biggest & the Best, v zadnjih nekaj letih pa se jih spomnilo le še nekaj zanesenjakov. Kljub temu ter kljub dejstvu, da so iz koncepta festivala povsem izstopali, pa so Clawfinger pod odrom zbrali nepopisno množico in v boljšem slogu si verjetno niso niti želeli posloviti. Energični frontmen Zak Tell je publiko zlahka držal v pesti od začetka do konca, iz njegovih ust pa je letelo jezno rapanje podprto z dolgočasnimi rifi, povprečno ritem sekcijo ter elektronik in sampli, ki niso nič posebnega. Clawfinger ne gre očitati ničesar, saj so odigrali dober koncert, Tell pa je s plezanjem na vrh odra dokazal, da je frontmen pravega testa, a če že, ima »rap metal« pač le eno ime. Rage Against the Machine.
Z ameriškimi hardcore velikani Hatebreed pa se je krivulja vendarle končno obrnila v pravo smer. Američani so povsem uresničili svoj sloves, njihov metaliziran hardcore je pokosil vse pred seboj, Jamey Jasta je fantastičen frontmen, ki zna še kako animirati publiko in jo v trenutku dobiti na svojo stran, bend pa v družbi njegovega agresivnega laježa rohni kot divjanje orkana. Hatebreed so se solidno izvedeno Slayer klasiko Ghosts of War lepo poklonili nedavno preminulemu Jeffu Hannemanu in festivalu po povprečnemu popoldnevu uspešno potisnili v pravo smer.
Pravzaprav so kot veliki sobotni headlinerji nastopili kar poljski Behemoth, ki so se na festival vrnili prvič po Nergalovi ozdravitvi in v zraku je bilo res čutiti neko napetost in veliko pričakovanje. Behemoth so na oder stopili teatralno in mistično ob epskem intru in zamaskiranih roadijih, ki so prižgali velike bakle, nato pa so nas Poljaki pahnili v neizprosen vrtinec pompoznega death/black metala. Nergal je z vztrajnim koncertiranjem v zadnjem letu, dveh znova pridobil na vokalni moči, kondicija je spet prava in med komadi ga ne zmanjkuje več. Behemoth so izpadli tako kot morajo – epsko, zlobno in mračno – le zvok je bil, tako kot pri veliki večini bendov, kar je velika slabost festivala, znova slab. Je pa skupina predstavila novo skladbo Blow Your Trumpet, Gabriel s prihajajoče plošče The Satanist, ki zveni klasično behemothovski, a obenem precej obetavno.
Najino slovo od letošnjega Brutal Assaulta so letos predstavljali švedski težkokategorniki Opeth in res me je zanimalo, kaj bodo po progresivno rockovski plošči Heritage ter Mikaelovih izjavah, da je death metala naveličan, Švedi predstavili tokrat. Pričakovano so koncert začeli s singlom aktualnega albuma The Devil's Orchard, ki v živo zveni res demonično, nato pa natresli pravzaprav edini res rušilni komad setliste Ghost of Perdition, ki ga je Akerfeldt napovedal, kot nekaj bolj glasnega. Nekako po pričakovanjih so v nadaljevanju Opeth ponudili skladbe, ki v njihovi diskografiji niso največji predstavniki death metala, res čudno in neučinkovito pa je izpadla akustična verzija klasike Demon of the Fall. Lahko je razumeti, da se bend skozi kariero razvija in spreminja, a kljub temu, da so Opeth še vedno sinonim za kvaliteto ni prav lepo videti, da se bend tako očitno in vedno bolj namerno distancira od materiala, ki jih je naredil to kar so. Je bil pa zaključek z epskim Blackwater Park slasten in primeren za končanje letošnje odisejade.
Brutal Assault s fenomenalnim izborom nastopajočih ostaja eden boljših evropskih festivalov, a ima kljub temu ogromno pomanjkljivosti. Ena stran organizacije je hvale vredna: vsak obiskovalec dobi lično knjižico polno koristnih informacij, poleg tega pa še trak za ključe na katerem so zbrani termini vseh nastopajočih, spored filmov (Hellraiserja sinhroniziranega v češčino močno odsvetujem) ter časovnico meet and greetov. Po drugi strani pa je nastopajočih skorajda preveč, saj niti največjih headlinerji ne dobijo daljše časovnice od ene ure, največ ure petnajst. Še najhujše pa je s higieno, na čisto stranišče naletiš, če imaš res srečo, tuši pa so sploh obupni. A morda od naroda, ki ima festival z imenom Fekal Party pričakujem preveč, hehe. A v končni fazi je prav izjemen izbor bendov razlog, zaradi katerega se je vsako leto vredno vrniti v Josefov.
na vrh