Ker se je četrtek tako dobro začel s thrasherji Toxic Holocaust, sem se odločil, da tudi petek začnem s thrashom. In, če katera novodobna thrash zasedba ve kako mora zveneti thrash v 21. stoletju, so to kalifornijski Warbringer. Fantje so nas pozdravili z uvodnim komadom aktualne plošče Worlds Torn Asunder, Living Weapon, in pod odrom se je še isto sekundo sprožila vojna. In to ne pozicijska vojna, ne strateška in taktična, temveč prava totalna vojna, katere namen je uničiti in pokositi vse pred seboj. Warbringer so z odra od prvega do zadnjega komada stresali rafale in bombe, helikopterji pa so v stilu začetka Apokalipse zdaj! Josefov zalili z napalmom. Warbringer pa kot, da jih žrtve ne zanimajo, kitarista John Laux in Adam Carroll sta le zamenjala šaržerje in odvihrala v nov juriš komadov z vseh treh albumov. Pekel se je odprl, njegovim legijam pa je poveljeval stekli John Kevill. Kakšen frontman! Neverjetno karizmatičen z odličnim odrskim pristopom, dobrimi vmesnimi nagovori, čisto thrashersko energijo, ki mu jo je v zibko gotovo položil Paul Baloff in kar je najpomembneje, perfektno bolnim, strupenim in agresivnim thrash vokalom - Kevill na odru deluje kot metalska verzija poveljnika Hartmana iz kultnega Kubrickovega Full Metal Jacket! Pravi thrash rušilci kot sta Total War in zaključni bombni napad Combat Shock dokazujejo, da so Warbringer brez dvoma eden najboljših (če ne celo najboljši) novih thrash metal bendov, ki so v zadnjih nekaj letih zrasli kot gobe po dežju, a Prinašalci vojne, v tankovskem izpuhu in udarnem valu za seboj pustijo vse konkurente.
Zanimanje za naslednji bend je po tako dobrem nastopu upadlo, priti je bilo treba do sape, pa čeprav so se na sosednjem odru za svoj poslovilni koncert pripravljali finski melodični death metalci Norther. Fantje so pred dobrim mesecem oznanili, da se poslavljajo, za svoj zadnji koncert pa so izbrali prav Brutal Assault. Korektno izvedenemu nastopu ni česa očitati, a odločitev Norther, da se upokojijo je kar prava, saj v melodičnem death metal niso izumili tople vode, kaj, še vode ne.
Na lepše (oziroma grše, hehe) se je spet obrnilo z newyorškimi veterani death metal Incantation. Ti so imeli ravno pred poletnimi festivalskimi nastopi nesrečo, saj si je bobnar Kyle Severn polomil nogo, tako da so nastop na Metalcampu odpovedali, Brutal Assaultu pa je bilo na srečo prizanešeno. Za bobne se je usedel najeti Sam Inzerra (Incantation so v več kot dvajsetih letih delovanja itak zamenjali skoraj štirideset članov!), siva eminenca benda pa ostaja Belzebub osebno, John McEntee. McEntee je z ekipo poskrbel za dobro uro blasfemičnega death metala, ki so ga podprli z dobrim zvokom, brutalnim, peklenskim vokalom in dobro izbiro komadov (Anoint the Chosen, Devoured Death, Absolved in Blood!). Vokal grmi kot sto hudičev, Inzarra je prepričal z dobrim bobnanjem in odpiljenimi blast-beati, super pa so izpadli tudi počasni, doomerski riffi, ki so vso stvar naredili še bolj bestialno in še bolj hudičevsko zlobno. Kljub zelo solidni izvedbi pa se je videlo, da je bend precej rezerviran, kaj več od »fuck, come on you fucking mother fuckers« nagovorov pa sem od enega izmed botrov death metala McEnteeja upravičeno pričakoval.
Z Insomnium smo spet odplavali v nežnejše vodice, preko finskih jezerc in gozdičkov so nas fantje popeljali v mračno melanholijo, ki je postala tako tipična za finske bende. Insomnium še vedno predstavljajo aktualno ploščo One For Sorrow, ki je tudi tokrat zajemala kar 90 odstotkov seta, žal pa s tem fantje pozabljajo na starejše izdaje (ki novo v marsičem presegajo). Dober zvok, ki je bil letos v primerjavi z ozvočitvami prejšnjih izdaj festivala, k sreči prej pravilo kot izjema (ne vem ali so toncem nabavili palčke za ušesa, jim skrili Becherovko ali jim razložili, da gumbi na mešalni mizi niso le za okras, karkoli so že naredili, tokrat je končno delovalo!) je v prvi plan potisnil prvine Insomnium, ki jih predstavljajo agresivneje naravnan melodični death metal poln počasnejših, otožnih delov, ki so postali tako značilni prav za finsko metal sceno. Z vseh strani so tako začele letete melodične pasaže, ki sta jih bok ob boku izvajali obe kitari, mnogi harmonični okraski ter pestri in razgibani solistični izleti. Kitarista sta pokazala osupljivo kakovost, saj so bili izstreljeni riffi odigrani na vso moč, kljub njihovemu velikemu številu pa se niso ponavljali. Insomnium kljub agresivni osnovi vedno spremlja neka tragična otožnost in črna melanholija, to atmosfero pa izredno uspešno dosegajo zgolj s kitarskimi linijami, za njeno gradnjo ne potrebujejo klišejskih klaviature, le občasno so z matrice priplavali klaviaturski deli, ki pa so izkušnjo uspešno nadgradili. Insomnium so kot vedno svoje delo opravili kvalitetno in suvereno, le njihova melanholija nekako ne pritiče atmosferi festivala in na njihovo mesto bi mnogo bolje sedel pravi death ali thrash metal.
Na primarno naravnanost festivala v ekstremni, brutalni metal so tako pravilno opozorili norveški black metalci Kampfar (ne zamudite jih tudi novembra v Ljubljani!), ki so na Češko prinesli hlad norveških fjordov. V debelo atmosfero nočnih mor so nas Kampfar zavili z atmosferičnim, mid-tempo black metalom, ki pa za ustvarjenje ambienta ne potrebuje brezveznih kraguljčkastih klaviatur. Pri Kampfar intenzivno, debelo plast megle prikličejo zgolj pestre in razgibane kitare, ki znajo ponuditi tudi kaj več kot le black metalsko čebelico, dinamični bobni, ki ne slonijo zgolj na nenehnih blast-beatih ter zverinski in bestialni vokali Askeja in Dolka. Po mojem mnenju black metal zmagovalci letošnjega festivala, ki so Brutal Assault utesnili v mogočno plast ledu norveških ledenikov, nacionalnega ponosa, ki buta iz komadov in popolne, nebrzdane energije komadov kot so Ravenheart, Mare in Vettekult. Follow the Ravenheart!
Ker mi razne izpeljanke corea ne dišijo najbolj oziroma se jih izogibam kot Glen Benton prav obrnjenim križom, sem izpustil nastop Darkest Hour. K sreči Brutal Assault poskrbi za številne aktivnosti, če te stotnija bendov utrudi do te mere, da si moraš privoščiti počitek. Bend lahko nemoteno spremljaš z naravne tribune, kjer so letos poskrbeli za pametno potezo in nanj postavili šank. Če si fen obskurnega (češkega) grinda lahko denarnico dodobra izprazniš na metal marketu ali pa si lahko v metal kinu ogledaš odličen nabor horror filmov (s češkimi podnapisi/sinhronizacijo, haha), ali pa ure in ure premišljuješ kaj boš jedel (na Brutal Assaultu lahko poleg standardnih kebabov, pic in hamburgerjev ugrizneš tudi v mehiško, kitajsko in arabsko hrano, pa v češke in poljske specialitete, klobase, vegansko in vegetarijansko hrano itd.). Če še to ni dovolj pa je Brutal Assault letos poskrbel celo za paintball poligon. Svašta.
Nekaj piv kasneje sem pred Jaegermaister odrom dočakal prvi nastop letošnjega Brutal Assaulta za legendarnega Grega Mackintosha (Paradise Lost), ki je na oder stopil s svojo novopečeno zasedbo Vallenfyre in poskrbel za pošteno klofuto starošolskega death metala, ki ga mestoma dopolni doom in celo prvine crusta. Slastno! Vallenfyre so lanskega oktobra izdali svoj prvenec, A Fragile King, ki je nastajal v mračnem ozračju ob smrti Gregovega očeta. A Fragile King tako deluje kot uglasbitev petih stopenj žalovanja – zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. Vallenfyre tako na eni strani predstavlja brutalen old-school death metal s kitarami z zvokom buldožerja, ki se ti sprehodi čez glavo, občasno skoraj crustersko primitivna riffaža, spet na drugi strani pa globoke, grozeče, počasne in težke doomerske pasaže. Čez vse skupaj pa Mackintoshov brutalni lajež, ki v osebno izpovednih besedilih pogosto na prefinjen način okrca Cerkev: »because it's so easy.« Kljub temu, da je Mackintosh primarno kitarist se kot frontmen znajde presenetljivo dobro, predvsem ko pride do povezovanja programa, vse ostalo pa tako ali tako pove udarna glasba, ki ti enkrat s nebrzdano hitrostjo odtrga vrat, drugič pa te s tono težkimi rifi potlači pod zemljo.
Vallenfrye pa so predstavljali šele uverturo v vrnitev Prekletih, kultne nemške death metal zasedbe Morgoth, ki je v poznih osemdesetih/zgodnjih devetdesetih orala ledino evropskega death metala. Nemci, ki so s svojim prvencem Cursed (1991) postavili temelje evro death metalu so po razpadu leta 1998 utonili v pozabo, predlani pa z vrnitvijo med žive predstavljali enega bolj zanimivih in vznemirljivih »reunionov.« Morgoth so mislili smrtno resno in že za začetek prešteli trupla s Cursed klasiko Body Count. Fantastičen zvok, ki je rezal v možganske kortekse, kitare, ki so zvenele kot stekli psi spuščeni z verig in so kot Melkor brez usmiljenja sekale glave z morilsko riffažo, potresni bobni ter surov, brutalen in neverjetno dobro ohranjen vokal Marca Greweja, povrh vsega pa še izredno razpoložen bend, so dejavniki, ki so poskrbeli, da so se Morgoth zavihteli na vrh letošnjega Brutal Assaulta. Nemci so se v luči praznovanja dvajsete obletnice albuma Cursed posvetili večinoma rušilcem s te death metalske klasike in nanizali nepozabne Unreal Imagination, Sold Baptism in Suffer Life, še globlje v brezna Utumna (grad Melkorja, kasneje Morgotha, Temnega gospodarja, glavnega negativca Tolkienovega Srednjega sveta, po katerem so si Nemci nadeli ime) pa so nas brez kančka usmiljenja pahnili s himnama EPja The Eternal Fall, White Gallery in Pits of Utumno. Vseskozi so Morgoth ohranjali le najvišjo kvaliteto izvedbe materiala, pokazali fenomenalno formo (ki jo dokazuje odlični DVD Cursed to Live izdan pred kratkim). Škoda, da čas bendu ni dopuščal, da bi nas vrnili še na (krivično) spregledano ploščo Odium, morda tudi zadnji studijski izdelek Feel Sorry For the Fanatic, pa čeprav so se na njem že poigravali z elementi industriala. Karizmatični Grewe je publiko zlahka držal v primežu levjega rjovenja, ki zveni kot nesveta zmes Johna Tardyja (Obituary) in Chucka Schuldinerja (Death), pestre in razgibane kitarske linije dvojca Sebastian Swart/Harry Busse pa so nas do neprepoznavnosti izmaličile kot horda orkov. Morgoth so pričakovano, a bombastično svoj set zaključili s hitom Isolated, ki nas je najprej pohodil z doomersko težkim in počasnim introm, nato pa dokočno uničil in pogubil z orkansko nevihto udarnega death metala. Vrhunec letošnjega Brutal Assaulta in toplo vam polagam na srce – če karkoli daste na death metal ujemite Morgoth takoj, ko bo možno!
Pozno popoldne je bilo kot nalašč za počitek in gašenje žeje v mestu, kjer med festivalom s skoraj vsake okenske police ponujajo pivo in je bilo to mnogo bolj užitno kot na festivalskem območju (stalo pa je, preračunano v evre, od smešnih 70 do 90 centov), zvečer pa sem še enkrat dal priložnost švedskim Amon Amarth, da me prepričajo. Znova jim je spodletelo in resnično upam, da mi bo v prihodnje prizaneseno in se jim bom uspel izogniti v dolgem loku. Bolj generičnega in dolgočasnega »death metala« kot ga ponujajo Ama Njama ne boste našli. Tričetrt riffov neizvirnega kitarskega dvojca Johan Soderberg/Olavi Mikkonen zveni že stokrat prežvečenih in prej slišanih pri praktično vseh švedskih melodičnih death metal bendih, tematika vikingov in nordijske mitologije pa oguljena in posiljena do nezavesti. Bolj vznemirljivo je bilo gledati, kako se na bližnji stojnici v voku obračajo kitajski rezanci.
Očitno ena najtežje pričakovanih zasedbe letošnjega festivala pa so bili velikani modernega thrasha/groove metala, ameriški Machine Head. Prizorišče je bilo pred njihovim nastopom nabito do zadnjega kotička, Josefov pa je eksplodiral v ogromni bombi človeških trupel, okončin in vsega kar spada zraven. Ko so Machine Head pod vodstvom Robba Flynna ustrelili s štartno pištolo in se spustili v osem minutni ep I Am Hell (Sonata in C#), se je tudi pod odrom odprl pekel neprestanega moshanja, circle pitov, nenehnega crowd surfanja in sredi koncerta gromozanskega zida smrti, ki ga je Flynn dobil le s skomigom mezinca. Publiki se je mešalo, ko je bend, ki je v trenutno v najboljši formi svojega življenja, nanizal klasiki Old ter Imperium, nastop pa single nove plošče Unto the Locust, Locust. Ves čas je dih jemala fantastična kitarska super dvojica Flynn in Phil Demmel (nekdanja kitarski duet legendarnih Vio-Lence!), sploh, ko sta se postavil bok ob bok in za šalo spražila ultra hitre harmonične solaže, večinoma odigrane v spektakularnih dvoglasjih. Žal je bogat pretok energije nerazumljivo prekinjal sam bend, ki je po praktično vsakem komadu ugasnil odrske luči in tako grobo in nepričakovano prekinjal odličen potek koncerta. Sredino seta je z velikimi črkami zastopal fenomenalni Aesthetics of Hate, ki je posvečen pokojnemu Dimebageu in je predvsem velik fuck-off ameriškemu novinarju, ki je zapisal, da si je Dimebag svoje smrti kriv sam, zaradi igranja agresivne glasbe (Only in America). Pred srhljivo polbaladno Darkness Within je Flynn še enkrat izdatno potelovadil s svojo gofljo, predstavil zgodbo o snemanju videospota v Pragi, vanjo pa vpletel »manowarske« nebuloze o metalskem bratstvu, povezanosti itd. Flynn je tokrat govoril skoraj več kot pel in brez njegovih nagovorov, ki so bili vsakič bolj naporni bi lahko Machine Head odžagali vsaj še komad ali dva več! So se pa nekoliko bolj izkazali, ko so posegli v zakladnico albuma Burn My Eyes in po dolgih letih oživili klasiko Block. Omeniti je brez dvoma potrebno še rušilno ritem sekcijo, ki je pod taktirko dinamičnega in zanimivega bobnanja Davea McClaina in rožljanja basa Adama Duceav bobnela kot celotna topovska divizija pruske vojske, kje bila v sedemnajstem stoletju nastanjena v Josefovu. Machine Head so vrhunsko zaključili s Halo in bobnečim Davidianom. Machine fuckin' Head?Fuck yeah!
Pred spanjem se je za odlične zaključek odličnega petka prilegla še porcija prvovrstnega doom metala, ki so jo kot veliki mojstri postregli britanski očetje doom in gothic metala Paradise Lost. Britanci tako dobro niso zveneli že lep čas, svoje pa je k odličnemu koncertu dodal še dober zvok in sijajna igra luči. Paradise Lost trenutno letijo visoko na krilih pred kratkim izdanega albuma Tragic Idol, ki so ga zaznamovali s komadi Fear of Impending Hell, Honesty in Death in Tragic Idol (presenetljivo dobro ga je Nick Holmes odpel nekoliko bolj žmohtneje). Najbolj se je izkazal prav Holmes za katerega je več kot dobro znano, da je njegova vokalna predstava skoraj vedno pod velikim vprašanjem. Starošolske slave seveda ne odseva več, a tokrat je zmogel prav vse komade odpeti s čistim, jasnim in melanholičnim vokalom in to brez fušanja. Poleg tega pa je poskrbel za nekaj šarmantnih nagovorov, ki jih je povsem v svojem stilu podkrepil z gentlemanskim britanskim humorjem. Kakšnega večjega presenečenja Paradise Lost žal niso pripravili, saj je setlista obsegala komada, ki jih gulijo že lep čas, so se pa novi komadi že presenetljivo dobro usedli v ušesa in usta publike. Paradise Lost so se klasično poslovili s hitom Say Just Words, ki je kljub temu, da so sledili še kanadski tehničarji Gorguts in grindcorovci Pig Destroyer, predstavljal ravno pravi trenutek za popoln zaključek drugega festivalskega dne.
na vrh