Pred skoraj enajstimi leti, točneje dne 25.05.2004, je v Ljubljani prvič in verjetno tudi zadnjič v karieri nastopil s svojo zasedbo U.D.O. Udo Dirkschneider, nekdanje prvo grlo zasedbe Accept. Na tem koncertu sta v vlogi predskupin nastopili zasedbi Crystall Ball iz Švice in nadobudni metalski konani Majesty. Za skupino, ki je bila takrat v povojih si nihče ni misli, da bo vzdržala skozi leta z izdajo serije studijskih albumov in opravljala celo samostojne headlinerske turneje. Zarečenega kruha se največ poje. In taisti Majesty so tako po več kot desetletju prispeli še na drugi obisk slovenske prestolnice. Z novim albumom »Generatuion Steel« v žepu in ob podpori dveh spremljevalnih skupin. Švedov Bloodbound in Belgijcev Evil Invaders.
Ura je pol devetih na oder vskočijo belgijski Evil Invaders Skupina, ki je kreativna od leta 2007 dalje in ima v žepu poleg dema izdanega leta 2009, EP z istoimenskim naslovom, ta je izšel leta 2013 in pravkar izdani prvenec »Pulses of Pleasure«, izdan ob koncu letošnjega februarja. Kvartet, ki ga zastopajo Joe (vokal, kitara), Sam Lemmens (kitara), Max Mayhem (bas kitara) in Senne Jacobs (bobni) je pripravil veliko uvodno presenečenje, ki je pravzaprav dostavilo vrhunec celotnega koncertnega večera.
Vzemite v roke album zasedbe Iron Maiden Killers , zaigrajte vse riffe v ekstremni hitrosti in jih podložite z dvojno boben stopalko. Že v uvodni kitarski fraz skladbe Stairway to Insanity je bolščala na plano podobnost z kitarsko frazo Iron Maiden klasike Purgatory. Evil Invaders so od prve do zadnje sekunde v dobre pol ure mleli vse pred seboj. Toliko energije so izbljuvali iz sebe, kot je tega večera ni zmogel nobeden izmed sledečih dveh bendov več. Izredno zavzeta skupina, ki predano sledi svoji viziji, je presenetila že s stojali za mikrofon jeklenih verig, na katere so bili posajeni mikrofoni. Pevec in kitarist Joe je s svojim ekstremno visokim vokalom nekajkrat pošteno usekal po bobničih publike, ob vsej ekstremni hitrosti, ki jo je skupina razvila v svoji igri, pa se ji je pripetilo kar nekaj fušev, zlasti je bil pevec Joe manj pazljiv v redkih solažah, ki jih je izvajal. Vendar to sploh ne šteje. Skupina, ki meša klasične vsebine heavy metala in NWOBHM gibanja in velja za zakonitega naslednika starošolskih belgijskih metal zasedb, kot so Ostrogoth, križa to evropsko klasično šolo kaj rada z ameriškim starošolskim speed metalom, kot so ga igrali nekoč Agent Steel. Vokal Joea včasih potegne celo na Johna Cyriisa. Evil Invaders so delili kroše za krošejem in uvodne pol ure se je obrnilo kot bi mignil. Izjemna otvoritvena bomba!
Ob devetih so na odru Bloodbound. Gre za sekstet, ki pa je na odru premogel le pet članov. Le kje neki so pustili enega izmed ustanoviteljev skupne, klaviaturista Fredrika Bergha (ex-Street Talk)? Na martikah. Bloodbound so igrali ob spremljevalnih vokalnih harmonijah in klaviaturah vključenih na matrike. Oba brata Olsson na kiitarah, bobnar Perre Akerlind, novi pevec Patrik Johansson in basist Anders Broman zastopajo, ob odsotnem Berghu, danes skupino Bloodbound, ki je prav tako vštela že en nastop na slovenskih tleh. Pisal se je 7.4.2009, ko so odprli koncert za Sabaton in takratne headlinerje HammerFall v Mariboru. Ko smo pri Sabaton, so se Bloodbound na novem albumu »Stormborn« (2015) skoraj namerno navzeli in nalezli pompa ter kiča Sabaton. Novi album je bil v repertoarju kremenito zastopan in nemalo kateri komad je zlasti v refrenskih napevih in po zvoku sintetizatorjev spominjal na bombastičnost Sabaton. Lahko rečemo, da so v artističnem smislu Bloodbound v novih časih izgubili nekaj zanimivosti. Sicer pa ne gre njihovemu nastopu v ničemer oporekati. Švedi so pač zagrizeno pristopili k izvedbi repertoarja. Pevec Patrik je vseskozi držal intenziven očesni stik s publiko, prav tak oba kitarista v prvi frontni liniji. Izjemno natančni v izvedbi in kompaktni. Bloodbound so se predstavili, kot entiteta, ki dostavlja izredno dobre koncertne špile, vsekakor pa ne gre pri tem zanemarjati tudi dostojne kilometrine, ki so jo fantje prevozili od ustanovitve leta 2004, pa vse do danes.
Majesty je, kot glavnemu nosilcu večera, pripadel najdaljši odrski delavnik. Veliki poglavar in po vseh letih delovanja edini originalni (ni ustanovni) član skupine vokalist Tarek Maghary dolguje pri oblikovanju svojega odrskega stasa in glasa veliko Ericu Adamsu (Manowar). Tudi sicer se v vseh letih delovanja Majesty niso mnogo odlepili od zvočnega in slogovnega spogledovanja z Manowar. Prav zaradi te zvočne in slogovne podobnosti, ne le z Manowar, pač pa tudi znotraj repertoarja, ki je bil sicer prerez diskografske ere, je deloval koncertni nastop velikokrat tako, kot bi bend izvajal en in isti komad. Vsekakor izredno korektno in zavzeto, z frontmenom Tarekom, ki ni skrival dobre volje in pripravljenosti na dobro zabavo. Oder, ki je bil maksimalno izkoriščen tudi po globini, je večkrat preplavila dimna zavesa, Tarek, pa je skušal sam teater vzdrževati tudi s preoblačenji.
Koncertni večer so v veliki meri reševali obiskovalci iz južne sosede Hrvaške. Kakih deset glav od skupno štiridesetih, je norelo pod odrom in obvladovalo verze prav vseh treh skupin. Ti so spravili od sebe toliko kravala in iztisnili toliko energije, da skupinam ni bilo preveč nerodno nastopati skoraj pred prazno Gala halo. Prav ta hrvaška metalska nepopustljivost in fanatizem je držala tudi bende vseskozi čvrsto v sedlu in fokusirane na svoje delo. Skupine tako niso kazale znakov manjše motiviranosti zavoljo slabega obiska. Zvrhana bera zabave tokrat v Gala hali, pa čeprav gre šteti nastop skupine Evil Invaders za vrhunec večera. Ni kaj. Evil Invaders so namreč ukradli šov tako Bloodbound, kot tudi Majesty.
na vrh