Drugi dan festivala je že zgodaj dopoldne ponudil nekaj zanimivih skupin, je pretehtala jutranja kava in prva tekoča žemljica, tako da sem dan začel z ogledom švedskih melodičnih death metalcev Scar Symmetry. Fantje so v zgodnje popoldnevu energično in suvereno predstavili svojo vizijo gothenburškega metala, ki pa za moj okus zveni vse preveč generično in radiu prijazno, k čemur se Scar Symmetry nagibajo vedno bolj in bolj. Klišejski riffi, pozerska frontmena z generičnimi growli in jokavimi čistimi vokali k boljšemu okusu niso prispevali prav nič. Se je pa ta čas na drugem odru k sreči že pripravljala lekcija pravega death metala...
Na svoj račun je drugi dan še enkrat prišel Martin Van Drunen, in sicer z nizozemsko "vojno" death metal zasedbo Hail of Bullets, ki je Brutal Assault s prvim tonom zavila v neusmiljeno vojno vihro. Hail of Bullets tako kot recimo legendarni Bolt Thrower svojo glasbo temeljijo na vojnih temah, Nizozemci so se osredotočili predvsem na drugo svetovno vojno, s prvo ploščo na Vzhodno fronto, z drugo pa na vojno za Pacifik. Vojne teme niso v metalu nič novega, a Hail of Bullets uspeva z glasbo zares pričarati pravo vojno vzdušje. Enkrat te na koščke cefrajo riffovski šrapneli, drugič bombardirajo kot tono težki kitarski toni, z napalmom polivajo izprijene solaže in uničujoče potresni bobni pretresejo kot da bi ti Hail of Bullets naravnost v obraz zabrisali Debeluha, ki je z obličja zemlje izbrisal Nagasaki. Hail of Bullets ne komplicirajo, kjer ni potrebno, saj nizajo enega za drugim preproste, a prekleto učinkovite riffovske rafale, ki imajo učinek pristanke kamikaze na ameriško letalonosilko pri Midwayu. Še enkrat je Van Drunen dokazal briljanten growl, ki ima svojo dušo, saj ni niti približno podoben stotinam death metal growlom, ki so z redkimi izjemami generični in si podobni kot jajce jajcu. Ko zakruli Van Drunen imaš občutek kot, da te živega slačijo iz kože in te potresejo s kilogrami soli. Izjemni Van Drunen z lahkoto obvladuje oder in publiko, ki jo neprestano poziva k sodelovanju in boju, energični frontmen pa je pred vsakim komadom na kratko poučil o čem govori njegova zgodovinska lekcija.
HAIL OF BULLETS
1. Operation Z
2. General Winter
3. Full Scale War
4. Advancing Once More
5. Tokyo Napalm Holocaust
6. Kamikaze
7. Ordered Eastward
Eden najtežje pričakovanih bendov letošnjega Brutal Assaulta je bil brez dvoma poljska tehnična death metal mašina Decaptitated. Zasedba se po tragični smrti bobnarja Viteka in od te nesreče še vedno neozdravljenega vokalista Covana vrača povsem prerojena in osvežena. Edini originalni član, kitarist Vogg je dokazal, da ima železno voljo, srčno željo in levje srce nadaljevati pot benda po bratovi smrti (Waclaw "Vogg" Kieltyka in Witold "Vitek" Kieltyka sta bila brata in ustanovitelja zasedbe). Okrog sebe je zbral novo postavo, ki je v začetku letošnjega leta posnela in poleti izdala novo ploščo Carnival Is Forever, ki predstavlja nekakšno ponovno rojstvo Decapitated. In kakšno rojstvo je to! Decapitated so kot orkan številčno publiko zavili v viharne vetrove lomljenih riffov, tehnično kompleksnih pasaž, nadzemeljskih solaž in potresnega bobnanja. Prav novi bobnar Krimh je dobil najtežjo nalogo stopiti v čevlje fantastičnega Viteka, ki je za časa svojega življenja že pri rosnih zgodnjih dvajsetih veljal za enega najboljših bobnarjev mlade generacije. Krimh očitno ne zaostaja prav dosti, saj je z velikim dostojanstvom, suverenostjo in profesionalnostjo odbobnal tudi najzahtevnejše prehode, tip pa ima očitno namesto nog metronome, saj tako natančne uporabe dvojne stopalke nisem slišal že lep čas. Novi vokalist Rafal se je lepo vklopil v postavo, publiko je znal zanimirati, na odru premore več kot dovolj energije, le njegov growl zna na trenutke izpasti nekoliko preveč enolično. Fantje so več kot uspešno predstavili komade s "come-back" albuma Carnival is Forever in se poleg njega osredotočili še na plošči Nihility in Organic Halucinosis. Bombastičen nastop so Decapitated v slogu velikih zaključili z rušilno klasiko Spheres of Madness in končno smo po tem, ko so nam fantje vzeli sapo, spet uspeli zadihati. Decapitated so se vrnili v velikem stilu in lepo je slišati, da tudi tragedija Vogga ni ustavila, saj Decapitated neusmiljeno meljejo naprej!
DECAPITATED
1. Day 69
2. Pest
3. United
4. Mother War
5. Carnival is Forever
6. Spheres of Madness
Po Decapitated bi morala slediti še ena tehnična death metal poslastica z veterani Atheist, ki pa so svoj nastop žal odpovedali. A so organizatorji našli več kot primerno zamenjavo v obliki francoskih tehničarjev Gorod, nastop katerih pa se moral na veliko žalost zaradi novinarskih "obveznosti" izpustiti.
Nekaj povsem drugačnega pa je festival ponudil s finsko doom metal zasedbo Kypck in naslednje tričetrt ure je dajalo vtis povratka v čas slave in veličastnosti velike Sovjetske zveze. Za slavo Matere Rusije smo peli s Kypck, posebnost katerih je, da besedila pišejo v ruščini in tematsko orisujejo polpretekle dogodke ruske zgodovine. Kypck so svoje delo opravili tako dobro, da bi se jim s stoječimi ovacijami poklonil tudi Centralni komite z Džugašvilijem na čelu! Nastop Fincev zaradi slovanskega jezika dobi nek poseben čar domačnosti in romantike in zdi se kot, da skupina resnično živi v mogočnih časih velike Rusije. A z močnimi čustvi nabita vokalna predstava frontmena Erkkija v sebi ne skriva le sovjetskega patosa, temveč tudi vso gnilobo sistema, ki se je zrušil sam vase ter opisuje velike socialne težave kot so alkoholizem, samomor, revščina. Kypck so nas s počasi kotalečim se doom metalom pahnili na prostrane ruske planjave, ki jim vlada večni mraz, led in sneg. Z ritem sekcijo, ki je zanesljiva kot Lada Niva so nas poteptali s super težkimi ritmi, nad njimi pa se kot vodka po grlih pretakajo težke, melanholične kitarske linije. Ikonografija Kypck (uniforme z rdečimi zvezdami, kitara S.S. Lopakke izdelana iz prave AK-47 (Kalašnikov) puške) nepozabno izkušnjo le še poglobi in poudari, da Kypck niso političen, temveč historičen bend, kot je na odru poudaril Erkki! Finci so mleli neusmiljeno kot tanki v bitki, ki je prevod imena skupine in v času, ki jim je bil odmerjen izbrala odličen saržer komadov, med katerimi je vsaj meni osebno prednjačil fenomenalni, globoko čustveni single novega albuma Nizhe, genialna Alleya Stalina, odlično pa je izpadla priredba Black Sabbath klasike Chernyi Sabbath, odpeta v ruščini. Kypck je bend, ki ga obkrožata toplota in hlad hkrati, to pa fantastično predstavijo tudi v živo. Po koncu ni proletariatu pod odrom ostalo nič drugega kot, da s tovariši nazdravimo s kozarcem vodke.
KYPCK
1. Chernaya Dyra
2. Alleya Stalina
3. Tovarischam
4. Bardak
5. Chernyi Sabbath
6. Stalingrad
Z melanholične, mrzle Sibirije smo se z Exodus premaknili v vročični Bay Area San Francisca in stari mački thrash metala so znova odigral enega v vrsti svojih brutalnih koncertov nabitih z neverjetno energijo, ki dokazuje, da Exodus ta trenutek z malico pojejo veliko četverico. Banda pod vodstvom enega in edinega Garyja Holta je na oder prikorakala ob zvokih akustičnega uvoda prvega komada z nove plošče Exhibit B: The Human Condition, The Ballad of Leonard and Charles, in nas pahnila v krvavo zgodbo serijskih morilcev Leonarda Lakea in Charlesa Nga. In kri je špricala in udi so leteli na vse strani že ob prvem trzu po strunah, ko se je pod odrom vnel apokaliptičen mosh, ki ni pojenjal vse do zadnje sekunde Exodus dominiranja odra. Exodus so v tričetrt ure z neverjetno surovo energijo zagrizli v viharno hiter thrash, krvoločne riffe in rušilne ritme ter pokazali kako bi se počutil, če bi zaplaval v pospeševalnik delcev. Ekipa Exodus v letu 2010 je fenomenalna in ne kaže znakov staranja ali usihanja; šef Gary Holt se na odru prelevi v pravo zver, ki z neusmiljenimi napadi trga strune skozi ostre riffe in agresivna žaganja, ko pa mu ob bok stopi brat po orožju, odlični Lee Altus in skupaj sprehodita prste skozi maratonske, dihjemajoče solaže, se resnično zaveš, da je dvojec Holt/Altus ta trenutek eden boljših kitarskih duetov v metalu. H-team je mrtev, naj živi HA-team! A Exodus se ne ustavijo le pri rezanju z riffi, temveč te v mlaki krvi pustijo še z natančno odmerjenimi udarci ritem sekcije. Fenomenalni Jack Gibson je znova dokazal kako se streže tempu prekletih s pestrimi bas linijam in z edinstvenim kovinskim rožljanjem, Tom Hunting pa je vnovič upravičil ime enega najboljših bobnarjev v thrashu. Josefov se je majal pod naborom razgibanih in dinamičnih prehodov, torpedirajočih bas bobnov in hitrih ter točnih thrasherskih ritmov. Rob Dukes je bil že vse od svojega prihoda v Exodus jabolko spora med feni, a Rob je z Exhibit B posnel najboljši Exodus album z njim na čelu in tokrat dokazal, da tudi v živo postaja vedno boljši frontmen kot tudi vokalist, zadržal pa se je celo kmetavzarskih izpadov. Njegov enoličen buldog lajež lahko sicer postane enoličen, a se je Dukes tokrat izkazal. Spet pa se ni izkazala češka publika, ki še kar ne ve kaj je treba narediti, če frontmen zahteva wall of death. A užitek ob brutalnem, vratolomnem in gateparajočem "exodus attacku" je bil znova popoln!
EXODUS
1. The Ballad of Leonard and Charles
2. Beyond the Pale
3. Iconoclasm
4. Blacklist
5. War Is My Shepherd
6. Bonded By Blood
7. The Toxic Waltz
8. Strike Of The Beast
The Dillinger Escape Plan kljub velikim hvalnicam niso bili niti približno moja šalčka čaja, so pa za enega boljših koncertov ravno ko se je zmračilo, poskrbeli norveški black metal veterani Satyricon. Svoj ritual so Satyricon nepričakovano, a fenomenalno začeli s klasiko s prvenca Dark Medieval Times, Walk the Path of Sorrow, ki je dal vedeti, da se obeta nekaj transcendentalnega, nekaj nadzemeljskega, a hkrati prvinskega in zverinskega. Vse to in še več so danes Satyricon, pa čeprav se jim očita, da so izgubili stik s svojimi koreninami in ne vem kaj še vse, Satyr in Frost točno vesta kam peljeta glasbo benda. Neverjetno karizmatični Satyr je publiko obvladal izza ovenčanega mikrofona in prav neverjetno je bilo videti, kako naštudiran je Satyrov nastop. Pa ne govorim o kakšnem nastopaštvu ali vnaprej naučenih pozah, Satyr se je z odrom zlil kot pentagram z ognjem. Satyricon so z odličnim izborom komadov ustvarili temačno, mistično atmosfero, ki so jo gradili predvsem, nezgrešljivi, ambientalni (če jim lahko tako rečem) deli in dolge inštrumentalne pasaže, ki so ustvarjale nekakšen ritualistične ceremonijal, ki ga je vodil fenomanalni Satyr. Posebno masiven zvok so Satyricon dobili, ko je v Satyr v roke prijel še kitaro in monumentalno podobo je ob pomoči epskega, živalskega Frostovega bobnanja dobil benda. Satyricon so svoj nastop pričakovano, a spektakularno zaključili s klasiko Mother North, ki je kot poslednji krik mogočne zveri odjeknil v noč. Satyricon so diabolična zver, ki je brez usmiljenja Brutal Assault veličastno pahnila v večni ogenj.
SATYRICON
1. Walk the Path of Sorrow
2. The Wolfpack
3. Now, Diabolical
4. Black Crow on a Tombstone
5. K.I.N.G.
6. Hvite Krists Død
7. The Pentagram Burns
8. Fuel for Hatred
9. To the Mountains
10. Mother North
V bolj prijazen vode smo odplavali v družbi švedskih melodičnih death metalcev Soilwork, ki so glede na številno publiko pod odrom na Češkem očitno resnično velik bend. Fantje so svoj nastop odigrali z odliko, a za moj okus tudi oni tako kot mnogi švedski melodični death metal bendi plujejo v vedno bolj radiu prijazne vode. Energični frontmena Bjorn "Speed" Strid, ki mu je publika jedla iz roke, tako uporablja vedno več lepih, spevnih refrenov, setlisto pa so več ali manj sestavljali sami novejši komadi. Soilwork so imeli zvok kot iz škatlice in zaradi tega je še bolj do izraza prišlo nečloveško dobro bobnanje Dirka Verbeurena.
SOILWORK
1. Follow the Hollow
2. Night Comes Clean
3. The Crestfallen
4. Let This River Flow
5. Late for the Kill, Early for the Slaughter
6. Two Lives Worth of Reckoning
7. The Chainheart Machine
8. As We Speak
9. Stabbing the Drama
Ura se je bližala polnoči, uri čarovnic in bolj popolnega časa za nastop legendarne britanske doom metal zasedbe Cathedral organizatorji ne bi mogli izbrati. Sploh ker je bil ta nastop ekskluzivne narave, saj je bil eden zadnjih koncertov zasedba, ki je svoj poslovilni koncert napovedala za letošnjega decembra. To je bila torej verjetno zadnja priložnost v živo videti enega klasičnih, pionirskih britanskih doom metal bendov. Cathedral so nas v dobri uri sprehodili skozi svojo diskografijo in najprej nas je obsijalo vampirsko sonce. Pogled je ves čas uperjen na edinstvenega frontmena Leeja Doriana, ki je svojim odtrganim odrskim nastopom, psihotičnimi grimasami in nenehnim gibanjem ikona in maskota benda že od zgodnjih devetdesetih. Cathedral so doom metal stare šole, ki je svoj navdih črpal predvsem iz lika in dela očetov Black Sabbath in to se v glasbi Britancev tudi močno pozna. Hitrejši, epski in nagruvani komadi so ob perfektno izbrani osvetljavi živih luči izpadli še bolj psihedelično, k čemur je s svojim robatim in zadetim vokalom izdatno prispeval Dorian. Cathedral bi lahko zaradi svoje bogate diskografske igrali ure in ure, a so morali v eno uro stlačiti komade, ki so jih pač izbrali. Ker je bila to zadnja priložnost zazibati se ob hipnotičnih ritmih Cathedral sem pogrešal še kakšno klasiko več, a z vratom zamigati ob doom himnah Enter the Worms, Midnight Mountain, Cosmic Funeral je bilo nepozabno. Cathedral so svoj nastop pričakovano zaključili z večno klasiko Hopkins (The Witchfinder General) in poskrbeli za rahlo grenko, a lepo in nepozabno slovo. Zares je velika škoda, da legendarna Katedrala zapira svoja vrata, res pa je, da je imel prav zaradi tega njihov nastop na letošnjem Brutal Assaultu zato še večji pečat in težo.
CATHEDRAL
1. Vampire Sun
2. Enter the Worms
3. Soul Sacrifice
4. Midnight Mountain
5. Cosmic Funeral
6. Ebony Tears
7. Ride
8. Hopkins (The Witchfinder General)
Z veličastnim slovesom Cathedral pa se petkov večer še niti približno ni končal, saj so na svoj nastop čakali še drugi velikani norveškega black metala Mayhem, odlično nemški death/thrasherji Dew-Scented in eni izmed pionirjev viking metala Einherjer. Vsi trije več kot vredni ogleda. A človeka po celem dnevu stanja, poslušanja odličnih bendov, vročega sonca, litrih piva in prehojenih kilometrov niti močna želja po moshanju ob agresivnega death/thrashu na Dew-Scented ob pol dveh zjutraj ne obdrži pokonci. Klasika Hopkins (The Witchfinder General) je bila tako prava popotnica za noč polno sanj... nočnih mor o kamikazah, komunistih, volkovih, vampirjih in čarovnicah.
Fotografije: Nina Grad
na vrh