Češka. Dežela piva, klobas in naši nekdanji kolegi za železno zaveso. A Češka je tudi dom enega največjih evropskih festivalov ekstremnega metala Brutal Assault, ki je letos doživel že svojo osemnajsto ponovitev. Ja, prizorišče nekdanje pruske vojaške utrdbe leto za leto skrbi za neverjeten nabor nastopajočih bendov in romanje v majhno češko mestece je vsako leto že samo zaradi tega neizbežno.
Uradni program Brutal Assaulta že zadnjih nekaj let dopolnjuje prav tako uradni »warm-up« večer, ki je v začetku ponudil zgolj češke in poljske zasedbe, a kmalu svojo ponudbo razširil z bolj zvenečimi imeni. Lani so tako na primer ogrevali Anaal Nathrakh, letos pa nihče drug kot Bay Area veterani thrash metala Testament. Še pred njimi pa so sredin večer zaznamovali nastopi ameriške death metal zasedbe Jungle Rot, hrvaške groove metal zasedbe E.N.D. ter čeških junakov Malignant Tumour.
Slednji so na oder stopili ob devetih zvečer in to pred skorajda nabito polno prizorišče. Če kaj, potem je češka publika resnično zvesta, kar se je izkazalo tudi v naslednjih dneh, ko so imeli tudi bendi, ki so nastopali zgodaj dopoldne že več stoglavo publiko. No, Malignant Tumour so očitno lokalni in češki metal veljaki, bolj zveste publike namreč ni imelo prav dosti bendov v nadaljevanju festivala. A tako kot vse ostalo na Češkem so tudi Malignant Tumour… no, češki pač. Njihova verzija »grinda« namreč zveni kot poceni, generična kopija Motörheadov, komadi pa enolični in podobni si kot jajce jajcu. Poleg tega pa je frontmen Bilos ves čas ignorantsko čebljal izključno po češko (ali pač tako kot 95% Čehov ne zna besedice angleško) in nanizal tristo vzklikov »Kurva!«, očitno češke in še bolj nadležne inačice našega Marjana. Res edina vznemirljiva stvar koncerta Malignant Tumour je bila pirotehnična predstava, ki si jo je četverka privoščila kot, da bi bili kova stadionskih bendov tipa Metallica.
A resnični razlog za obisk sredinega ogrevanje so bili ameriški thrash težkokategorniki Testament, ki s svojim delovanjem po izdaji »come-back« albuma The Formation of Damnation za seboj v oblaku prahu zlahka pustijo (samooklicano) veliko thrash četverico. Dokaz za to je odlična, še aktualna plošče Dark Roots of Earth ter energični in eksplozivni koncerti, ki jih Chuck Billy in njegovi thrash tovariši nizajo kot za stavo. Tak bi moral biti tudi koncert na Brutal Assaultu, pričakovanja, ki so bila velika, pa so se kot milni mehurček razblinila že s prvimi odigranimi toni. Ne samo, da je bil zvok tako slab, da se je Testament na velikem odru zlahka dalo zamenjati s slabim češkim grind bendom v lokalni beznici, bolj žalostno je bilo to, da je bend deloval kot, da je na slabi vaji. Razočaral je predvsem »chief« Chuck Billy, ki je pel resnično slabo in neprepričljivo, besede je kaj požiral, povrh vsega pa je pozabljal še besedila. Če je inštrumentalno zasedba še zvenela svojemu imenu primerno, pa je bilo čutiti, da so Testament koncert vzeli povsem z levo roko ali pa se zaradi slabega zvoka niso niti potrudili odigrati tako kot se zagre (fušala je celo pregovorna nezmotljiva atomska ura, bobnar Gene Hoglan). Zaradi izpete setliste, ki jo z izjemo komadov z nove plošče Testament gulijo že leta je zares prepričal le brutalni Eric Peterson, ne le zaradi trdne ritem podlage, temveč predvsem zaradi razgibanih black metal vokalov, ki jih je v Testament očitno prenesel iz stranskega projekta Dragonlord. Upam, da za Testament velja, da tudi največjih včasih spodleti…
Po warm upu, ki ga bilo je predvsem zaradi obupnih Testament vredno čim prej odplakniti iz spomina, je s četrtkom vendarle nastopil tisti pravi, uradni začetek. Brutal Assault je festival, ki za razliko od večine primerljivih, že na vse zgodaj zjutraj ponudi zanimiva, včasih tudi velika, vsekakor pa ekskluzivna imena. Prav veliko časa za (tekoč) zajtrk tako ni bilo že v četrtek, saj je opoldne na oder stopila tokijska death/doom metal godzila, Coffins. Japonski brutalni četverec je kljub debeli zamudi na oder stopil ob bučnem navdušenju publike in v pol ure Josefov zmlel s primitivno, a hudičevo udarno zmesjo peklenskega death metala in izprijene počasnosti doom metala. Coffins so zveneli kot starošolski švedski death metal na steroidih, predvsem po zaslugi nehumanega vokala frontmena Rya. Ta je govoril bolj malo (še tisto kar je povedal je bilo v pokvarjeni angleščini a la Jackie Chan, pred njegovo hollywoodsko kariero), a krulil zato toliko bolj, kar je še bolj pošastno izpadlo ob podpori dvojnih spremljevalnih vokalov basista Koreede in kitarista Uchina. Pozitivno presenečenje dneva!
Tudi direktno nadaljevanje je bilo pisano na kožo ljubiteljem death metala, le da je ta zvenel manj primitivno in bolj tehnično. Sosednji oder so namreč zasedli Američani Decrepit Birth, pod vodstvom frontmena Billa Robinsona, ki smo ga pri nas pred nekaj meseci gledali s Suffocation, kjer je dokaj (ne)uspešno nadomeščal Franka Mullena. Robinson se očitno mnogo bolj znajde v svojem matičnem bendu, saj je obvladoval oder in uspešno animiral publiko z zabavnimi nagovori, prepričal pa je tudi z dobro, brutalno razgibano vokalno izvedbo (Robinson je vokalno brutaliziral tako kot je njegov filmski soimenjak uničeval vse kar je bilo mehanskega v kultni filmski b-packariji Stephena Kinga Maximum Overdrive). Predvsem pa je lepo slišati, da Decrepit Birth niso eden izmed »tehničnih« metal bendov, ki se zanašajo predvsem na kitarsko masturbacijo in so v zadnjih nekaj letih zrasli kot gobe po dežju. Američani so namreč v prvi vrsti death metal bend, ki pa svoj death metal bogati z mnogimi spremembami ritma in tempa ter nepredvidljivimi in dinamičnimi strukturami komadov. Decrepit Birth so bili za ljubitelje tehničnega death metal češnja na torti, čeljusti pa je bilo treba držati skupaj predvsem zaradi fantastičnega bobnanja Samuela Paulicellija. Ta ni ponudil le tehnično impresivnih prehodov in blast beatanja, temveč tudi številne dih jemajoče nianse, svoje mojstrstvo pa je dokazal predvsem na koncu s fenomenalno izvedbo Death klasike Crystal Mountain med katero je za šalo stopil v škornje Genea Hoglana.
Švedi Dr. Living Dead!, zamaskirani v lobanje z »gansta« ruticami so v nadaljevanju presenetili z energično, poskočno in živo zmesjo thrash metala in hardcora. Udarni crossover je na noge dvignil vedno bolj številno množico pod odrom, zanimivo pa je, da za bobni, skrit za vzdevkom Dr. Dawn, sedi Thomas Daun, nekdanji bobnar Dismember ter Insision (kjer je dolga leta žagal tudi Daniel Ekeroth, avtor knjige Swedish Death Metal).
Za enega glasbeno najbolj vznemirljivih in nepozabnih trenutkov pa so brez dvoma poskrbeli čikaški veterani Novembers Doom. Tudi z njimi je Brutal Assault dokazal, da si lahko privošči popolne ekskluzive, saj bil to edini evropski nastop benda v tem obdobju, poleg tega pa so ameriški očaki death/doom metala v soboto odigrali še ekskluzivni akustični koncert. A njihov prvi nastop na festivalu po letu 2009 je minil v bolj brutalnem duhu, Novembers Doom so se v tri četrt ure namreč dotaknili predvsem aktualne studijske mojstrovine Aphotic. V njihov nastop so tako popeljale strašljive, mračne in melanholične violine uvoda osem minutnega epa temi, The Dark Host. Novembers Doom so bili eden redkih bendov celotnega festivala, ki mu je uspelo nastaviti precej optimalen zvok in fantje so dvorišče trdnjave spektakularno, kljub žgočemu soncu, zavili v oblak depresivne teme. Fantastično zanjo Novembers Doom zgraditi atmosfero pogube, za kar je zaslužno predvsem briljantno stopnjevanje komadov ter genialno menjavanje čistih death metalskih delov, z mirnimi, čutnimi in morbidnimi počasnimi deli. Ikonični frontmen Paul Kuhr je s svojo pojavo brez dvoma osrednji lik odra, a Kuhr ni le marioneta, saj je prav on z osebno izpovednimi besedili in ganljivo ter obenem surovo in agresivno vokalno predstavo glavni krivec za odličnost benda. Paulovi kombinaciji živalskih growlov in nežnih, skorajda sirenskih čistih vokalov se zmoreta približati le imeni kot sta Dan Swanö in Mikael Akerfeldt in resnično je neverjetno, kako dobro delujeta in se dopolnjujeta oba svetova Novembers Doom. Vsekakor ni šlo tudi brez zanesljivih spremljevalnih vokalov kitarista Larryja Robertsa, odlično pa se je izkazal tudi mladi bobnar Garry Naples, ki je prepričljivo stopil v čevlje Sashe Horna. Karizmatični Kuhr je razgreto publiko popeljal še na plošči Into Night's Requiem Infernal z epsko težko I Hurt Those I Adore ter na The Pale Haunt Departure z Dark World Burden, za prehitri konec pa so Novembers Doom poskrbeli s klasiko Rain (dežja isti dan sicer niso priklicali, nas je pa konkretno namočilo naslednji dan). Američani so brez dvoma pripravili eno najboljših in najlepših predstav festivala in resnično je na mestu vprašanje, kako je mogoče, da bend kot so Novembers Doom ostaja tako krivično spregledan. Velika škoda je, da si zasedba tudi zaradi hude pevčeve bolezni ne more privoščiti daljših evropskih postankov, a se po drugi strani tudi zaradi tega koncert kot je bil ta še toliko močneje vtisne v spomin.
Čudovito četrtkovo vreme je bilo kot nalašč za počivanje na več mestih za »relaksacijo«, ki jih ponuja festival, žejo pa se je jasno gasilo z Budvar Budweiserjem (žal z novim sponzorjem ponudba piva na samem festivalu ni več tako pestra kot v preteklosti). Na hitro se je oči in ušesa vrglo oči na ameriški trio PHILM, ki ga vodi legendarni Dave Lombardo (Slayer). Na tem mestu pa se zanimivost benda tudi konča. PHILM je namreč nekakšen čuden, eksperimentalen poskus, ki nikakor ne gre v ušesa. Lepo je pač videti Lombarda v akciji, to pa je tudi vse.
Pred oder nas je v poznem popoldnevu znova prignala želja po moriji mamic in sodomiji kužkov, ali kot bi rekla klasika legendarne ameriške death metal zasedbe iz Marylanda, Dying Fetus – Kill Your Mother, Rape Your Dog. Američani, ki so zadnje čase na neustavljivem koncertnem pohodu so uprizorili enega boljših koncertov festivala, znakov usihanja trio preprosto ne zna pokazati. Bend se bliža 20. obletnici svojega delovanja in to zgolj zaradi neumorne volje edinega še originalnega člana Johna Gallagherja. V zasedbi se je namreč v vseh letih zamenjalo toliko članov, da zmanjka vseh prstov, da bi jih prešteli, danes pa Dying Fetus nastopajo kot trio. Kar pa se Gallagherju, Seanu Beasleyu (bas) in Treyu Williamsu (bobni) niti malo ne pozna. Bend je lani izdal eno boljših plošč svoje kariere, Reign Supreme, in oder je pod težo nasilnih rifov eksplodiral že po prvih toni, ki so dokazali, da lahko le trije posamezniki proizvedejo hrup Velikega poka. Uigranost zasedbe je fenomenalna, prostora za napak pri Dying Fetus preprosto ni, pa čeprav znajo biti fantje hudo kompleksni. Zvočna slika benda je bila popolna! V ospredje je bilo porinjeno nečloveško Williamsovo bobnanje z vso paleto do potankosti izdelanih prehodov in hudičevo hitro brcanje po bas bobnih. Gallagher je medtem skrbel za sekljanje in rezanje s fantastičnimi riffi in peklensko dobrimi solažami, ki pa jim je zlahka, z neverjetno spretnostjo sledil Beasley z "blunt force" basiranjem, dvojec pa je poskrbel še za demonični vokalni duet. Gallagher je s tem, da je letos nadomeščal Franka Mullena v Suffocation, očitno izboljšal tudi svoj položaj frontmena, saj ne stoji več le kot lipov bog, pokaže malo več gibanja, boljša pa je tudi komunikacijo s publiko. A vendarle Dying Fetus časa niso izgubljali z odvečnim besedičenjem, temveč so prišli, odigrali in šli.
Ob prehodu dneva v noč pa je ob fantastični atmosferi enega boljših nastopov festivala "oddelala" ena najboljših novejših metal zasedb zadnjih nekaj let, Francozi Gojira. Fantje so nase opozorili že s prvimi demo posnetki ko so nastopali še pod imenom Godzilla, nato pa so bili ime zaradi avtorskih pravic prisiljeni spremeniti v romaji zapis imena, Gojira. Pod novim imenom so izdali prvenec Terra Incognita in opozorili nase, s pred dvema letoma izdano The Way of All Flesh pa se zasidrali na tron modernega metala ter upravičili sloves ene najbolj obetavnih mladih zasedb. Nova plošča L' Enfant Sauvage pa je njihov status zgolj še utrdila. Njihov nastop na letošnjem Brutal Assaultu je bil tako silovit in brezkompromisen, da je izgledalo kot bi se med publiko zares pomešala legendarna japonska pošast in v mosh pitu ustvarila pravo apokalipso. Gojira so že uvodnim rušilcem Explosia vsem dvomljivcev odpihnili glavo, ko sta si že prvih trenutkih kitarista Joe Duplantier in Christian Andreu kot za šalo začela podajati sapo jemajoče odtapkane arpeggie z obilico neverjetnih kitarskih vragolij v obliki edinstvenih hammer-on in pull-off trikov. Ko se je dvojici pridružil še tehnično do potankosti dovršeni bobnar Mario Duplantier in basist Jean-Michel Labadie je Gojira še zadnjič potacala osuplo občinstvo in prostor pred odrom pahnila v uničujoč potres. Zmes nebrzdane brutalnosti, ki jo tvorita rušilno bobnanje genialnega Maria (ki ni zastonj eno največjih »modernih« imen metal bobnanja), apokaliptični riffi in genialne melodike, tvorci katere so spretni prsti kitarskega dvojca, ki se spretno sprehajajo po vratu kitar, je bila vzrok za nekaj nepozabnih trenutkov. Novi komadi z aktualne plošče so se med publiko že dobro prijeli, Gojira pa so s komadi Oroborus, Flying Whales, Toxic Garbage Island neverjetno učinkovito opozorili na teme o katerih govorijo njihova besedila. Globoko sporočilo o uničevanju okolja, ki ga ima človeštvo za samoumevno je ob zahajajočem soncu dobilo še globlji pomen... da si bo človeštvo za svoj zenit krivo samo!
Festival prvi dan res ni šparal z obiskovalci, saj so gromozanska imena nizali druga za drugim. Tik po Gojiri so oder namreč zasedli newyorški velikani thrash metala Anthrax, ki jih je predlani izdana plošča Worship Music znova vrnila med žive. Veterani so odigrali enega najboljših koncertov festivala in s takim delovanjem v prihodnosti si bodo zlahka povrnili ime največjih, ki so ga z (ne)delovanjem v devetdesetih povsem izničili. Worship Music je pravi studijski povratek skupine, energijska bomba pa so Anthrax tudi v živo. Zasluga gre predvsem hiperaktivnemu frontmenu Joeyu Belladonni, ki je poskrbel tudi za izjemno vokalno predstavo. Belladonna se lahko pohvali z resnično ohranjenim vokalom, od muh pa ni bila tudi inštrumentalna četverka. V bendu se je že udomačil kitarist Jonathan Donais (Shadows Fall), ki je zamenjal pobeglega Roba Caggiana, lepo pa je bilo videti odrsko živost Franka Bella, čigar čupanju in tekanju po odru ni bilo videti konca, dobro pa se je obnesel tudi Jon Dette, ki na bobnih nadomešča Charlieja Benanteja. Do tukaj vse lepo in prav, a setlista Anthraxov si zasluži en velik minus, saj si bend s takim opusom takih mimostrelov ne bi smel privoščiti. Ok, Got the Time in Antisocial sta že ponarodeli Anthrax himni in nihče več niti ne ve, da to nista njihova avtorska komada. A zakaj je bilo treba vmes tlačiti brezvezni T.N.T. in Long Live Rock 'n' Roll, ki se od originalov niti razlikujeta ne preveč, mi ni jasno. Kljub rahlo grenkemu priokusu zaradi polnjenja minutaže, so bili Anthrax lepo presenečenje in prava thrash lekcija.
Fear Factory sem se zaradi obupnih čistih vokalov Burtona C. Bella izpustil in jih ujel ravno med zaključnima klasikama Replica in Martyr in moram reči, da je Bell enkrat za spremembo celo presenetil, saj čisti vokali niso bili povsem odfušani. A glavni razlog za enega zadnjih ogledov večera so bili kanadski thrash čudaki Voivod. Kanadčani so z aktualno ploščo Target Earth dokazali, da lahko odlično delujejo tudi po smrti glavnega kreatorja glasbe, Piggyja. Četverka je tako že s prvimi notami v naše vratove svoje zobe zapičila kot kibervampir Voivod in tako kot valovi glasba skupine, enkrat nežno grizljali vratove spet drugič pa surovo in neusmiljeno žlampali kri. Kanadčani so kljub temu, da so jim na letališču izgubili skoraj vso opremo, nastavili verjetno kar najboljši zvok celotnega festivala, ker s seboj niso imeli potrebne opreme pa so presenetili tudi s precej brutalno setlisto. Bend ni eksplodiral nič manj močno kot publika pod odrom. Četverica je izkoristila vsak centimeter odra, eksplozivna in energična Jean-Yves "Blacky" Thériault (bas) in Chewy pa sta se večkrat zavihtela na monitorje in skorajda skočila v prvo vrsto. Energija, ki močno bruha iz Voivod je neverjetna in v hipu nalezljiva, zlahka te glasba in hiperaktivnost članov na odru, ki ves čas čupajo in tekajo po odru, potegne vase. A pravi mojster animiranja publike je karizmatični vokalist Denis "Snake" Bélanger, ki smo mu resnično jedil z rok in se do srca narežali njegovim nezgrešljivim voivodskim grimasam. Snake je s svojo bando ledenih bojevnikov s publiko vzpostavil resnično pristen kontakt. Čudovito in skorajda ganljivo je bilo gledati pod Chewyjeve prste kako je suvereno in z velikim spoštovanjem do Piggyjevega dela plasiral in streljal z disonančnimi akordi, solažami iz "outer limits" in milorečeno čudaško, a genialno igro z akordi, ki pa jo v primeru Voivod lahko le vzljubiš. Iz kome se je prebudil sam Voivod in nas preko Awayevih rok in nog pošteno premikastil. Kaj vse uspe Michelu Langevinu spraviti iz minimalističnega bobnarskega seta je neverjetno, saj se torpediranje z dvojno stopalko in rušilni prehodi slišijo kot bi jih bobnali vsaj trije bobnarji! Material z nove plošče se je dokazal tudi v živo in za prihodnost enega najbolj drznih in unikatnih bendov na svetu se ni bati. Voivod po smrti Piggyja prehajajo v novo fazo svojega ustvarjanja, skozi katerokoli fazo skupine že, pa bo Piggyjev duh živel vekomaj in s tem tudi thrash izven vseh kalupov, progresivno v pravem pomenu besede in pogumno nepokoravanje ustaljenim glasbenim smernicam. Voivod Lives!
Za konec četrtkovega dneva nas je ugriznila še švedska death 'n' roll pošast Entombed, nato pa je sledil zaslužen počitek in nabiranje moči za nadaljevanje festivala.
na vrh