Skozi nešteto čeških vasic (če je pri nas posebnost to, da je vsaka oskrunjena s cerkvico, je praktično vsaka češka vasica posvečene s pivnico, če ne že kar pivovarno) smo se tokrat že četrtič zapored odpravili na največji češki metal festival, Brutal Assault, ki je letos doživel že svojo sedemnajsto ponovitev. Organizatorji se vsako leto trudijo festival izboljšati, popraviti napake prejšnjih let, izločiti slabosti in uvajati številne novosti. Ena izmed teh je bil letos sredin warm-up, ki je resda potekal že lansko leto, a je letos prvič predstavil uveljavljene bende, ki so zaigrali poleg lokalnih in poljskih skupin. Že v sredo so tako zaigrali Engel, Anaal Nathrakh in Alcest, a priznam, da sem pogledal v nekaj kozarcev tekočega češkega piva pregloboko in sredin večer namenil druženju na ulicah Josefova, kamor med festivalom svoje stojnice postavijo številni ponudniki, ki točijo pivo, kuhajo golaž in roštilju obračajo praseta.
Prvi vstop na festivalsko območje je sledil v četrtek zgodaj popoldne in na dvorišču stare pruske vojaške utrdbe Josefov se je kljub zgodnji ure že trlo obiskovalcev. Tudi letos ni manjkalo številnih stojnic s pivom (organizatorji so letos žal sprejeli nerazumno odločitev in prekinili sodelovanje s ponudniki piva Gambrinus, Kozel in Pilsner Urqell in se odločili za izključni izbor mnogih piv pivovarne Budvar, ki pa so bila mnogo slabša in bolj vodena kot ponudba prejšnjih let), ponudbo raznolike hrane, ki se ne ustavi le pri kebabu, hamburgerjih in pici, letos pa je svoje mesto dobil tudi Jack Daniels šotor. Več podrobnosti o samem festivalu bo sledilo še v sledečih reportažah, v nadaljevanju sledi moj pogled na koncertno dogajanje uradno prvega dne festivala, ki je od enajstih zjutraj do dveh ponoči ponudil kar dvajset nastopajočih na obeh glavnih odrih ter sedem na tretjem, ki je letos premierno odprl svoja vrata v dvorani ob metal marketu.
Po češko-poljski četverici, ki v zgodnjem četrtkovem dopoldnevu ni ponudila ničesar glasbeno tako vznemirljivega, da bi se jim splačalo nakloniti pozornost, je prvo ogleda vredno zasedbo predstavljala ameriška speed/thrash metal zasedba Toxic Holocaust. Ta je poskrbela za pošteno klofuto udarnega thrash metala, ki ga mestoma dopolnijo še elementi black metala. Toxic Holocaust vodi edini stalni član, energični Joel Grind, ki za koncertne nastope okrog sebe zbere najete podaniki, ki jih nato po vsaki turneji verjetno žrtvuje Satanu, ta pa njegov thrash obdari z »the blackest« black metalom. Američani so poskrbeli za lep koncertni uvod v letošnji Brutal Assault, češka publika pa je znova dokazala, da je verjetno ena najbolj zvestih. Toxic Holocaust je namreč že ob dveh popoldne pričakalo skoraj polno prizorišče, razgreta in razživeta publika pa je takoj začela s circle in mosh piti ter neprestanim crowd surfanjem. In tako je bilo med praktično vsemi nastopajočimi!
V povsem drugačne vode nas je popeljala Masha s svojo rusko, pogansko hordo Arkona. Zasedba je dobra znanka naših odrov, še bolj epsko pa jim je uspel nastop na Brutal Assaultu, predvsem na račun številnih ruskih obiskovalcev festivala. Arkona je danes ena redkih popularnejših folk metal zasedb, ki svoj posel opravlja resno in ne izpade kot patetična (samo)parodija (a la Korpiklaani, Trollfest in podobne glasbene grozote), temveč kot iskren in primeren poklon slovanski kulturi. Čeprav nisem fen Arkone moram priznati, da jim je uspel odličen koncerta, predvsem na rovaš hitrih, agresivnih in epsko zvenečih himen, ki jih obogati močan Mashin vokal. Slava!
Vratove so agresivneje in brutalneje polomili legendarni švedski gore grinderji General Surgery, ki so skalpele v roke prijeli že leta 1988 in tako spadajo med predstavnike prvega vala žanra, ki je pogubil glasbo. Švedski mesarji so tematiki in besedilom primerno na oder prikorakali v medicinsko belih kombinezonih, politih s hektolitri krvi in vedno številnejši množici naklonili slovarček obskurnih in gnusnih kirurških pojmov. Fantje si na odru sicer niso privoščili takih ekscesov kot lani njihovi žanrski sorodniki, španski Haemorrhage (med nastopom je frontmen Lugubrious prigriznil človeško stegence in možgančke), so pa poskrbeli za predoziranje z gore temami, polkastimi cupa-cupa bobni, grgrajočimi vokali in kožo rezajočimi ter kosti lomečimi rifi. Bruh.
Po kakanju in bruhanju z General Surgery smo v bolj resne, počasne vode Mississippija zaplavali s pionirji sludge metala in veterani NOLA (New Orleans, Louisiana) scene, Crowbar. Zasedba pod vodstvom legendarnega bradateža Kirka Windsteina je na oder stopila praktično z letališča in tako je bil njihov nastop žal skrajšan na vsega pol ure. Crowbar tako niso uspeli prikazati vsega kar znajo, ravno ko so nas umazali z blatom delte Mississippija je po zgolj štirih komadih po nas že hlastnil aligator in končal koncert, ki bi sicer predstavljal enega boljših letošnjega festivala. Crowbar so dokazali, da se starajo kot dober južnjaški »moonshine« in za začetek udarili s sonično bombo The Cemetary Angels z odlične povratniške plošče Sever the Wicked Hand. Karizmatični Windstein z ekipo nas je s trpečim, rohnečim in emocionalnim vokalom pribil na tla, inštrumentalno pa so nas Crowbar s počasi se kotalečim zvokom, globoko in težko uglašenimi kitarami ter močno distorziranim basom odpihnili v zelenem oblaku (omenjeno substanco je na vso moč po koncertu iskal basist Pat Bruders, ki so ga kolena po »nekaj« čeških pivih še komaj držala pokonci, hehe). Po All I Had (I Give), High Rate Extinction so Crowbar za prehiter konec trčili še s planeti in nas s počasnimi, blatno zvenečimi rifi dokončno porinili v blatna ustja rek ameriška juga. Brutalno, heavy, umazano, katarzično!
Isti oder je po Crowbar pripadel žanrsko precej sorodnemu bendu, legendarnim CoC, Corrosion of Conformity. Zasedba se je po skoraj petih letih premora znova vrnila med žive z izdajo odličnega albuma Corrosion of Conformity, ki vsebuje vse elementa brez katerih si ni mogoče predstavljati CoC. Fantje so na Brutal Assaultu nastopili kot trio, saj je basist Pepper Keenan očitno dokončno zapustil skupino in se v celoti posvetil Down. Nič hudega, CoC so tudi kot trio ustvarili peklenski hrušč in izvedli enega boljših koncertov letošnjega festivala. Energija je z odra bruhala v potokih, Mike Dean (bas, vokal), Woody Weatherman (kitara) in Reed Mullin (bobni) več kot očitno živijo za glasbo in se povsem prepustijo toku koncerta, v tako veliki meri, da vse skupaj izpade kot iskren in buren jam session. CoC so svojo kariero začeli kot crossover bend, ki je združeval prvine hardcora in thrash metala, tekom delovanja pa so v svojo glasbo vmešavali prvine punka, sludge metala, heavy metala ter southern rocka/metala, tudi v živo so nam servirali mešano na žaru – nek trenutek smo si vratove lomili ob nadhitrem in agresivnem crossoverju tipa D.R.I., že čez nekaj trenutkov pa se izgubili na ameriškem Jugu, vihrali s konfederacijsko zastavo ter eksali Crown Royale ob izrazito južnjaško zvenečem roku, ki so ga mestoma navdihnile še težke sludgerske kitare. Šefe benda Dean je tekom celotnega koncerta spregovoril le enkrat, ko je komad posvetil Randyju (Blytheu; vokalistu Lamb of God, ki je prestajal pripor zaradi nenaklepnega uboja, ko je po lanskoletnem padcu v Pragi z odra umrl češki fen). Če bi to lahko drugim bendom šteli kot velik minus pa tekom divjega plesa s CoC nisem pogrešal niti besede, saj je to pot resnično govorila iskrenost in karizmatične pojave vseh treh članov; Dean je po basovskih strunah lomastil kot Geezer Butler, ves čas nasmejani Woody je serviral lepo število tekočih solaž, Mullin pa se je povsem zlil z nebrzdanim, živalskim udarjanjem po bobnarskih opnah.
Velika posebnost Brutal Assaulta je poleg piva, kilometrskih stojnic s hrano in številom nastopajočih, ki se počasi približuje kar okrogli stotki, tudi izredna žanrska pestrost, nastopajoči predstavljajo pravzaprav kar vse ekstremnejše žanre metala. Letos smo tako lahko slišali vse od thrasha (manjkal je sicer kakšen večji predstavnik), blacka (ki so ga poleg norveške zime Immortal resda v celoti predstavljali le še Kampfar in Dimmu Borgir), dooma, hardcora, death metala, industriala, avantgarde, modernega in (pre)popularnega djenta in njegovih številnih različic, metal/deathcora (letos ga je bilo za moj osebni okus preveč, a je ostal vsaj čas za počitek ter pivo, dva, tri, več) ter vseh pankrtskih otrok, ki jih je povrgel grind. Po lanskoletnem neizprosnem napadu so se tako tudi letos v Josefov vrnili »all-star« grinderji Lock Up zbrani z vseh vetrov – od Čila do Švedske. Četverico danes tvorijo švedski vokalist Tomas Lindberg (At the Gates in malo morje drugih), čilski kitarist Anton Reisenegger (mastermind odlične čilske death/thrash zasedbe Criminal), basist Shane Embury (Napalm Death, Brujeria) in bobnar z oblinami Nick Barker (ne bom našteval kje vse je igral, ker bom znucal gumbe na tipkovnici, naštel bom raje kje ni igral; Nightwish, Amon Amarth, Alestorm, Šank Rock). Od superskupine smo tudi tokrat dobili točno to kar smo pričakovali; šus viharnega grinda, ki ne jemlje ujetnikov, besedilno pa kritično pljuvanje po družbenih in političnih sistemih vseh vrst. Lock Up so razočarali predvsem zaradi dejstva, da so ponudili praktično enak izbor komadov kot lani, vendarle pa je bilo lepo slišati vnovičen poklon pokojni legendi Jesseju Pintadi (ustanovitelj Lock Up in Terrorizer, dolgoletni član Napalm Death in oče termina grindcore, umrl je avgusta 2006 po odpovedi jeter) s Terrorizer klasikama Storm of Stress in Fear of Napalm.
Swallow the Sun v nadaljevanju ob pozni popoldanski uri s finsko melanholičnim death/doom metalom nekako ni uspelo ustvariti prave atmosfere, precej nezainteresiran nastop je tako hitro utonil v pozabo pivo, nič bolje pa se ni pisalo koncertu brazilskih prvakov death metala, ki so izpadli dolgočasno in generično, kljub suverenemu, energičnemu in po brazilsko vedno iskrenemu nastopu. Kar pa ne velja za prve headlinerje festivala, pionirje industriala Ministry. Skupino je iz upokojitve (leta 2008) med žive znova privlekla ikonična maskota in mastermind benda, edinstveni Al Jourgensen, očak industrial metala. Da so bili Ministry ena težje pričakovanih zasedbe festivala je dokazalo morje ljudi pod odrom, tolikšne mase še ne pomnim, pa je bil to moj četrti obisk Brutal Assaulta po vrsti. Ministry so iz groba vstali z Ghouldiggers, Jourgensonovem »fuck-offu« izprijenosti glasbene industrije (»You know I was once told by an ex manager: Son you're worth more dead than alive. 'Cause when you're dead we can sell you off in pieces!«) in nas z odličnim zvokom mogočnega industriala popeljali na izlet po železarni, kjer so v tempu vojaškega marša tolkla deset tonska kladiva, kjer so ogenj netile iskre od varjenja in kjer je globoko bobnanje prekinjal le visok zvok rezanja kovine. Priznam, benda pred koncertom kaj več kot zgolj po imenu nisem poznal, a hipnotični, ponavljajoči se inštrumentalni deli, prepleteni s skoraj »Slayer-like« rifi in solažami, mogočna zovčna zavesa, ki zveni kot uglasbitev rudnika železa in železarne Raven obenem, številni filmski citati (in vseprisotni bušizmi), ki se briljantno zlijejo z glasbeno podlago in edinstvena figura vodje benda, so brez dvoma predstavljali enega vrhuncev festivala. Jourgensen, ki je na oder prikorakal z visokim klobukom, suknjičem in obveznimi sončnimi Lennonkami, ob svojem vokalnem besnenju deluje kot glasnik revolucije, novodobni mesija, Jezus gibanja 99%. Manjkalo ni tako ne globokih kritik ZDA era starejšega in mlajšega Busha (Alu še posebej velik trn v peti predstavlja Dubbya, ki je v Ministry diskografiji dobil posvečene kar trilogijo albumov) z LiesLiesLies, N.W.O. (protest proti Zalivski vojni in politiki Busha starejšega) kot tudi ne večnih himen The Last Sucker, Psalm 69, Just One Fix in za konec kritika politične korupcije Thieves (s citati lika »Gunnery Sergeanta Hartmana«, ki ga je v Kubrickovem Full Metal Jacket nepozabno upodobil R. Lee Ermey: »Get up! Get on your feet!« »You will not kill!« »I can't hear you«)! Kot bi čez nas zapeljal deset tonski šlepar in nam bobniče naravnala pnevmatska kladiva.
Kot drugi headlinerji večera so na sosednjem odru svoje mesto zasedli norveški simfonični black metalci Dimmu Borgir, ki sem si jih sprva z zanimanjem ogledoval, a je moje zanimanje že po treh komadih upadlo. Dolgočasen, predvidljiv in umetno bombastično ustvarjen simfonični prizvok se mi nikakor ni uspel usesti v ušesa, vsekakor pa gre Dimmu Borgir priznati visoko profesionalnost, obvladanje odra in teatralnost. Pompozen, epski pomp bi šel po grlu lažje brez tečnega Ščegijevega renčanja, ki je še bolj nadležno v novih komadih, še najbolj se je izkazal Galder (Old Man's Child) s podajanje fenomenalnih kitarskih linij, ki zgradijo boljšo atmosfero, kot vsa nepotrebna kvazi simfonična navlaka. Pa še krieg brke ima!
Četrtkov večer se je zame zaključil s švicarskimi veterani Samael, ki jim je uspelo ob polnoči stanje zavedanja prenesti med zvezde. Samael so z visoko energično predstavo, izvenzemeljsko tematiko, predvsem pa karizmatično pojavo Vorpha, ki je publiko znova brez večjih težav držal v pesteh od prve do zadnje sekunde. Samael še vedno letijo visoko na krilih precej uspešne plošče Lux Mundi izdane lani, a so poskrbeli za set, ki je obsegal praktično vso obdobje ustvarjanja skupine. My Saviour, Rain, Slavocracy, Soul Invictus in Baphomet's Throne so predstavljali vrhunce seta, ki so ga Samael nekoliko nepredvidljivo zaključili z The Truth is Marching On z nove plošče, a se je poteza izkazala za učinkovito, saj je komad precej velik in očiten poklon black metalskim koreninam zasedbe, kljub temu, da se te danes uspešno in izdatno zlivajo z izdatno mero elektronskih elementov. Kljub moj veliki želji videti še Nile, Arcturus pa se z mano niso strinjala kolena in oči, ki so me odvlekla na zaslužen počitek v šotor in nabiranje moči za naslednji dan.
na vrh