Vsega lepega je enkrat konec in tako je v soboto nastopil tudi zadnji dan letošnjega Brutal Assaulta. Čeprav smo se zbudili v megleno in hladno jutro, saj nas je ponoči nekoliko namočil, se je sobota razvila v lep sončni dan. Vreme se nas je usmililo, bilo je ravno prav vroče, da se mrzlo pivo v roki ni prehitro otoplilo. Spričo hitri jutranji zjasnitvi je popivanje v mestu sedlo kot ata na mamo, zadnji dan festivala pa je vsaj za moj okus ponudil manj zanimivosti kot prejšnje dni in je pustil čas za zapravljanje še zadnjih čeških kron in »binge & purge« popivanje (če ne bi Čehi tokrat namesto piva točili vodo, sram jih bodi).
Začetek konca so tako ob treh popoldne napovedali moderni progresivni metalcorovci, Nizozemci Textures. Ti so tokrat pravilno izbrali komade in ponudili bolj vratolomeč izbor iz njihove diskografije. Precej več je bilo tako lomljena ob staccato rifanju kot pa plavanja ob atmosferičnih pasažah, a so Textures kljub energični izvedbi in karizmatičnemu vokalistu izpadli nekoliko bledi. Precej dolgi komadi so izpadli nekoliko preveč repetitivno, mogočni riffi pa prav tako preveč ponavljajoči se, k boljši izkušnji pa ni pripomogel niti precej generičen »cookie monster« vokal, ki so ga pokvarili obupni čisti, resnično prenežni in kvazi emocionalni vmesni verzi in refreni.
Še bolj dolgočasno so kasneje izpadli islandski kavboji Solstafir, ki so dokazali, da Islandci drugega kot depresivne, ambientalne in wannabe atmosferične glasbe res ne znajo delati. A Solstafir je ob počasi zahajajočem soncu vendarle uspelo pričarati precej primerno atmosfero depresivnega islandskega hladu, predvsem zaradi petja izključno v islandskem jeziku, z izjemo zaključne skladbe Goddess of the Ages. Solstafir so svojo pot začeli kot pravoverna viking/black metal zasedba, danes pa zvenijo kot Sigur Ros na acidu in distorziji. Dolgi komadi (začeli so s skoraj dvanajstminutnim izbruhom gejzira, Ljos i Stormi) in trpeč, enoličen vokal so poskrbeli za hipnotično izkušnji, ki pa je kaj hitro začela izgubljati na intenzivnosti, nazaj na tla pa me je iz oblakov prizemljilo zehanje.
Povsem v druge sfere pa so nas pahnili Kylesa, saj smo se naenkrat znašli sredi zatohlih in soparnih floridskih močvirij na tripu popolne uglasbitve Thompsonovega Fear And Loathing in Las Vegas: »Suddenly, there was a terrible roar all around us, and the sky was full of what looked like huge bats, all swooping and screeching and diving around the car, and a voice was screaming!« Kylesa so svoje zobe v vratove publike zasadili s sludgerskimi riffi, trojnim vokalnim napadom in občasnimi izpadi psihedelije; popolna zmes stonerjade, psihedeličnega rocka, black sabbathovskih doomy riffov in agresivnih metal delov! Izkušnjo so poglobile kot sonce žgoče kitare, rušenje dvojih bobnarskih baterij (kar žal ni tako dobro kot se sliši, saj večinoma igrata iste linije), odlično mešanje raznolikih vokalov, poigravanje vodje benda Phillipa Copea s tereminom ter enkrat sirensko hipnotični spet drugič pa brutalni vokali kitaristke Laure Pleasants (na kateri si je moški del publike tudi pošteno spočil oči). Skupaj s Corrosion of Conformity in Crowbar sveta sludge/stoner trojica letošnjega Brutal Assaulta! »No. We can't stop here. This is bat country.«
Na moje veliko razočaranje so se nemški veterani thrash metala Sodom izgubili v vietnamski džungli, ki so na oder stopili ob nečloveški (sploh, če te naslednji dan čaka še 700 kilometrska vožnja domov) pol tretji zjutraj. Potolažil sem se lahko šele čez dobro uro, ko na prizorišču ni bilo več duha (še bolje, tudi sluha ne, hehe) o humppa metalu finskih trolov Finntroll (oprostite za to izjemno domiselno besedno zvezo… kaj boj inteligentnega mi ob Finntroll pač ne pade na pamet). Peklenska vrata pa so zato odprli newyorški veterani blasfemičnega death metala Immolation. Ta legendarna zasedba iz Yonkersa deluje že dobri dve desetletji, skupaj z Incantation in Suffocation tvorijo nesveto trojico newyorškega death metala, v svoji diskografiji pa nimajo slabega trenutka. Tudi koncertno so Immolation vrhunski bend, tokrat jih je na cedilu pustil le zvok, ki je zvenel za bend takega kova mnogo preslabotno, premalo razločno in pretiho. A to ne pomeni, da bi bilo karkoli drugega v zvezi s tem koncertom narobe, ravno obratno! Ross Dolan je znova dokazal, da je fenomenalen frontmen, ki hkrati z brutalnim rjovenjem, da misliti, da že dve desetletji pred nastopi grgra akumulatorsko kislino, bobnanje Stevea Shalatyja je pokalo kot vzhodna fronta leta 1942 (le poslušajte peklenski refren Swarm of Terror), brezbožne kitarske linije kitarskega death metal boga Roberta »Boba« Vigne pa kot vedno zlovešče in polne unikatnih potez, kot jih zna le Bob. Immolation so postregli s po enim komadom z vsake plošče (z izjemo Shadows in the Light), ponudili pa so tudi vpogled na nedavno tega izdani EP Providence s komadom What They Bring, ki dokazuje, da so Immolation pač še vedno death metal inštitucija brez para. Kar je Wagner za simfonijo, to so Immolation za death metal!
Tudi nadaljevanje večera je potekalo v barvah death metala le, da ta ni bil zavit v oblak blasfemije, temveč v oblak dima. Six Feet Under na oder niso prikorakali le ob umetni megli, temveč dam roko v ogenj, da si je Chris Barnes pred nastop zvil en pošastno velik češki džojnt. Death metalska uglasbitev poharskega dua Cheech and Chong se je v set brez usmiljenja zagnala kar s Cannibal Corpse klasiko Stripped, Raped and Strangled, nato pa nadaljevala s precej neposrečenim izborom komadov. Zakaj? Ker je setlista, če me spomin ne vara vsebovala le en komad z aktualne plošče Undead, ki predstavlja diskografski vrhunec Six Feet Under kariere. Verjetno Barnesu kratkoročni spomin ne deluje več in je na Undead preprosto kar pozabil. Bend je sicer vrhunsko odigral enourni viharni set, kar ni nič čudnega, saj je Barnes tokrat okrog sebe zbral ekipo tehnično odličnih glasbenikov, s fenomenalnim bobnarjem Kevinom Talleyjem (ex-Misery Index, ex-Dying Fetus, ex-Decrepit Birth, Daath, itd.) na čelu. Od Barnesa smo tudi to pot dobili točno to, kar smo pričakovali – brutalno kruljačino, pujskasto cviljenje in rotiranje meter dolgih dreadlocksov iz katerih so prve vrste verjetno pokasirale spominek ali dva. Six Feet Under so upravičili svoje ime, dokazali, da so v odlični formi in nastop vrhunsko zaključili s še eno Cannibal Corpse himno, Hammer Smashed Face.
Festivalski vrhunec je predstavljala vrnitev težkokategornih povratnikov na sceno, legendarne švedske death metal zasedbe At the Gates, ki je v zgodnjih devetdesetih postavila temelje gothenburškega zvoka in s tem na široko odprla vrata nekoliko kasnejšim prišlekom In Flames ter Dark Tranquillity. At the Gates so leta 1995 izdali prelomno klasiko Slaughter of the Soul, a kmalu za tem na vrhuncu kariere prenehali z delovanjem. Trojica bratov Björler ter Adrian Erlandsson je pot nadaljevala z The Haunted, neustavljivi vokalist Thomas »Tompa« Lindberg s kopico projektov (Lock Up, Disfear, Nightrage in kup drugih), kitarist Martin Larsson pa v zasedbi Agrimonia. Leta 2007 so At the Gates napovedali veliki koncertni povratek ter naznanili eno in edino poletno festivalsko turnejo, po koncu katere so se znova umaknili v pokoj. A izreden odziv fenov, ki benda nis(m)o imeli možnosti videti v času svoje prve inkarnacije je k sreči povzročil, da so AtG pojedli besedo in se leta 2010 vrnili za vnovično turnejo, ki ji to pot, vsaj ta trenutek, še ni videti konca. Poletje 2012 je At the Gates po letu 1996 znova poneslo v Slovenijo (kjer so igrali na letošnjem Metalcampu), štiri dni po tem pa prvič po letu 1995 spet na Češko. Oprostite za sledeči ultra subjektivni teksta, a drugače tokrat pač ne gre; kocine so se mi naježile že isti trenutek, ko se je na odru razvil »backdrop« z At the Gates logotipom – Švedi so namreč bend, ki pri meni zaseda posebno mesto, Slaughter of the Soul je bil po obveznih Iron Maiden in Metallici sploh prvi ekstremni metal album, ki je pobožal moja ušesa. Peterka je pričakovano, a fenomenalno svoj set začela z naslovno himno Slaughter of the Soul in kultni Tompin »GO!« je pomenil viharni začetek nepozabnega spektakla death metala podprtega z izprijenimi melodijami, ki so At the Gates naredile tako unikatne. Resnično edino pomanjkljivost je predstavljala res slabo ozvočena kitara Andersa Björlera (a njegove fantastične solaže so se mi n-kratih poslušanji AtG diskografije zapekle v možganski korteks in so v mojih ušesih odmevale že same po sebi) ter slaba komunikacija Tomasa Linberga, ki kaj več od napovedi komadov ni premogel. Najverjetneje zaradi kolosalnega mačka, saj je po koncertu z Lock Up ostal kar na festivalu. Nič pa ni pokvarilo njegove vokalne predstave, Tompin vokal še vedno zveni agresivno in brutalno, unikaten pol growl/pol scream pa kot stekel pes. Skupaj z nepozabnimi kitarskimi vragolijami dueta Björler/Larsson in rušilnim bobnanjem Adriana Erlandssona At the Gates tako sestavijo monumentalen zvočni zid poln epskih trenutkov, ki te tako napumpajo z energijo, da bi prijel bližnjega Čeha in ga zabrisal na oder, si odtrgal glavo in z njo dobesedno headbangal ter si v navalu melo-death ekstaze odgriznil nogo in nanjo igral air-guitar. Setlista bi bila v vsakem primeru sanjska, skoraj v celoti odigran Slaughter of the Soul pa je koncertna izkušnja brez primere, ki zlahka pokaže na to, zakaj je ta plošča taka klasika. Mogočno, udarno, epsko, še lepše pa v družbi starejših klasik Terminal Spirit Disease, Raped By the Light of Christ, Windows in All Life Ends. Vrhunec je vsekakor predstavljal zaključek rednega dela z Need, ugasnitev luči ter industrial bučanje v največji hit benda, potresni vratolomilec Blinded By Fear. »Sweet nauseating pain!« Mnogo prehitro so se At the Gates (upam da ne zadnjič) poslovili s starošolskim Kingdom Gone in zagoreli z nasnetim The Flames of the End. Nekoliko subjektivno, a brez dvoma najboljši koncert letošnjega Brutal Assaulta. Purgatory Unleashed!
Po At the Gates sem nekako izgubil zanimanje za preostale nastopajoče, na hitro ošvrknil »Sons of northern darkness« Immortal, zapravil še zadnje češke krone in spil še poslovilno pivo. Moonspell in Godflesh so žal ostali za naslednjič. Jasno je zakaj je Brutal Assault verjetno najhitreje rastoč evropski metal festival. Čehi vsako leto presenetijo z odličnim naborom skupin, ki ponudijo resnično najboljše iz ekstremnejših metal žanrov, organizacijsko se trudijo vedno bolj in bolj (ukinjajo slabosti prejšnjih let in uvajajo mnoge novosti) edini pravi kiks je leto predstavljala zamenjava dobavitelja piva. Ne ostane drugega, kot da se naslednje leto vidimo na Brutal Assaultu 2013!
na vrh