Znova je pozna jesen, znova je Muenchen in znova so Motorhead! Na tradicionalni jesenski turneji Velike Britanije in Nemčije. Tradicionalno napolnjeni z obiskovalci in zvestimi podporniki skupine skozi vsa leta njenega kljubovanja. Turneja sarkastično poimenovana "No Album 'Till Next Year Tour" namiguje z imenom na to, da pač Motorhead redno gostujejo na nemških odrih vsako leto, kot tudi da si izdaje novih studijskih albumov sledijo z dveletnim zamikom. Redno. Tudi po 36. letih rockovskega grizenja in vztrajnosti!
Proračunsko okleščeni november je diktiral posebno previdnost pri razporejanju osebnih finančnih sredstev, od tod taktična poteza z vkrcanjem na krov bratskega RockLine partnerja
Koncerti.net, ki je poskrbel za presenetljivo nabito poln avtobusni "dvokrilec" slovenskih Motorhead gorečnežev. Čeprav se kolcanje nad nastopom Beatla Paula McCartneya, ki je na isti dan koncertiral v italijanski Bologni, ni zlahka, kaj šele hitro poleglo, je nastop največjih rock n' roll umazancev in čistokrvnih pankrtov, ki še "brožijo" po planetu in jim od pamtiveka vehementno poveljuje mož - edini polno upravičen do oznake "rock ikona", ljubitelj šelestečih funtskih petakov, železni kancler Ian "Lemmy" Kilmister, pač pregovorna vsakoletna koncertna obveza! Če so le zvezde temu naklonjene. In to pot so v vsem tudi bile.
Ura je 18.00! Pred Zenith Halle je že vse črno in ljudje še kar bredejo z vseh orientacijskih strani neba na mesto pregrešne rock zabave! Kmalu se pripeti celo to, da dvigneta dva mladca visoko v zrak svetla lista A4 formata z jasnim napisom "Kupim vstopnico!", kar je pomenilo, da je koncert razprodan! Neverjetno. Nemška zvestoba do groba! Motorhead igrajo tu vsako leto in vsako leto je koncert očitno tradicionalno razprodan. Tudi lansko leto je bil.
Prva skupina, ki je ogrevala občinstvo, so bili Švedi Graveyard. O tem, da so Skandinavci rojeni glasbeniki, ni treba več izgubljati besed. Zaznamuje, pa jih tudi izjemen čut za revitalizacijo, če uporabim malo grši izraz oponašanje. In to v mnogih žanrskih sferah glasbe. Ker je revitalizem znova na pohodu, se vse več skupin obrača k neposrednemu spogledovanju z izročilom N.W.O.B.H.M.-ja in heavy rocka sedemdesetih. Graveyard pa so v tem oziru s časovnim strojem odpluli še za nekaj let nazaj. Skoraj v zibelko heavy riffa. Igrajo namreč kombinacijo rohnečih riffov, ki se počasi kotalijo na mikastenju bobnarskega podvozja, z značilnim koketiranjem s skupinami kot so Black Sabbath in/ali Pentagram, v to vpenjajo celo bluesovske elemente, jasno pa je izražen tudi princip hipurske psihadelične rock špure. Bobni s klasično postavitvijo. Golo slečeni minmalizem. V rabi kitare serije Gibson ES-335 in serije Gibson SG, ob tem ne sme izostati niti rožljajoči klasični Rickenbecker zvok bas kitare! Prepričljivo kar se da. Izvedba na izrednem nivoju! Skupina, ki jo morate obvezno preveriti. V lanskem letu so pred Motorhead odprli koncert v Zenith Halle Švedi Grand Magus. Element dooma nosi pomembno težo tudi v njihovem izraznem principu. A, če gredo slednji od tu dalje v metal, se pomaknejo Graveyard v rock psihadelijo preloma šestdesetih v sedemdeseta. Graveyard so odigrali na nastopu sledeče skladbe (vrstni red ni pravilen): No Good Mr. Holden, Aint't Fit To Live Here, Hisingen Blues, Uncomftoartrbly Numb, Buying Truth, The Siren, Evil Ways. Zasedba ima v žepu dva studijska albuma, letos je izšel Hisingen Blues pri založbi Nuclear Blast Records, kar pomeni, da Graveyard še zdaleč niso ceneni glasbeni prdec!
O aktivnosti bivših članov zlate dobe Guns N' Roses ni treba izgubljati besed. Basist Duff McKagan že nekaj let išče občasno uteho zabave v svoji skupini Loaded. Karierno tretjič oživljenja skupina je letos izdala svoj tretji studijski album z naslovom "The Taking" (2011), ki je po dveh letih nasledil predhodnik "Sick" (2009) kar pomeni, da smo očitno priča najbolj plodni eri Loaded ustvarjalnosti. Zasedba kvarteta v sestavi Duff McKagan (kitara, vokal), Mike Squires (kitara), Jeff Rouse (bas kitara) in Isaac Carpenter (bobni) je ponudila odlično mešanico umazanega rocka, odločne punkerske konotacije, ki se Duffa čvrsto oklepa skozi njegovo dolgoživo kariero, v katerem ni težko zaslediti iztočnic stonerske zadetosti, kot grungovskega hreščanja. Zasedba je glavnino nastopa podredila izvedbi skladb albuma "The Taking", podžgala pa publiko s kar tremi priredbami, v zaključku dvignila prisotne na noge s pričakovano Guns N' Roses cvetko It's So Easy. Zvok pa razmazan. Zlasti kar se zvoka kitar tiče. Lahko rečem celo to, da so Graveyard zveneli precej bolje. Kakorkoli. Loaded so po pričakovanju izvabili iz publike precej več povratnih decibelov hrupa in direndaja. Bend, ki mu poveljuje posrečen "deški" McKaganov vokal, je torej odvozil svoj nastop v tričetrt ure brez vidne hibe.
Ura je devet! Dvorana se ovije v temo! Zatulijo sirene. Kadar tulijo sirene na koncertu Motorhead je jasno, da na oder prihaja lahko le Bomber! Tuljenje siren je služilo tokrat kot nadomestilo za Lemmyjev tradicionalno teatralni pozdrav "We are Motorhead and we play rock n' roll!". Na odru vlada prava barjanska megla, manjka samo še tuljenje v duetu Baskervillskega psa. Minimalistično opremljen oder. Visok tri metre, ozadje oblečeno v črna pregrinjala. Deejevi dvignjeni bobni in visoko nad njim obešena troglavna Motorhead maskota! Konec je mirovanja pred odrom, ko bruhne bend v znamenito rožljanje in prizorišlče je spremenjeno v bojišče podivjanih "mosharjev", ki so cel teden čakali na trenutek, ko lahko polno odklopijo svojo glavo, preden stopijo v ponedeljek zjutraj v kravati pred svoje nadrejene na delovnih mestih. Energija, kot vselej edinstvena in nepozabna. Nekaj kar izkusiš pač lahko le na Motorhead koncertu.
Zrutinirana skupina vzdržuje občutek neprebojnosti in neupogljivosti. Ozračje, ki je prisotno vsako leto v Zenith Halle in za katerega poskrbi zvesta Motorhead publika, pa Lemmyju in kompaniji, več kot očitno polno godi! Drsalnica politega piva, odvrženih in izgubljenih osebnih rekvizitov, od hlač, čevljev, do prenosnih telefonov, zdrobljenih očal do zapestnih ur. Ni zavor! Vojna in kaos v dvorani! To je tiste vrste koncert, ki združi, spravi in v polnem obsegu poenoti stare rockerje in mlečnozobe navdušence!
Motorhead so za to turnejo lepo prevetrili set listo. Takoj za otvoritvenim Bomber blitzkriegom, so ohranili svoj neukročeni robato možati pankrtski videz s klasiko Damage Case, ki so jo po več letih znova vrnili v set listo. Vanjo se je vrnila tudi strašljiva Orgasmatron apokaliptičnih vizij, nedvomni presenečenji v tokratnem repertoarju, pa sta predstavljali skladbi I'll Be Your Sister (album "Overkill", 1979) in The One To Sing The Blues (album "1916", 1991). Še več! I'll Be Your Sister je za nemški del zamenjala v repertoarju novejšo skladbo Rock Out, ki so jo Motorhead izvajali na britanskem delu te turneje. Prvikrat po letu 2005 so iz repertoarja povsem izpadle skladbe Robbo albuma "Another Perfect Day", medtem ko se klasike Stay Clean, Over The Top, The Chase Is Better Than The Catch, ob obvezah železnega repertoarja Mertopolis, Gong To Brasil, Iron Fist, Killed By Death, več kot odlično pridodajo! Izvedba Killed By Death vselej napove, da se repertoar bliža svojemu zaključku, pred izvedbo te skladbe navije zasedba svoj instrumentarij na še višjo hrupnost, na oder pristopiclja s svojo kitaro tudi Duff McKagan, hkrati pa je to skladba, ki najbolj nazorno pokaže, kako dobro je vokal Lemmyja še ohranjen. Tudi to pot je kromirano grlo železnega kanclerja kljubovalo v polnosti!
Phil in Mikkey sta dobila vsak svojih nekaj minut za solaže, s tem da Philove nihče ne bi pogrešal. Phil nosi klobuk, kar nedvomno deluje v prid izdelanosti odrskega videza skupine, za razliko od vrste let, ko je kitarist Valižanskega porekla hodil opravljen na oder v raztegnjeni naglavni nogavici (dimnikarski čepici).
Pred Metropolis je Lemmy izginil v zakulisje za nekaj trenutkov. Ko se je vrnil na oder, je namignil občinstvu, da je moral sanirati enega izmed prstov leve roke. Očitno se je med basiranjem urezal vanj.
Bues zaspanka z Lemmyjem na orglicah Whorehouse Blues in Mikkeyem na drugi akustični kitari, se je v dodatku prelevila v pričakovano peklenski zaključek redosledja Ace of Spades / Overkill (pred tem so Motorhead še navili kitaro in bas v zvoku), kar je iztisnilo iz pregretih glav občinstva še zadnje atome moči. Šus v čelo blesavo. Do konca. Kolikor gre! Odveč je ponavljati, da koncert skupine Motorhead, po novi Muenchenski izkušnji ohranja vse bleščeče znamke klasične tradicije prvinsko umazanega rock n' roll šusa, ki ga gradi izročilo veličastne karizme treh odpadnikov. Nerjaveči perpetuum mobile! Še dolgo potem, ko so nas Motorhead zapustili in je dvorano preplavilo oscilirajoče piskavo brnenje mikrofonije. Temeljno prvinska rušilnost, kot garant, da ga ni presrečnega junaka, ki se ne bi z buškami odplazil po vseh štirih ob koncu soočenja z njo in si hkrati obljubil, da se po novo dozo bušk in odrgnin kaj kmalu znova vrne!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela Agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim, klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
na vrh