Kaj stori metal'c, če k njemu ne pride festival z ubijalsko dobrim line-upom nastopajočih, poceni pivom, in edinstveno atmosfero? Jasno! Metal'c gre k festivalu. Tokrat so bile vse oči in ušesa uprta na češki Brutal Assault, ki je za razliko od večine letošnjih evropskih festivalov s precej ubogimi ponujenimi nastopajočimi skupinami, ponujal odličen nabor skupin, s tako "manjšimi" imeni, kot večjimi ter še posebno privlačil z nekaj zares ekskluzivnimi nastopi skupin, ki jih je na odru skoraj nemogoče ujeti, vsaj v naši bližini ne. Odprava je bila pripravljena na še eno festivalsko avanturo in po več kot deseturni vožnji za kar je kriva predvsem odlična češka prometna infrastruktura, z razkopanim Brnom na čelu (predstavljajte si, da vsa ljubljanska gradbišča vržete v eno ulico - dobite nič drugega kot Brno!), neskončnim številom tovornjakov na obupnih regionalnih cestah, neštetih "roadkillih" (morda je prav to posebnost češke kulinarike, hehe) in crkot trenutkih ko se pelješ skozi vasice z imeni kot so Horni Jeleny ali ko te ob cesti pričaka plastična žirafa v naravni velikosti, ki tam pač stoji zaradi bogve kakšnega razloga. In jasno metalec ne bi bil pravi metalec, če se mu ne bi ob vožnji skozi vasico Černa Hora, ki slovi po tovarni odličnega piva zasvetile očke in pocedila slina. Življenjski cilj dotičnega je nato seveda le še iskanje prve odprte gostilne, kjer te postrežejo s pollitrskih pivom za 20 čeških kron (cca. 0,70 €). Pot do prizorišča Brutal Assaulta, mesteca Jaromer je bila nato mnogo hitrejša in lažja. Ena izmed posebnosti Brutal Assaulta je ta, da se odvija v delu Jaromerja, Josefovu, ki je stara vojaška utrdba. To je dal med leti 1780 in 1790 zgraditi vladar Josef II., namenjena pa je bila obrambi pred napadom Prusije (ki se sicer ni nikoli zgodil). Nepozabno se je tako pripeljati po ozkih srednjeveških ulicah Josefova, ki se med festivalom spremenijo v parkirna mesta. Zaradi obljubljene tretje ure začetka prodaje oz. prevzema vstopnic doživimo pravzaprav edino slabost festivala, saj se ta premakne kar za tri ure. Kulturni šok je seveda tudi popolno neznanje angleščine s strani Čehov... A tudi to je bilo hitro pozabljeno in po hitrem večernem ogledu mesta je sledil več kot zaslužen krepčilen spanec pred prvim dnevom festivala.
Zgodnje popoldanske ure prvega dne so odra Brutal Assaulta zasedali precej povprečni hardcore in metalcore bendi zato se pred enim ali drugim odrom ni splačalo pražiti pod že žgočim popoldanskim soncem. Nekaj pozornosti je vzbudila le nizozemska death metal zasedba The Lucifer Principle, pa še to le zato ker basist Michael Grunwald ne uporablja standardne električne bas kitare, temveč na oder privleče kar klasični kotrabas. A ko svojo pozornost hitro preusmeriš še na samo glasbo ne ostane nič drugega kot da se prestaviš pod šotor s pivo, saj Nizozemci ne ponujajo ničesar več kot le povprečen, celo slab in popolnoma generičen death metal. Še dobri dve uri sta nam tako ostali do prvega težko pričakovanega benda in čas si lahko na Brutal Assaultu krajšaš ne le s praznjenjem denarnice na dokaj bogatem merchandiseu, temveč se pred soncem skriješ celo v horror šotoru v katerem so se vse dni festivala, od zgodnjega jutra do poznega večera, vrtele grozljivke - vse od novejših filmskih mojstrovin tipa Zombie Strippers in Dead Snow (zombie naciji, ja ja), preko klasik a la Candyman, Cannibal Ferox in Ravenous, pa do čeških skropucal Kladivo na čarodejnice in mojstrovin splatter komičnega horror žanra z Jacksonovo klasiko Braindead na čelu (ogled obvezen!). Nepozabno se je sprehoditi po "ulicah" festival, ki so pravzaprav le del za javnost odprte trdnjave, katere eno izmed dvorišč zasedata odra Obsura in Metalshop Stage. Ulice trdnjave pa zasedajo številni šotori, od dveh beer gartnov, do red bull šotora pa do malega morja šotorov s hrano, ki so ponujali gastronomsko češko kulinariko za vse prave gurmane (sarkazem detector na full mode seveda, več o čeških specialitetah še v sledečih reportažah).
Čas na Brutal Assaultu lahko medtem ko čakaš sebi omiljene bende mine hitro, in prej kot lahko zatuliš Sadus Attack!!!, se na Metalshop oder že povzpne prva ekskluziva letošnjega festivala - legendarni kalifornijski thrasherjih Sadus. Te je manjša slovenska odprava imela priložnost videti na letošnjem Thrash Assaultu kjer so nastopili tudi naši thrash velikani Negligence, tisti pa ki te časti nismo imeli smo se še toliko bolj veselili tega koncerta. Predvsem zaradi dejstva, da je Sadus ustanovil gospod Steve DiGiorgio, eno največjih imen bas kitare v metalu. Autopsy, Control Denied, Death, Quo Vadis , Testament in Iced Earth je le nekaj izmed imen s katerimi je sodeloval veliki DiGiorgio. Seveda ob tem nikakor ne gre zanemariti njegove matične zasedbe Sadus, ki se je v 25 letih delovanja razvila od preproste death/thrash zasedbe v fantastične tehnične thrash metalce. In preprosto je težko ubesediti kakšen užitek je gledati DiGiorgia na delu, s pogledom se kar ne moraš naužiti plesanja njegovih prstov po petstrunski fretless bas kitari. Nikakor seveda ne morem mimo malega vraga Darrena Travisa na kitari in vražjem ter strupenem glavnem vokalu, ki mu izdatno z back vokali pomaga še DiGiorgio. Kljub obupnemu ozvočenju zaradi česar je bila predvsem bas kitara slabo slišna je bilo dobre tričetrt ure druženja s Sadus pravi šus od začetka do konca in še kako primerno ogrevanje za vratne mišice, ki so jih čakali še hudi napori. Sadus so se tudi na odru spomnili svoje četrtstoletne kariere in nam poklonili klasike a la Sadus Attack, Through the Eyes of Greed in Certain Death. Vse kar lahko rečem za konec je hvala Sadus za 25 let odličnega thrashiranja in spomnim, da so od zadnjega albuma Out For Blood pretekla že dobra tri leta...
Še ena poslastica prvega dne je bila izraelska zasedba Orphaned Land, ki je zadnje čase na odrih ni bilo videti prav pogosto. Zasedba namreč trenutno snema svojo četrto studijsko ploščo The Neverending Way of the OrWarrior pod producentsko taktirko Stevena Wilsona (Porcupine Tree), poletje pa so izkoristili za krajši pobeg iz studio in peščico festivalskih nastopov. Presenetljivo se je pred odrom zbrala velika množica, ki je Izraelce bučno pozdravila. Karizmatični vokalist Kobi Fahri odlično preusmerja pozornost nase z izrednim menjanjem spevnih čistih vokalov ter grobega growla. A Orphaned Land od morja skupin s podobno tehniko petja ločuje močna bližnjevzhodna atmosfera, ki se skriva predvsem v pestrih in razgibanih orientalskih riffih Yossija Sassija ter skoraj tantričnem Kobijevim petjem v različnih jezikih - od angleščine pa vse do aramejščine in avtohtonih jezikov Izraela. Škoda da kratek festivalski nastop skupini ni dopuščal, da bi s seboj prinesla kopico eksotičnih inštrumentov kot sta na primer buzuki in saz ter vokalistko Shlomit Levi, a Orphaned Land so ob zahajajočem soncu ustvarili res pravo, magično atmosfero. Energičen bend nas je popeljal na vse tri pretekle albuma, a se osredotočil predvsem na konceptualno mojstrovino Mabool, ki govori zgodbo treh sinov (vsak od njih predstavlja eno izmed abrahamskih religij), ki skušajo človeštvo opozoriti pred vesoljnim potopom. Kobi in druščina so nam med drugim ponudili komade The Kiss of Babylon, Norra El Norra ter Birth of the Three in vse skupaj začinili s komadi s prihajajoče plošče, ki glede na slišano obeta veliko!
Na sosednjem odru pa so z I'm Going In že vstopili švedski elektro metalci Pain pod vodstvom enega in edinega multipraktika Petra Tägtgrena. Žal se je vse od samega začetka poznala odrska rutiniranosti benda kljub temu, da so delovali na moč živo in energično. Nikakor pa se ne da zgrešiti Petrovega vedno bolj šepajočega čistega vokala, ki ga k sreči pri predolgo pričakovani novi plošči Hypocrisy ne bo potreboval. Publiko, predvsem nežnejši spol, so Pain vseeno uspešno razgreli in precej ljudi je veselo poplesavalo med hiti kot sta Zombie Slam in Same Old Song, a se nekoliko bolj umirila med slabše poznanimi komadi Suicide Machine ter It's Only Them, ki so predstavljali precej čudno izbiro za festivalsko setlisto. Pain so na odru še vedno suvereni in energični, a se jim pomoje pozna neprestano igranje zadnji dve leti in večkrat se kljub profesionalizmu zazna skoraj naveličanost in distanco benda. Čast zaključiti Pain koncert je jasno dobila zlajnana mobitel melodija, ki predstavlja uvod v Shut Your Mouth in publiki se je še zadnjič odtrgalo. A resnično upam, da Pero the Alien Pain za nekaj časa postavi na hladno in se končno posveti Hypocrisy.
Ker osebno nisem navdušenec nad hardcorom sem nastop newyorških legend Biohazard spustil, a se sedeč ob odličnem pivu (uradno pivo festival Gambrinus si lahko žlokala za borih 25 kron oz. en evro, prav tako odlično temno pivo Kozel, najboljše češko pivo Pilsner Urqell pa je stalo evro in pol) nasmejal nepoboljšljivemu jebaču, frontmanu Evanu Seinfeldu, ki je na oder iz publike povabil nekaj mladenk, a je od njih v mikrofon dobil le češko žlobudranje. Sam sem se raje psihično pripravljal na nastop legendarne floridske zasedbe Cynic, a kmalu razočaran ugotovil, da so prestavljeni na pozno uro, drugo zjutraj, in se plešoč tolažil ob krznenih finskih bojevnikih Turisas. Ti so več kot uspešno na noge spravili še vedno številčno publiko, ki je kljub celodnevnemu stanju na vročini in neštetih popitih Kozlih, Urqellih in Gambrinusih z veseljem rajala na pivsko-veseljaško-bojevniški folk metal s pompoznimi simfoničnih vložki. Bolj tipične setliste Turisas ne bi mogli predstaviti, a Čehi so bili vidno navdušeni nad spevnimi refreni komadov kot so To Holmgard and Beyond, In the Court of Jarisleif, Battle Metal ter One More (and more, and more... hehe). Poveljnik zasedbe Warlord Nygard je vidno zadovoljen hvalil češko na vsa usta in publiki posvetil tudi spito epruvetko Jagermeistra (glede na širokoustenje bi pričakoval, da bo stankal najmanj steklenico ...) in povabil na ples afro čup, platform čeveljev in obupne mode, jasno z Boney M klasiko Rasputin. "Ra-ra-rasputin". Juhej!
Več resnosti so na festival spet vnesli britanske črne ovce death metala Mithras. Zakaj črne ovce? Bolj unikaten death metal je že težko najti, saj Mithras duet Sam Bean (bas, vokal) in Leon Macey (kitara) s pomočjo session bobnarja Bena Whitea, v živo ponudi neponovljivo izkušnjo in nastop, ki ga ne pozabiš zlahka. Od zloveščega intra Port to the... pa vse do zaključka nastopa je trio ustvarjal fantastično apokaliptično atmosfero, ki nastane predvsem zaradi unikatnega mešanja nebrzdane brutalnosti death metala, ki se skriva predvsem v Samovem sijajnem kruležu, in na drugi strani Maceyevih psihadeličnih, odpuljenih vesoljskih solažah, ki so z epskimi dolžinami prava paša za oči. Več navzočih, ki je spremljalo koncert je bilo vidno šokiranih, saj očitno niso vedeli kaj od Mithras pričakovati in ko te enkrat že na albumu zasvoji divje unikatno soliranje podprto z rušilnim blastbeatanjem in divjim basiranjem ter brutalni vokal želiš to unikatno zmes doživeti še v živo! Behind the Shadows Lie... Mithras! In za popoln zaključek prvega dne še tako težko pričakovani Cynic!
O znova združenih in še kako aktivnih Cynic je bilo že dosti napisanega v reportažah z Dunaja in Zagreba tako da se na širši opis obrnite nanju, tokrat pa sem sam Američane čakal znova tako nestrpno kot bi jih videl prvič. Razlog zamude je bil vse do nastopa še neznan, a kljub skoraj triurni zamudi je Cynic pod Obscure odrom pričakal lepo množica pripravljena na transično in kozmično potovanje skozi Cynic veoslje. Fantje so tako kot vse reunion nastope od izdaje odličnega albuma Traced in Air začeli z fantastično Nunc Fluens, ki s postopnim stopnjevanjem intenzitete vzpostavi nepozabno Cynic atmosfero. Žal so se takoj pokazal številne tehnične pomankljivosti in velike težave z ozvočenje, predvsem je vokal in kitara Paula Masvidala izginjala neznano kam, basiranje Robina Zielhorsta pa je bilo tako glasno da je sprednjih vrstah paralo bobniče. No, Paul je takoj po odigranem komadu The Space For This razložil, da je na oder stopil praktično z letala in, da so mu vso opremo založili na londonskem letališču. Kljub temu so Cynic pogumno in suvereno nadaljevali s fenomenalno Evolutionary Sleeper in za njo publiki podarili še klasiko s prvenca Focus, Veil of Maya. Vsem težavam navkljub je Cynic vedno znova pravi užitek videti v živo in če zapreš oči se kaj hitro znajdeš v stanju podobnem meditaciji med katero te božajo spektakularne solaže, izvenserijsko bobnane metronom jedca Seana Reinerta in nežen Paulov meditativni vokal. In ko te ob tem na prostem boža še veter, nate sije luna in objema roka tiste prave osebe je občutek božanski. Cynic so žal ob pozni uri in hudih težavah odigrali le pol ure, a se ob bučni podpori publike na oder vrnili še z odlično interpretacijo klasike How Could I. Znani nasneti uvod sta tokrat s kitarami odimprovizirala kar Paul in Tymon in nam tako ponudila še ne slišano verzijo komada.
Res si težko zamisliš boljši zaključek prvega dne festivala kot v družbi Cynic, ki so več kot dovolj napolnili baterije po dolgi vožnji prejšnjega dne in z odra prenesli energijo za dan, ki je še čakal...
Fotografije: Nina Grad
na vrh