Verjemite, nič ni hujšega kot, če te v zmačkano jutro zbudi ceneni ruski štanc in horda pijanih Rusov, ki ga prepeva. Še zdaj mi ne gre iz glave nadležni »opa-opa-pa!« In, ko človek misli, da si bo lahko glavo zbistril pod hladnim tušem, nov udarec. Češki tuši letos niso poznali človeku prijaznih temperatur, dobil si zgolj dve skrajnosti – soško ledenico ali pa tako vročo vodo, kot da bi jo prav zato greli v ekonom loncih. Druge tolažbe kot odličnih vanilijevih krofov in že zgodnje namestitve pred oder ti ne preostane.
Iz ruskega štanca smo tako v petkovem jutri prešaltali na ruski death metal zasedbe Katalepsy. Resda je bil ušesom bolj prijazen, a bolj generičen brutalen death metal boste le stežka našli. Kljub temu pa je imela moskovska zasedba zaradi številnih ruskih obiskovalcev že navsezgodaj zjutraj zelo dober obisk in glasno podporo.
Mnogo lažje so ušesa sprejela tehnični death metal nemških veljakov Obscura, ki niso neznanci odrov Brutal Assaulta. Nemci so tako že dobro poznan bend, kar se je poznalo tudi na odzivu publike. Ta je štela že več sto glav, ki Obscure niso pustile nas suhem, zasedba pa je na oder prikorakala ob zvokih rušilne himne aktualnega albuma Omnivium, Septuagint in nas s prvimi toni pahnili v vrtinec prvovrstnega tehničnega death metala, ki je zrastel na koreninah bendov kot so Cynic, Death in Atheist. Nemci so kljub nekoliko slabšemu, zapacanemu zvoku dokazali, da so trenutno v samem vrhu žanra progresivnega death metala in s konstantno koncertno in studijsko formo bodo ta vrh zlahka tudi osvojili. Obscura je s številnimi odigranimi koncerti v zadnjih nekaj letih postala utečen in uigran odrski stroj v katerem ni prostora za napake. Oči in ušesa napajajo predvsem spektakularne solaže izpod prstov genialnega Christiana Muenznerja in fantastični razgibani in pestri rifi, ki si jih podaja s šefom benda Steffenom Kummererjem (z obupno novo hipstersko čupico). Steffen je tokrat še bolj kot poprej dokazal, da postaja odličen frontmen, ki zna vzpodbuditi publiko in učinkovito povezovati program. Nič slabše se ni odrezala ritem sekcija, prej nasprotno, saj je Hannes Grossman tudi z inovativno bobnarsko solažo dokazal, da je eden najboljši modernih ekstremnih metal bobnarjev. Basist, ki je stopil na mesto Jeroena Paula Thesselinga, Linus Klausenitzer (Noneuclid) je tehnično odlično podkovan, svoje delo je opravil z odliko, v zasedbo se je že popolnoma vklopil, vendarle pa sem na trenutke močno pogrešal fenomenalni zvok Jeroenovega slajdanja po fretless bas kitari. Tokrat so Obscura odigrali viharno setlisto sestavljeno iz mojstrovin z albumov Cosmogenesis in Omnivium, v spomin so se tokrat vtisnile predvsem rušilna Incarnated, totalen Morbid Angel »worship« z Ocean Gateways ter zaključni Centric Flow, ki z daljšim inštrumentalnim zaključnim delom vedno predstavlja epski konec in nič drugače ni bilo tudi tokrat.
Podobna tehnična death metal poslastica se je obetala tudi s francosko zasedbo Misanthrope, a je žal ostalo le pri praznih obetih. Če Misanthrope na studijskih albumih zvenijo drzno, eksperimentalno in na trenutke celo avantgardno pa so v živo nekaj povsem drugega. Ne le, da so imeli obupen zvok, razgibano in dinamično inštrumentalno podobo je pokvaril tečen vokal frontmena Phillipa, njegov zoprn teatralni pristop in celotna podoba s sončnimi očalci vred. Sonca jasno ni bilo. Kljub njegovemu vztrajnemu napenjanju Misanthrope niso prepričali z drugim kot z nekaj hudičevo dobrimi inštrumentalnimi deli, ki so spomnili na najboljše trenutke bendov kot sta In Flames in Opeth, a je bila celota tudi zaradi nadležnih klaviatur, ki se nikakor ne ujamejo s celoto, hitro pozabljiva.
K sreči pa so sosednji oder takoj za neuspelo francosko revolucijo zasedli hardcore veterani Pro-Pain in odružili enega najboljših in najbolj prepričljivih koncertov festivala! Tako brezkompromisnega koncerta brez »bullshita« in nepotrebnega balasta nisem videl že lep čas. Legendarni Gary Meskil pač ve kako se streže stvarem – jasno, agresivno, glasno in z dvignjenim sredincem! Kakšen zvok je uspelo nastaviti newyorškim veteranom! Povsem razločen je bil sleherni ton in vsaka besedica Garyjevega jeznega pridiganja, poleg tega pa so Pro-Pain (verjetno po novem, saj jih v taki obliki še nisem videl) Josefov razrušili še z grmenjem osemstrunskih kitar, ki so v družbi Meskilovega basa hrumele kot izpuh reaktivnega letala. Ni pa bil neverjeten le zvok, neverjetna je bila tudi energija, ki je bruhala z odra, saj sta kitarista ves čas letela po odru kot epileptika, Meskil pa je kot veliki vodja moral roke le dvignit in publika mu je zvesto in glasno pritegnila. Izredna predstava benda se je hitro prenesla tudi pod oder in moshanju ter circle pitom ni bilo videti ne konca ne kraja. Fenomenalno! Make War Not Love!
Težko pričakovana je bila v nadaljevanju tudi izraelska zasedba Orphaned Land, ki se je na Brutal Assault vrnila prvič po letu 2009 in z novim albumom All Is One pod streho. Za moj okus v zadnjem času skupina sicer močno pretirava s poudarjanjem svojega cilja pomiritve strasti vseh treh abrahamskih ver, žal pa se tudi precej oddaljuje od odličnega kombiniranja srednjeazijske etno/folk glasbe z death metalom, a padca kvalitete ustvarjanja jim kljub temu ne gre očitati. Orphaned Land so Josefov pozdravili z The Kiss of Babylon (The Sins), frontmen Kobi Farhi v zdaj že obvezni halji, kitarist Yossi Sassi pa z novo pridobitvijo – kot prvi in edini kitarist na svetu se lahko pohvali z dvojno »kitaro«, ki združuje klasično električno kitaro ter etno inštrument bouzouki. Orphaned Land tako tudi v živo uspešno in bolj zvesto predstavljajo svojo folk metal podobo. In ravno, ko so se Orphaned Land šele dobro začeli ogrevati se je odprlo nebo in nad publiko poslalo pravo povodenj. Zaradi popolne premočenosti (do gat), dežja in podhlajenosti bo tako nadaljnja reportaža žal precej okrnjena, saj mi je bende uspelo pogledati le od daleč in za kratek čas.
Ameriške staroste death metala Malevolent Creation so kljub dežju odsekali pravo death metalsko karnažo, francoski shoegazerji Alcest začarali s pravljično/mističnim vzdušjem, Meshuggah ter In Flames odrezali standardno soliden-do-dober set, petkovemu dnevu pa povsem kraljevali mogočni Carcass, ki začuda niso predstavili niti enega komada s prihajajoče »come-back« plošče Surgical Steel.
na vrh