Obrnilo se je leto in spet je napočil čas, da obiščemo enega večjih evropskih festivalov, ki se specializira v ekstremnem metalu. Češki Brutal Assault, ki se odvija na edinstvenem prizorišču nekdanje vojaške utrdbe Josefov, streljal od mesta Jaromer. Letošnja, šestnajsta ponovitev festivala je znova vabila z odličnim naborom nastopajočih ekstremnih metal zasedb, poceni pijačo in jedačo ter unikatno izkušnjo češkega festivala. Pred uradnim četrtkovim začetkom so organizatorji letos drugič zapored uredili warm-up zvečer, ki pa je še enkrat znova potrdil, da Čehi resnično ne znajo igrati metala. Bolj klišejskih, generičnih in brezidejnih zasedb kot so na primer Čad, Stiny Plamenu, Silent Stream of Godless Elegy ne bi moral izbrati niti načrtno. Sredin večer je tako pomenil relaksacijo pred napornimi tremi dnevi, po večurni vožnji pa se je prileglo le pivo ali dve in nato udobje šotora.
Prvi dan festivala se je začel zgodaj, saj je prva zanimiva zasedba na oder stopila že za zajtrk. Namesto umešanih jajčk so nam tako Nervecell iz Združenih arabskih emiratov postregli s konkretno porcijo razgibanega, dinamičnega in brutalnega death/thrash metala. In kako lepo je videti in slišati, da znajo tudi na Bližnjem vzhodu igrati razgiban, tehnično kompleksen in prekleto udaren thrash, podprt z blasfemičnimi death metalskimi deli in brutalnimi growli frontmena Jamesa. V Nervecell je dobro slišno, da izhajajo iz stare šole bendov kot so Exodus, Slayer ter Morbid Angel, a naštetim vplivom se s spoštovanjem priklanjajo in ne zvenijo le kot poceni kopija svojih botrov. Nervecell so največ pozornosti namenili aktualni plošči Psychogenocide, ki je glede na prvenec slišen napredek za skupino, fantje pa si z dobrimi nastopi kot je bil ta na Brutal Assaultu le še utrjujejo pot za prihodnost, ki je, kot vse kaže, obetavna. Nervecell so poskrbeli za konkretno jutranjo telovadbo in nas suvereno ogreli za tri dni brutalnih napadov na naše bobniče... ki smo jih pričakovali z veseljem.
Naslednji bend, ki sem ga zgolj na hitro ošvrknil s pogledom in ušesi, saj ta več niso zdržala je upravičil moja nizka pričakovanja. Nintendocore metalci Horse the Band so uprizorili enega najbolj čudnih (v kar se da slabem smislu) nastopov festivala in svojim obupnim metalcorom, ki ga "izboljšujejo" še s posiljenimi kvazi 8-bitnimi klaviaturskimi zvoki. Hujše sodomizacije moja ušesa niso doživela že lep čas.
Srdit nastop ameriške zasedbe Skeletonwitch pa je k sreči močno popravil okus po bruhanju, ki so ga Konji pustili v mojih ustih. Skeletonwitch so odigrali nepozabno viharen nastop, ki je dodobra utrudil vratove vseh prisotnih pod odrom. Američani so tokrat stavili le na šus komade, ki so jih streljali kot za šalo in energija benda na odru je hitro nalezla tudi publiko, ki je bend spremljal z velikimi očmi in ušesi. Skeletonwitch v svoji glasbi odlično mešajo srdito melodiko thrash in heavy metala z agresivnimi black metal napadi, ki jih večinoma uprizarja surov vokal Chancea Garnetta. Skeletonwitch so iz svoj tričetrt ure iztisnili maksimalno, odigrali super izbor komadov in predstavili tudi nekaj komadov s prihajajoče plošče Forever Abomination, ki izide čez en mesec pri založbi Prosthetic.
Po nekaj pivih, kakšnem bramboraku, utopencu ali langošu se je na poln, zadovoljen trebušček prilegla poštena doza starošolskega, klasičnega death metala. Na oder so stopili nizozemski velikani death metala, Asphyx. Še pred popolnim death metal šusom pa se je po odru sproščeno sprehajal Martin Van Drunen in poskrbel za tonsko... seveda z obvezno cigareto v eni, in pivom v drugi roki. Gospod Martin Van Drunen se je v zgodovino metala vpisal že z žgolenjem na prvih dveh albumih kultnih Pestilence. A nič manj blesteče ni njegovo delo z mogočno nizozemsko death metal mašinerijo Asphyx, ki je odigrala enega boljših koncertov letošnjega Brutal Assaulta. Samo, da so Asphyx zaigrali prvi ton klasike Vermin, že sem dobil občutek, se je jasno sončno nebo v hipu stemnilo. Nizozemci so v eni uri svojega nastopa vojaško trdnjavo Josefov vrnili v čase njene popolne bojne pripravljenosti in z apokaliptičnimi riffi, bolanimi Van Drunenovimi vokali in topovskim bobnanjem, z levo roko naslikali prizor apokaliptičnega, od totalne vojne opustošenega prizorišča. Bombe so padale na vse strani, ko so Asphyx nizali en rušilec za drugim, od klasik M.S. Bismarck in The Rack pa do brutalnih koljačin z albuma Death... the Brutal Way, Scorbutics in naslovne skladbe. Karizmatičnemu Van Drunenu, ki je poleg tega, da iz svojega grla spravlja najbolj nehumane zvoke sploh (ki jih zmore le še Tardy iz Obituary) tudi odličen frontmen, je publika jedla iz roke. Celo tako, da je Van Drunen z veseljem pokazal sredinca strogo odmerjenemu času, ki so ga Asphyx za zaključek prekoračili s klasiko Last One on Earth. Po nastopu Asphyx sem se počutil nekako tako kot, da bi fantje med publiko odvrgli kasetno bombo in bi v glavo fasal lepo število šrapnelov. Lepše kot se opišejo Asphyx sami v komadu Death... the Brutal Way ne bi moral zaključiti: "Die by fucken Asphyx, ultra loud we slay. Skinned alive you humbly beg for, Death the brutal way!!!"
ASPHYX:
1. The Quest of Absurdity (Intro)
2. Vermin
3. Scorbutics
4. M.S. Bismarck
5. Death the Brutal Way
6. Wasteland of Terror
7. Asphyx (Forgotten War)
8. The Rack
9. Last One on Earth
Z Aspyhx se je začelo tudi pravo festivalsko vzdušje, ki se je z naslednjimi nastopajočimi le še stopnjevalo, zato se je še kako splačalo prilepiti pod oder. Z old-school death/doom metal zvokov smo odjadrali v klasične thrash metal vode ene tretjine svete trojice nemškega thrasha, Kreator. Nemci so s seboj privlekli izdatno odrsko scenografijo, tako da je oder zasijal v vsej svoji mogočnosti, ki se je še bolj razplamtela, ko so Kreator užgali s prvim riffom komada Hordes of Chaos. Pirotehnično izmenjavanje agresivnih riffov dvojca Petrozza/Sami in brutalno Ventorjevo bobnanje je že v prvih glasnih trenutkih publiko pod odrom pognala v prav tako agresiven ples. Vse spoštovanje do Petrozze in njegove bande, da so zmožni po toliko letih delovanja iz sebe še vedno bruhati toliko (kreativne) energije, ki se najlepše kaže prav v kitarskem delu Kreator. Nemci so sicer ponudili setlisto, ki jo preigravajo že zadnjih nekaj let, z dodanimi komadi novih plošč seveda, je pa vsekakor lepo je videti, da bend ne živi le na stari slavi, saj setlisto izdatno bogatijo komadi z zadnjih treh albumov, Violent Revolution, Enemy of God ter Hordes of Chaos, seveda pa ne manjka večnih klasik a la Pleasure to Kill, Phobia. Mille k sreči tokrat ni moril z dolgimi brezsmiselnimi monologi v polomljeni nemgleščini, publika pa je Nemcem jedla iz rok, saj je bil to njihov prvi nastop na Brutal Assaultu. Zaključek nastopa nemških legend je bil seveda čisto klasičen, "time to raise zi flag of hate" in želja po srditem thrashu je bila za prvi dan potešena. Kreator pa bi si vseeno lahko vzeli že enkrat malo počitka, saj so jih zadnja leta evropski odri več kot polni.
KREATOR:
1. Hordes of Chaos (A Necrologue for the Elite)
2. Warcurse
3. Coma of Souls
4. Pleasure to Kill
5. Destroy What Destroys You
6. Voices of the Dead
7. Enemy of God
8. Phobia
9. Violent Revolution
10. Flag of Hate/Tormentor
Po mojem mnenju je tokrat organizacijska ekipa festivala naredila precejšnjo napako, saj so vsa tri največja imena letošnjega Brutal Assaulta zvrstili na isti dan in to enega za drugim. Organizacija tako monumentalnega festivala seveda ne more biti lahka in organizatorji so vezani na urnik bendov, ki morajo nemalokrat že z odra stopiti v avtobus in se odpeljati na naslednji festival. Vseeno bi bilo mogoče tako velike in vplivne bende kot je bil naslednji trojček smotrno nekoliko bolj premišljeno razvrstiti, a legendarnega crossover benda Suicidal Tendencies se seveda nikakor nismo branili. Američani so na Brutal Assault vnesli svežino zajebantskega ameriškega "eighties" načina življenja in fantastično energijo pozitivnega crossoverja, v katerem očetje žanra že desetletja tako uspešno mešajo punk in thrash metal. Z neustavljivim punk šusom You Can't Bring Me Down so Suicidal Tendencies številčni publiki takoj dali vedeti, da nas čaka eden boljših koncertov letošnjega festivala. In res, Mike Muir in njegovi fantje so dokazali, da se jih zob časa še ni dotaknil niti na daleč. Odlično Mikeovo vokalno predstavo je zasenčil le sam z najbolj kul nagovori o bratstvu, enotnosti in socialnih tematikah, Cyco Miko pa je navdušil z eksplozivno odrsko energijo, saj ni miroval niti sekundo. Glasbeniki, ki danes tvorijo ekipo Suicidal Tendencies so odlični muzikalisti, ki dokazujejo, da se jim glasba pretaka po krvi, na odru ob vratolomnih heavy metalskih solažah manjka le nora odrska prezenca legendarnega Rockyja Georga, ki ga sicer že leta uspešno nadomešča Mike Clark. Utečena ritem sekcija je poskrbela za nalezljiv in mastno debel groove, glasni gang vokali v refrenih pa so pokazali, da Suicidal Tendencies izhajajo z ulice. Večne klasike crossover thrasha so poskrbele za nepozabno "homie" atmosfero pri Possessed to Skate pa me je močno prijelo, da bi pod noge spet postavil štiri koleščka. In vse kar sem hotel na koncu je bil le Pepsi... a sem se moral žal zadovoljiti s češko Coca-Colo, Kofolo (-ne priporočam-). SUICIDAL!
SUICIDAL TENDENCIES:
1. You Can't Bring Me Down
2. Institutionalized
3. Join the Army
4. Subliminal
5. War Inside My Head
6. Bobnarski solo
7. Pledge Your Allegiance
8. Possessed to Skate
9. Two Sided Politics
Sardele pa smo pod odrom jasno postali, ko je oder zasedlo največje ime letošnjega festivala, legendarni in neustavljivi Motörhead. Že med tonsko vajo in ko se je na odru odvil velikanski "backdrop" s Snagletoothom je med ljudmi završalo in skandiranju "Motörhead" in "Lemmy" ni bilo videti konca. Trio je v temi prikorakal na oder in bobniče je odpihnilo, ko je Lemmy potegnil prve note po svojem mogočnem Rickenbackerju in razbil zobe in čeljusti z rušilno klasiko Iron Fist. Temelji vojaške utrdbe Josefov so bili to pot resnično na udaru in v nevarnosti, da se celotna trdnjava sesede sama vase, saj bolj glasnega koncerta letos nismo slišali. In hvala Lemmyju, da je tako! Motörhead se lahko posluša le tako na glas, da začne iz ušes kapljati kri in se ti začne vrteti pred očmi. Klasike so deževale ena za drugo, Lemmy, Phil in Mikkey so ase za šalo stresali iz rokavov. Inštrumentalno je trio v vrhunski formi - Phil Campbell je mogočne riffe in sapojemajoče solaže streljal s peresno lahkoto, Mikkey Dee pa je verjetno povzročil, da je pivo v okoliških pivovarnah zavrelo kar samo od sebe. Ker fantje niso več v rosnih letih kakšni blaznih odrskih vragolij ni bilo pričakovati, a trio iz sebe izžareva pravo rock 'n roll energijo pa čeprav bolj stoično stojijo globoko potisnjeni v oder. Ikona Lemmy že samo s svojo pojavo vzbuja strahospoštovanje z odlično izvedbo dobrega izbora skladb iz vseh Motörhead obdobij pa je še enkrat več upravičil ime enega najbolj spoštovanih in vplivnih glasbenikov vseh časov. Drugače niti ne gre ob človeku, ki je napisal najbolj metal in najbolj kul vrstice besedil sploh: "If you squeeze my lizard/I'll put my snake on you". Seveda gre pri tem striktno za Lemmyjeva herpetološka nagnjenja. Kljub svojemu statusu pa je tudi Lemmy le človek in bo letos dopolnil več kot častitljivih 66 let. Pri tej starosti večina že dva metra pod zemljo na vrh poriva marjetice, Lemmy pa s svojo neustavljivo mašinerijo brezkompromisno maršira naprej. A tokrat je gospodu Kilmistru proti koncu koncerta vendarle vidno in slišno zmanjkovalo energije in je med refrenom Killed By Death že precej s težavo odpel svoje. Očitno Čehi niso poskrbeli za obvezno Jack Colo in šteko Marlboro rdečih. A če parafraziram velike modre besede Chazza iz filma Airheads - Lemmy JE Bog!
MOTORHEAD:
1. Iron Fist
2. Stay Clean
3. Get Back In Line
4. Metropolis
5. Over the Top
6. One Night Stand
7. Rock Out
8. The Thousand Names of God (/w Guitar Solo)
9. I Know How to Die
10. The Chase Is Better Than the Catch
11. In the Name of Tragedy (/w Drum Solo)
12. Just 'Cos You Got the Power
13. Going to Brazil
14. Killed by Death
15. Ace of Spades
16. Overkill
V nekaj povsem drugačnega pa nas je z vrhunskih nastopom na sprehod po vseh devetih krogih pekla poslal legendarni death metal stroj Morbid Angel. Velika neznanka je bila, kako se bodo očaki death metala obnesli na odru, saj je pred kratkim izdana plošča Illud Divinum Insanus bolj blasfemična kot so blasfemični sami Morbid Angel... ali bolje rečeno, dolga leta težko pričakovano nadaljevanje abecede je eno veliko, obupno razočaranje. Skrbelo je tudi zaradi dejstva, da je zaradi poškodbe hrbtenice (ali pa zaradi tehno ritmov nove plošče) odsoten veliki bobnar Pete "Commando" Sandoval, ki ga trenutno nadomešča sicer tehnično neverjetno podkovani Tim Yeung. A kakršnikoli dvomi, ki se uspejo porajati ob Morbid Angel v letu 2011 so bili razblinjeni s prvimi trenutki klasike Immortal Rites s katero so nam Morbidi pri živem telesu olupili kože! Pionirji death metala zvenijo v živo še vedno udarno kot tsunami, peklensko kot Lavey in Crowley skupaj in rušilno kot štanc komadi na Illud Divinum Insanus. Eeeeem... kot potres. Morbidi so nas pod vodstvom karizmatičnega vokalista in basista Davida Vincenta s klasiko za klasiko pošiljali vedno globlje v podzemlje in vedno bližje v objem peklenščka. Vincent vokalno zveni prav tako brutalno, agresivno in surovo kot na Altars of Madness, k sreči pa se je znebil slavne PVC majčke in je presenetil z ultra kul nagovori med komadi in sploh karizmo pravega frontmena. Setlista je bila fenomenalna z izjemo trojčka z novega komada pri katerem se je v grlu resnično zataknil le butasti I Am Morbid in je bilo vmes ravno dovolj časa, da si lahko skočil po pivo. Yeung je upravičil ime enega boljših bobnarjev mlajše generacije, fantastični Trey Azagtoth pa je z unikatnimi, demonskimi solažami dokazal zakaj je eden bolj unikatnih death metal kitaristov. Božanskega, khm, peklenskega izbora komadov ne bom niti našteval, poglejte si raje setlisto na desni in takoj boste videli, da je šlo za pravi raj old-school death metala. Če so Morbid Angel razočarali z novim studijskim izdelkom pa v živo upravičujejo svoje veliko ime, saj so neustavljivi, brezkompromisno in profesionalni do kraja vseh človeških zmožnosti.
MORBID ANGEL:
1. Immortal Rites
2. Fall From Grace
3. Rapture
4. Maze of Torment
5. Existo Vulgoré
6. Nevermore
7. I Am Morbid
8. Angel of Disease
9. Chapel of Ghouls
10. Dawn of the Angry
11. Where the Slime Live
12. God of Emptiness
13. World of Shit (The Promised Land)
Četrtkov večer se je nadaljeval še z nekaj odličnimi bendi, a me je žal premagala utrujenost in sem na račun tega, da v naslednjih nekaj tednih v Ljubljano prihajajo tako Septicflesh kot tudi Exhumed in Tyr, omenjeno trojico izpustil in se odpravil na zaslužen počitek. In na Brutal Assaultu se ponoči vsaj spočiješ, saj okoli ni Čehov, ki bi celo noč nažigali češke narodne, tako kot to radi počnejo Avstrijci ali Nemci povsod drugje.
Fotografije: Nina Grad
na vrh