Drugi dan festivala je bila res prava zlata sredina, saj se je od enajste ure dopoldan pa do druge ure zjutraj zvrstilo malo morje skupin, ki jih preprosto ne smeš zamuditi. Zato brez pretiranega besedičenja - "let's get down to business!"
Eden prvih zanimivejših nastopov drugega dne festivala (če odštejem tasmanske vrage Psycroptic in nemške tehnične death metalce Obscura, ki se jih zamudil zaradi obljubljenga intervjuja s Testament iz katerega seveda ni bilo nič... pri Čehih se je treba občasno še vedno poslužiti pravila NNNP) so bili romunski black metal posebneži Negura Bunget. Okoli benda se je letos spomladi dvignilo kar nekaj prahu, saj sta ga zapustila ustanovna člana Hupogrammos in Sol Faur, bobnar Negru pa je v nasprotju z dogovorom nadaljeval pot Negure Bunget z novo postavo. Če novo inkarnacijo skupine sprejemaš, je odločitev posameznika, ne glede na ozadje, pa so fantje in dekle na Obscure odru Brutal Assaulta odprli pot v katarzične sfere drugih svetov. Že s samim uvodom med katerim vokalist Corb zaigra na dvometrski rog in z njim pričara svojevrsten občutek mističnosti in atmosfero davni minulih poganskih ritualnih obredov. Negura Bunget prestopa žanrske meje black metala in trdnemu okostju blacka dodaja progresivne strukture, ambientalne dele in močne vplive romunske ljudske glasbe. Rezultat te unikatne zmesi je nekakšen psihadeličen black metal, ki v svojo izredno atmosfero ujame poslušalca in ga pahne v drugačno dojemanje sveta okoli sebe. Sveta, ki z Neguro Bunget dobi drugačne barve, eteričnost in spiritualnost. Čeprav bi bila v temi dvorane ta izkušnje še bolj intimna in močnejša kot pa v zgodnjih popoldanskih urah so Negura Bunget pokazali, da so suvereni tudi na večjih odrih in da so ta trenutek ena izmed unikatnejših skupin znotraj black metala.
Medtem so na Metalshop odru že opustošili Švedi Vomitory, in za njimi še njihovi rojaki, še eni velikani švedskega death metala, Grave. Švedi so svojo kariero začrtali že leta 1991 s klasiko evropskega death metal Into the Grave in danes z Dismember in Vomitory predstavljajo sveto trojico pravega švedskega death metala. Pravega zato ker pičijo čisti death metal stare šole, brez melodične navlake a la Amon Amarth ali jokanja In Flames, in se zanašajo na mogočne riffe, rušilno bobnanje, demonične solaže in peklenski vokal vodje Ole Lindgrena. Točno tak šus so Grave pripravili na Brutal Assaultu in že ob treh popoldne ob najhujši pripeki publiko s klasikami kot so Burn, Soulless, Into the Grave in Christi(ns)anity, pripravili do divjega moshanja in nebrzdanega čupanja. "Into the darkness, into the grave!"
Za Grave bi morali nastopiti francoski groove thrasherji Dagoba pa so doživeli prometno nesrečo in se festivala niso udeležili, tako da so se na oder Metalshop odra že povzpeli ameriški prvaki progresivnega/tehničnega death metala Atheist. Atheist so še ena izmed vrste skupin, ki so se po letu 2006 reformirale in vrnile na stara pota slave. Vokalist in vodja zasedbe Kelly Shaefer je sprva trdil, da bo reunion obsegal le nekaj koncertov in k sreči besede hitro požrl. Atheist tako že slaba tri leta koncertirajo in trenutno pripravljajo tudi novo ploščo. Žal so nastop bendu skrajšali in tako smo doživeli le dobre pol ure obstreljevanja s tehničnim riffanjem pomešanim s subtilnimi latino ritmi in vplivi jazz fusiona, ter izredno ritem sekcijo, ki jo sestavljata odlični bobnar Steve Flynn in na basu Tony Choy. Choy je tako predstavljal še drugo veliko ime metal bas kitare za Stevom DiGiorgijem dan poprej s Sadus in v živo v Havani rojeni Choy svoje ime še kako upraviči. Slediti hitroprstnemu basiranju Choya je naravnost užitek in res lepo je videti, da ta odlični basist, ki je po tragični smrti prvega basista skupine Rogerja Pattersona (R.I.P.) prevzel njegovo vlogo v Atheist, na odru popolnoma uživa. Kitarist Chris Baker, ki je po ponovni združitvi skupine zamenjal kitarista Randa Burkeya, je fenomenalno odsoliral tudi najzahtevnejše kitarske dele in se izredno dobro vključil v celoto Atheist. Mimo Kellyja Shaeferja, ki je resnično pravi rock n' roll frontman med death metal frontmani sevede ni šlo, saj je nezgrešljiva odrska figura, pa čeprav mu občasno rahlo ponagaja vokal in med genialni inštrumentalnimi deli z nagovori rahlo zmoti tok glasbe. Atheist so nas tako v pol ure vrnili v zgodovino s komadi s fantastičnega trojčka albumov, ki so še danes eni izmed najbolj vplivnih izdelkov tehničnega death metala. In Air, Mineral, Piece of Time, Unquestionable Presence ter On They Slay še danes zvenijo prav tako drzno in ubijalsko dobro kot pred petnajstimi leti. Upamo lahko le, da se bo odrska energija prenesla tudi v studio in da se lahko od Atheist nadejamo albuma, ki bo dostojni naslednik zapuščine tega velikega benda. Medtem pa vzemite rizlo, vanjo zavijte svojo najljubšo sorto, prižgite in se prepustite čudovitemu svetu Atheist. "Breathe!"
Fantastični petkov nabor skupin je bil neusmiljen in prestavljanje izpod enega pod drug oder je postalo rutina. Žarke poznega popoldanskega sonca so tako okrog šestih razbesneli norveški black metalci Vreid. Bend, ki je po smrti masterminda Windir, Valfarja, zrasel na pogorišču teh velikanov black/Viking metala, je na dobri poti, da si prisluži vsaj tako veliko ime. Vreid že od leta 2004 izdajajo izredno kvalitetne plošče, ki si sledijo v kratkih časovih zamikih. Ponavadi hitro izdajanje plošč ne obrodi prav lepih in užitnih sadov, a Vreid s svojo četrto ploščo Milorg dokazujejo, da so svetla izjema. Norvežani so našli odlično nišo black metala pomešanega z rock 'n roll ritmi in občasnimi vplivi thrash metala, ki je dovolj unikaten in hkrati prekleto nalezljiv. K sreči so fantje tudi ena izmed tistih black metal zasedb, ki se ne skriva za corpse painti in klišejskim opevanjem Satana, temveč se poslužujejo tem, ki opevajo norveško folkloro in z zadnjim dvema albumoma predvsem slavijo norveški upor med drugo svetovno vojno. Na odru so pod vodstvom kitarista in vokalist Stureja čista definicija svojega imena - brezkompromisni srd!
Po hladnem pišu norveškega hladu pa se je sosednji oder potemnil še v hladne novembrske barve ameriške jeseni. Na Obscure oder so se namreč povzpeli čikaški death/doomerji Novembers Doom. Benda sicer do trenutka nastopa nisem poznal, slišal pa sem le pohvalne besede in se željan presenečenja ognil tudi poslušanja na MySpaceu. Ne morem si niti predstavljati kako je bilo včasih vznemirljivo na dan izida kakšne pomembne plošče na trnih čakati, da jo boš lahko odvil iz celofana in se pustil presenetiti, doba interneta je ta užitek prej kot ne pokvarila. A ko so me s fantastično zmesjo death in doom metala Novembers Doom odpihnili, sem se vsaj za trenutek zavedal kako je bilo v tistih dobrih starih časih. In moralo je biti res lepo! Novembers Doom pa brezkompromisno, kot da bi igrali le zase in za publiko pod odrom, kot da bi se čas ustavil. Melanholični in obenem surovi riffi, težki kot desettonsko kladivo, mogočni bobni in sapojemajoči vokali Paula Kuhra, ki za šalo menja med brutalnim, a razumljivim growlom in čistimi, shrljivimi in melanholičnimi čistimi vokali, so tudi ob popoldanskem soncu ustvarili nepozabno atmosfero. In šele ko prebereš ozadje temačnih besedil ta pustijo še večji vtis. Tekstopisec Kuhr namreč zadnjih nekaj let besedila piše na podlagi svoje bolezni, Paul trpi za redko in hudo boleznijo, ki prizadeva njegovo hrbtenico. Bolezen je neozdravljiva in le še vprašanje časa je kdaj bo Paul pristal na invalidskem vozičku. A vendar temačnost rušilcev kot so Rain, Lazarus Regret in The Pale Haunt Departure preveva tudi optimizem. Ali pa je to le moč glasbe Novembers Doom...
Če bi mi kdo še pred letom ali dvema povedal, da bo kdaj moč v 24 urah na enem mestu videti Cynic, Atheist in Pestilence, bi me najverjetneje pobralo od nejevernega smeha. A skrita želja bi ostala, in Brutal Assault je letos uresničil to željo slehernega fena tehničnega death metala. Na Brutal Assaultu 2009 se je v manj kot dnevu na odrih festivala zvrstila sveta trojica tehničnega death metala (če odštejemo velikane Death, ki jih žal ne bo nikoli več mogoče videti). In ker so Cynic ter Atheist Brutal Assault že opustošili je bil čas le še za nizozemske velikane Pestilence. Tudi oni so se po večletni odsotnosti vrnili na sceno po staro slavo in jo žal rahlo že uničili s slabo ploščo Resurrection Macabre. A zapuščine legendarnega četvorčka Pestilence albumov ne bo uničilo nič in čeprav v bendu manjkata ključna člana prve inkarnacije skupine - Martin Van Drunen in Marco Foddis - je bend kova Pestilence kljub temu še kako velik užitek videti na odru. Basist Tony Choy je imel tako še drugič na festivalu delo in se po nastopu Atheist pridružil še kolegom iz Pestilence, Patricku Mameliju, Patricku Uterwijku in Petru Wildoerju. Fantje so tako kot na vseh koncertih po izdaji novega albuma postregli s Horror Detox in Devouring Frenzy in se nato vrnili k dobrim starim klasikam - Chemo Therapy, Chronic Infection, The Process of Suffocation, Mind Reflections in Land of Tears. In Pestilence so kljub manjku ključnih članov dobro naoljena mašina, ki kosi vse pred seboj! Publiki se je snelo in Mameli spet ni mogel brez slaboumnih vmesnih nagovorov polnih kletvic, ki so tam le zato, da Mameli razkaže svoj napumpan ego in izjav, kot je bila ta, da je tako srečen, da bi se razjokal, če bi bil punčka. Ja, seveda Patrick... Doma pa se gotovo razneži med najljubšimi epizodami Telebajskov. A ko je Patrick tiho je Pestilence nastop čista uživancija, predvsem ko oči požirajo briljante riffe in solaže izpod rok dvojca Uterwijk/Mameli in divje Choyeve bas linije, lepo pa je slišati, da je Wildoer malo umiril svoje blastbeatanje, ki v Pestilence nima kaj iskati. A Pestilence so in ostajajo: "A timeless world unreal"
Pod sosednjim odrom se je medtem že pripravljala naslednja koncerta atrakcija in še ena ekskluziva Brutal Assaulta 2009. Obscure oder se je zavil v oblak dima iz pokajenih džojntov, čez bodečo žico, ki ločuje Mehiko in ZDA pa so se priplazili nihče drug kot Brujeria. Gneča pod odrom je bila nepopisna in stiskali smo se kot zviti džojnti v cigaretnici vokalista benda Juana Bruje, ki je ob nepopisnem navdušenju množice na oder prikoral v družbi svojih satanističnih "drug lordov". Seveda se člani Brujerie v javnosti vedno pojavijo skrbo zakriti z ruticami, saj jim je za petami FBI, a vokalista Juan Brujo in Pinche Peach, kitarist Hongo (Shane Embury iz Napalm Death), basist El Cynico (Jeff Walker iz Carcass) in bobnar Podrido (Adrian Erlandsson), se jim spretno izmikajo. Za karakterji Brujerie se tako skrivajo sama all-star imena in v preteklosti so v bendu igrali že Bill Gould (Faith No More), Dino Cazares (Fear Factory), Nicholas Barker (Dimmu Borgir, Old Man's Child idr.), Raymond Herrerra (Fear Factory), Jesse Pintado (Terrorizer, Napalm Death) in mnogi drugi. A ni važno kdo v bendu igra ali je igral, nastop mehiških satanističnih švercerjev je bil popoln šus od začetka do konca. Agresivne, hitre in surove deathgrind himne so deževale ena za drugo, od uvodne Raza Odiada (Pito Wilson) (Sovražna rasa (Falus Wilson)) kot posebnega poklona ameriškemu republikanskemu politiku s posebaj močnimi nasprotovanji imigraciji in vidiki o rasni segregaciji, preko rušilcev Marcha de odio, Anti-Castro in Brujerizmo, pa vse do zaključne himne Matando Gueros (Pobijanje belcev). Po odrom je masa ljudi divjala na verze, ki sta jih z enako divjostjo na odru izvajala Juan Bruja in Pinche Peach, publika pa je z veseljem prepevala verze o pobijanju belcev, na kar nas je Juan na odru prijazno spomnil s polmetrsko mačeto. Brujeria so v dobri uri pripravili enega najboljših in brezkompromisnih koncertov Brutal Assaulta 2009 in ob poplesavanju na Ritmos Satanicos, dretju Seis Seis Seis preko Chingo de Mecos pridelali Pura de Venta smo vsi postali cabrones. Brujeria za konec ponudi še interpretacijo Macarene z naslovom Marijuana in po koncu druženja z Brujerio te prime, da bi si zaril mačeto v glavo že zato ker si bele rase. Culeros!
Za bolj sofisticirano nadaljevanje večera so poskrbeli švedski velikani Opeth, ki so nas pozdravili z demoničnim rušilcem z aktualnega albuma Watershed, Heir Apparent. Švedski mojstri so v živo jasno kirurško natančni, tokrat pa jim je šla na roko tudi ena boljših ozvočitev na festivalu. Uničujoči riffi dvojca Akerfeldt/Akesson so tako rezali bobniče in jih hkrati z mirnejšimi, skoraj psihadeličnimi deli božali, ritem sekcija Axenrot/Mendez je tako kot vedno bombastična, Per Wiberg pa s klaviaturami ustvarja unikatno Opeth mistično atmosfero. A vse oči so znova uprte v frontmana Mikaela Akerfeldta, ki navdušuje z izrednim menjavanjem brutalnega death metal growl in odličnih, sanjskih čistih vokalov. Mikael pa seveda ne more iz svoje kože stand up komika in tudi tokrat smo bili deležni njegovih gateparajočih vmesnih nagovorov; od Staind zajebancije "It's been a while", pa do tega, da so Opeth v začetku igrali klasičen death metal, danes pa pišejo mojstrovino za mojstrovino. In Opeth nam zares odigrajo mojstrovino za mojstrovino - peklensko The Grand Conjuration, Leper Affinity, Closure in Deliverance. In po vsakem briljantnem nastopu Opeth je jasno zakaj so ta trenutek eden največjih metal bendov!
Za verjetno mnoge prisotne pa je bil (še) eden izmed vrhuncev festivala nastop ameriških velikanov thrash metala Testament. Testament so nas od izdaje odličnega The Gathering leta 1999 debelih devet let pustili čakati na novo ploščo, lani pa končno le izdali težko pričakovano The Formation of Damnation. In čakanje se je izplačalo! Legendarni bay area thrasherji so letošnje poletje pustošili po evropskih festivalih in odličen okus pustili tudi na Metalcampu. Tudi tokrat se fantje niso izneverili in Brutal Assault je doživel še enega izmed koncertnih vrhuncev. Testament so nas brez usmiljenja potolkli že s pozdravnim rušilcem The Preacher in če lahko za kakšen bend trdimo, da je v vrhunski formi so to vsekakor Testament. Oči so kar begale od enega člana na drugega, in se za hip ustavile na genialnem kitarskem dvojcu Skolnick/Peterson, ki je brze napak serviral nepozabne riffe in dihjemajoče solaže, pa nato pri ritem sekciji v sestavi legendarnega bobnarja Paula Bostapha (Forbidden, Slayer, Exodus) ter nezgrešljivega basista Grega Christiana, in nenazadnje pri velikem frontmanu Chucku Billyju, ki je vokalno v odlični formi. Naj gre za old school thrash vokal v stilu prve plošče The Legacy ali pa death metalske momente albumov Low in Demonic, Chuck brez napake odpoje prav vsako črko klasik thrash metala. In Testament so sekali s klasiko za klasiko, pravo best off setlisto so prekinili le s komadi z aktualne plošče, sicer pa rezali glave z The New Order, Over the Wall, Into the Pit, Burnt Offerings ter Disciples of the Watch, za presenečenja pa sta poskrbeli še klasiki z The Gathering, fantastična D.N.R. in 3 Days in Darkness. Chucku publika je iz roke, le ko je zahteval wall of death je češka (v obeh pomenih) publika nekaj časa gledala kot tele v nova vrata, saj je večini Čehov angleščina španska vas. A Testament so pripravili pravi thrash assault na Brutal assaultu! Fuck yeah!!!
Pred spanjem je sledil obvezni "nightcap" češkega nektarja bogov in nabiranje moči za zadnji dan festivala.
Fotografije: Nina Grad
na vrh