In smo se prebudili še v sobotno jutro, zadnji dan festivala. Po metalskem zajtrku (pivu, čim pa drugim) je bilo potrebno na metal marketu zapraviti še zadnje krone in se popoldne nastaviti soncu pod odrom Obscure, na katerega so stopili angleški thrasherji Evile. Četverec si je v petih letih obstoja pridobil lepo število fenov, kar ni, glede na popularnost thrash metala zadnje čase, nič čudnega. Evile svoj thrash namreč gradijo na stari šoli bendov kot so Slayer, Metallica in Megadeth in so tik pred izdajo svoje druge plošče Infected Nations, ki bo tako kot prvenec Enter the Grave izšla pri založbi Earache. Če smo prvencu lahko očitali preveliko podobnost s starejšimi bendi, sploh Slayer, je Infected Nations po zaenkrat slišanih komadih na MySpaceu velik korak naprej. Evile pa se tudi na odru pozna zavidljivo število odigranih koncertov v zadnjem času, saj so v živo suvereni in brezkompromisni in publiko zlahka pripravijo na moshanje tudi v največji popoldanski pripeki!
V bolj brutalno nadaljevanje festivala so nas popeljali ameriški velikani death metala Hate Eternal. Trojica pod vodstvom velikega Erika Rutana (Morbid Angel) je dobra znanka tudi slovenskih odrov, žal pa se je tudi tokrat izkazala največja slabost benda. Kljub temu, da je Rutan eno večjih producentskih imen death metala (produciral je bende od Cannibal Corpse pa do Six Feet Under) Hate Eternal kar se tiče žive zvoka pogorijo na celi črti. Kljub temu, da lahko njihove plošče kot so Conquering the Throne, I, Monarch in tudi zadnjo Fury & Flames, štejemo med boljše izdelke death metala, v živo vsaj po zvokovni plati razočarajo. Vseeno pa je užitek videti v živo Rutana na delu - izprijenih death metal riffov, demonskih solaž in Rutanovega brutalnega vokala ni nikoli preveč!
Še ena velika ekskluziva letošnjega Brutal Assaulta pa je bila angleška zasedba Anaal Nathrakh (ne, ime nima nobene povezave z analno odprtino, temveč je to prevod Merlinovega uroka in pomeni kačji dih). Edina stalna člana zasedbe Mick Kenney in V.I.T.R.I.O.L. sta okrog benda že na samem začetku ustvarila veliko famo, saj nista objavljala besedil in trdila, da bend v živo ne bo nikoli nastopil. No, k sreči sta si premislila in Anaal Nathrakh so svoj prvi koncert odigrali decembra 2005, od takrat pa nanizali le peščico ekskluzivnih "one-off" koncertov. Eden takih je bil tudi nastop na letošnjem Brutal Assaultu in kljub brezkompromisnosti Anaal Nathrakh na ploščah si nisem niti predstavljal, da lahko kaj takega izvedejo tudi v živo. A dobro uro dolg nastop skupine je bil popoln šus za možgane in bobniče, med komadi so nam fantje privoščilo le toliko oddiha, da nam je fantastični frontman V.I.T.R.I.O.L. aka Dave Hunt (tudi vokalist angleških death metal velikanov Benediction) pojasnil, da smo ničvredni izmečki. Besedila skupine se namreč dotikajo apokaliptičnih tem, smrtnosti, mizantropije in še posebno nihilizma filozofije Friedricha Nietzscheja. Anaal Nathrakh so nas tako pod komando bolno dobrega Huntovega vokala, rušilnih blastbeatov in grind/black/death kitarskih ruženj popeljali skozi nihilistične himne In the Constellation of the Black Widow, Solifugae, The Lucifer Effect ter Bellum Omnium Contra Omnes ("vojna vseh proti vseh", citat iz knjige Leviatan filozofa Thomasa Hobbsa, ki po njegovo opisuje naravno stanje človeštva). A ni niti važno, kaj so odigrali v živo, Anaal Nathrakh so neverjetno intenzivna koncertna izkušnje, ki je zlepa ne pozabiš. Ker je skupine v živo doživeti pravi privilegij vam toplo priporočam, da izkoristite prvo priložnost, ko jih bo spet mogoče videti. Do takrat pa poslušajte albume! Nihilizem z Anaal Nathrakh postane prekleto kul!
In ko že misliš, da Anaal Nathrakh po intenzivnosti ne bo lahko ujeti na oder stopijo ameriški death metal prvaki Suffocation. In to lahko pomeni le eno. Dobro uro popolnega death metala šusa z brutalnimi vokalom na čelu in genialno inštrumentalno četverko. Na Suffocation se je publike kar trlo in ko so na oder prikorakali Frank Mullen (vokal), Terrance Hobbs (kitara), Guy Marchais (kitara), Derek Boyer (bas) in Mike Smith (bobni) so se odprla peklenska vrata. Suffocation so brez dvoma ena najbolje uigranih zasedb, saj kitarske linije dvojca Smith/Marchais režejo kot na albumih, medtem ko za bobnarsko hobotnico Smitha težko najdem primerne besede. Ko temu dodaš še bolano brutalni vokal Franka Mullena lahko le padeš na kolena in se pred rušilno Suffocation peterko dereš "we're not worthy"! Suffocation že 18 let izdajajo fantastične albume in tudi novi, Blood Oath, ni pri tem prav nič različen, kar so Suffocation še kako dokazali v živo. In ko te po glavi fantje kresnejo z macolami z imeni kot so Effigy of the Forgotten, Catatonia, Jesus Wept, Infecting the Crypts in drugi, ter te pustijo v mlaki lastne krvi, lahko prosiš samo še za eno takšno rundo. "Hail Suffocation!"
Popoln zaključek festivala si seveda ne bi moral predstavljati brez enih in edinih Immortal (čeprav so za njimi nastopile še nekatere zasedbe, a kakšne posebne omembe niso vredne). Legendarna black metal zasedba iz norveške talilnice black metal bendov, mesta Bergen, si je ime ene največjih zasedb žanra ustvarila že na samem začetku svoje kariere. Immortal so že na začetku našli lastno nišo black metala pomešanega z vplivi nemškega thrasha, s svojim "over-the-top" imidžem, corpse-paintom, nepozabnimi naslovnicami albumov in še bolj kultnim videospotom The Call of the Wintermoon pa so se zavedno ustoličili med ene največjih bendov žanra. Immortal so se leta 2003 razšli, a se že tri leta kasneje ponovno združili za festivalske nastope naslednjega leta. Znova združeni so tako leta 2007 kot nosilci zaključka festivala nastopili tudi na Metalcampu, a vnovičnega srečanja z Abbathom, Apollyonom in Horghom se je zlahka veseliti. Immortal so nas tako z ultra zlobnim introm popeljali v svet Blashyrkh, ki mu vlada Mighty Ravendark. Immortal so namreč ena redkih black metal zasedb, ki se tem o satanizmu popolnoma izogiba, teme Demonazovih (četrti član zasedbe, ki zaradi poškodbe ne igra več kitare, je pa še vedno tekstopisec in ključni član benda) besedil namreč govorijo o izmišljenem svetu Blashyrkh, ki ga pustošita vojna in trpljenje. Immortal so nas tako skozi ledene Abbathove riffe, Horghove blastbeate in Popaj vokale popeljali po "frostbitten kingdoms" s klasikami kot so Tyrants, One By One, Sons of Northern Darkness, Battles in the North, pa vse do zaključne Blashyrkh (Mighty Ravendark). Immortal so bili uigrani in natančni, jasno pa ni šlo brez obveznega Abbathovega bruhanja ognja in kultnega "crab walka!" Popoln zaključek popolnega festivala!
Kaj torej lahko ponudi Brutal Assault v primerjavi z drugimi festivali, ki zadnje čase rastejo kot vrt, ki ga zaliva Sasha vrtnar? Edinstveno atmosfero idiličnega srednjeveškega mesteca in utrdbe Josefov, ki ga za tri dni namesto Prusov okupirajo metalci. Fantastičen nabor bendov z velikimi imeni ekstremnih metal žanrov na čelu z ekskluzivnimi imeni, ki se jih na evropskih odrih skoraj ne vidi (letos na primer Sadus, Orphaned Land, Ulver in Anaal Nathrakh), vse po načelu kvaliteta pred kvantiteto, ki na Brutal Assaultu res drži in niti najmanjših možnosti ni, da bi se srečali s prežvečenimi imeni a la Amon Amarth, Korpiklaani, ki nas redno osrečujejo v Sloveniji. Nenazadnje pa je Brutal Assault kljub precejšnji oddaljenosti cenovno, glede na ponudbo, izredno ugoden festival, saj za vstopnico, ki stane borih 50€ dobiš res smetano metalskih bendov ta hip, seveda pa je Češka raj za metalce še zaradi enega razloga. Odlične in poceni piva seveda! Brutal Assault naslednje leto praznuje svojo 15. obletnico in Josefov nas prihodnje leto brez dvoma spet vidi!
Fotografije: Nina Grad
na vrh