Tudi tretji dan nas je zbudilo jutranje sonce, ki je kot Platonova prispodoba o votlini napovedovalo, da nas čaka nekaj dobrega. Tik po tem, ko smo pokukali iz šotorov je sledila obvezna kava v centru Josefova, kaj hitro po njej pa tudi prvi temni Primator. Hej, saj zgleda kot Coca-Cola, hehe.
Dobro jutro so Josefov izrekli ameriški gothic doomerji A Pale Horse Named Death, ki jih vodi nekdanji Type O Negative kitarist Sal Abruscato, za bobni pa sedi njegov kolega iz istega benda Johnny Kelly. Fanta lepo nadaljujeta zapuščino TON, z žanrsko podobno glasbo pa skozi njiju živi duh pokojnega Peta Steela. Le nekoliko počasna, težka, morbidna in melanholična glasbe je bila za zmačkano jutro nekoliko pretežka.
Da bo zaključek Brutal Assaulta 2011 vrhunski so napovedali že kultni ameriški black metalci Absu. Si lahko želiš še kaj lepšega kot je srkanje kave (in pive), medtem ko ti za dobro jutro ob desetih zjutraj na odru že žgejo Absu po vodstvom legendarnega bobnarja Proscriptorja McGoverna. Absu so nas fenomenalno popeljali v svoj svet mitološkega okultnega black metala, ki mu poveljujejo bobnarske salve nečloveško dobrega Proscriptorja. Ta ne skrbi le za hobotnično bobnanje temveč tudi za surov in agresiven vokal. Res neverjetno je, kako tip zmore obenem bobnati tako komplicirano, obenem pa še peti in to na vso moč. Kljub temu, da je bil Proscriptor med nagovori povsem zadihan, ga ni kondicijsko izjemno zahteven nastop niti za trenutek pustil na cedilu.
Odlične začetek so v nekoliko bolj upočasnjenih ritmih nadaljevali Seventh Void še ena zasedba, ki jo sestavljajo nekdanji člani Type O Negative, konkretneje Johnny Kelly (bobni) in Kenny Hickey (vokal, kitara). Stonerski trio je predstavljal do sedaj edino izdano ploščo Heaven is Gone, mogočni, težki stonerski rifi pa so v počasno suvanje z glavami zazibali vedno večjo publiko, ki se je počasi, a vztrajno že zbirala pod odroma Brutal Assaulta.
Tudi švedski Draconian so nas zavili v temno tančico mogočno in epski zvenečega gotsko obarvanega doom metala, odličen nastop pa so še izboljšale epsko dolge in razgibano zgrajene skladbe ter fantastična vokalna predstava mične vokalistke Lise Johansson (ki je bend kmalu po nastopu na Brutal Assaultu žal tudi zapustila). Fantje in dekle so predstavljali v prvi vrsti še vedno aktualno ploščo A Rose For the Apocalypse.
Prvi konkretni plimni val pa je v Josefov butnil, ko so na oder stopili nizozemski inštrumentalni čarovniki Exivious. Zasedbo danes sestavljajo kitarist Tymon Kruidenier, basist Robin Zielhorst (oba nekdanja člana Cynic, ki sta igrala na plošči Traced In Air), kitarist Michel Nienhuis in bobnar Yuma Van Eekelen (ex-Pestilence). Četverec je v tričetrt ure predstavil skladbe s prvenca Exivious (2009) na katerem je Nizozemcem uspela popolna fuzija metala in jazza. Tako smo bili priča čistemu glasbenemu orgazmu; sinkopiranim rifom kitar, ki sta le redko igrali iste linije, eteričnim Tymonovim solažam in ubijalski ritem sekciji. Odličen zvok je poskrbel za to, da so bile dobro slišane vse menjave ritmov in tempa, ki jih ni bilo malo, vrhunska izvedba pa je le dokaz več, da so glasbeniki Exivious nič drugega kot mojstri svoje obrti. Bend, ki mu zlahka prisluhnejo tako metalci kot jazzisti ni za vsakogar, saj je glasba tehnično izredno kompleksna in prav zaradi tega je bilo lepo videti, da so imeli že Exivious pod odrom precej ljudi, ki so bend za odličen nastop temu primerno nagradili.
V povsem drugačnih ritmih smo v nadaljevanju zaplesali z latvijskimi poganskimi folk metalci Skyforger, ki so znani predvsem po tem, da so jih v preteklosti obtoževali z raznimi opazkami o nacizmu, fašizmu in drugem. S temi izmi pa Skyforger seveda nimajo nič skupnega, svastika na pevčevem obesku pa je seveda simbol sonca. Tudi iz besedil se da razbrati, da niso Skyforger nikakršen bavbav temveč kvaliteten folk metal bend, ki se ukvarja z resnejšimi ljudskimi tematikami in ne abotnimi pivskimi pesmicami v stilu Korpiklaani in podobnih bendov. Skyforger so odigrali izredno kvaliteten nastop podkrepljen z energično predstavo basista in obeh kitaristov.
Nato pa je v publiki še enkrat močneje završalo, na oder so namreč veličastno prikorakali thrash težkokategorniki Forbidden. Že uvodni takti uvodne March Into Fire so vžgali Josefov, dvignili temperaturo za vsaj deset stopinj in publiki se je zmešalo. Moshanju in čupanju vse do zaključka ni bilo videti konca. Forbidden so pred nami stali v postavi – Russ Anderson (vokal), Steve Smythe (kitara; ex-Nevermore), Craig Locicero (kitara), Matt Camacho (bas), ter Mark Hernandez (ex- Vio-Lence, Heathen, Defiance) za bobni, ki je zamenjal Paula Bostapha, ki je kmalu potem bend tudi uradno zapustil. No, Mark je svojo nalogo opravil blesteče in to, da manjka Paul Bostaph sploh ni bilo opaziti. Večina oči pa je bilo uprtih v legendarnega vokalista Russa "The Walrusa" Andersona, ki je očitno pridobil precej kilogramčkov (preveč Big Macov?), a je z odličnim petjem, tako klasik kot novih komadov potrdil, da so bile trditve, da ni več zmožen odpeti najvišjih registrov popolnoma napačne. Russ je celotno uro pel več kot odlično in tako kot preostali člani zasedbe dokazal, da se Forbidden štirideseta in desetletna odsotnost z odrov niti najmanj ne pozna. Dvojec Locicero/Smythe je zlahka odpihnil možgane s prefinjenimi solažami in uničujočimi riffi, ki so postali zgodovina, Camacho pa se je kljub držanju v ozadju še kako vživel v koncert. O posameznih komadih pravzaprav ne gre izgubljati besed, Forbidden so pred nami razprostrli nekaj najbolj kultnih thrash komadov vseh časov – Step By Step, Twisted Into Form, Through Eyes of Glass ter zaključno himno Chalice of Blood – dodali pa so jim sveža komada Forsaken At the Gates ter naslovno skladbo aktualne plošče Omega Wave, ki je dokaz, da se Forbidden starajo kot dobro vino, izdali pa so enega najboljših »come-back« albumov sploh. Edini minus je bila kratkost nastopa, a nič ne de, Forbidden so nam pripravili enega najboljših koncertov Brutal Assaulta 2011 in tudi sami so bili več kot vidno zadovoljni z odzivom, predvsem nenehno nasmejani Russ in odrska žival Craig.
Na sosednjem odru so medtem možgane in nekaj udov že pojedli španski goregrinderji Haemorrhage, ki so pripravili pravo lekcijo brutalnega gravža, ki so ga kronali s svojimi odrskimi opravami – kitarist Luisma je bil oblečen v kirurško opremo, basistka Ana Belen de Lopez v opravo seksi medicinske sestre, odtrgani in psihotični vokalist Lugubrious pa je poskrbel za polivanje s krvjo, grizljanje človeške noge in pitjem iz posode s človeškimi možgani. Sam sem med njihovim nastopom ves čas crkoval od smeha, dejansko pa Španci sploh ne igrajo slabega grinda, ki je povsem v skladu z žanrom podkrepljen z gore temami in odami najrazličnejšim operacijam. Dejstvo pa je, da se tem španskim kirurgom prostovoljno ne bi niti pod razno pustil pod nož.
V obupnejših tonih so nadaljevali ameriški šok industrialci Genitorturers, ki jih vodi žena Davida Vincenta (Morbid Angel), v živo pa zvenijo tako obupno kot nekakšna ženska verzija Roba Zombieja. Nekoliko si je oči mogoče le spočiti na gospe Vincent, ki je oblečena povsem fetišistično, jasno pa po odru kot domina paradira tudi z bičem. Definitivno nastop, ki se ga bolj kot posluša gleda, in prav pogrešal daljinec z gumbom »mute.«
Zares se je spet začelo, ko so ugasnile luči in je iz zvočnikov zabučal intro Ultima Thule. Brez zamolklega dihanja se je vedelo, da prihaja. Vader. Poljska death metal pošast, ki že četrt stoletja po svetu seje svojo vizijo rušilnega death metala in to brez usmiljenja in brez ustavljanja, pod vodstvom neustavljivega Piotra "Petra" Wiwczareka. Vader so tik pred nastopom na Brutal Assaultu izdali svojo deveto studijsko ploščo Welcome to the Morbid Reich, ki je brez dvoma ena najmočnejših izdaj Vader diskografije in je bila tudi osrednja tema tokratnega koncerta. Peter je ob sebi znova zbrali svežo ekipo, ki pa je tako suverena in uigrana tako dobro, kot da bi skupaj igrala že vse od prvenca The Ultimate Incantation naprej. Peter ekipi poveljuje kot veliki vodja in s svojim rohnečim vokalom, ki ni opešal niti za trohico, kritizira religijo in vojno ter vabi v kraljestva teme in tentaklastih Lovecraftovskih bitij. Prav te lovke te milo božajo, a je vse skupaj le dober trik, ko te zgrabijo in potegnejo v demonski svet, ti šepetajo "we have such sights to show you", medtem ko zlorabijo vse možne odprtine, Vader pa poskrbijo za fantastičen "soundtrack" te agonije s tektonskimi rušilci, kot so The Wrath, Wings, Sothis, Impure. Peter je ob sebi tokrat zbral resnično vrhunsko ekipo, kar sta dokazala bobnar James Stewart z živalsko brutalnim in kirurško natančnim bobnanjem ter novi kitarist Spider (Marek Pajak), ki se je izkazal z odličnim soliranjem in dobrimi idejami, ki v Vader vnesejo še več razgibanosti in svežine. Povrh vsega pa lepo kontrira Petrovemu neprestanemu drkanju pinch hamornij in zlorabljanja tremola. Skozi vrhunski set so nas Vader popeljali do konca presenetljivo kar s priredbama Black Sabbath in Raining Blood.
Zaključni večer se je nekoliko manj pretresljivo nadaljeval s epskimi folk metalci Turisas, obupno dolgočasnimi kanadskimi tehničarji Cryptopsy, krščanskimi metalcorovci As I Lay Dying in zeh-zeh ambientalneži Anathema in brazilski veterani Sepulturo. Kot resnično edini pravi headlinerji so nastopili švicarski Triptykon, ki z legendarnim Tomom G. Warriorjem nadaljujejo zapuščino kultnih Celtic Frost. Tudi njihov set so po večini sestavljaje same klasike teh pionirjev black metala – Procreation (of the Wicked), Circle of Tyrants ter za zaključek nasneta himna Winter. Tom je znova dokazal, da je eden najbolj unikatnih frontmenov v zgodovini metala, zopet z obvezno črno kapo ter črno obarvanimi očmi. Zlovešč vokal še vedno deluje tako kot mora, Tom pa s kitaro, ki mu jo je oblikoval sam H.R.Giger, deluje kot eno. Zlovešče, morbidno in še kako pravšnje za zaključek letošnjega festivala. Tega so nadaljevali še Kataklysm, black metlaci 1349 in Khold ter funeral doomerji Ahab, a je zame sledilo le še poslovilno pivo in nabiranje moči za pot domov. Se vidimo na Brutal Assault 2012? Seveda!
na vrh