Ura je bila zgodnja, a Marko Brecelj je do prihoda naše ekipe na koncertno prizorišče, igral že pol ure. Znameniti umetniško intelektualni um, ki v iskrivosti vrhunskih metaforičnih domislic skozi dekade ustvarjanja nikakor ne rjavi in ne popušča, ostaja fenomen. Cinik, ki mu ni para, je skozi leta artističnega zorenja ta element izpilil do takšne perfekcije, da je jedka plat njegove pridige perfektno umerjena z lucidno, ki v isti sapi skozi briljantno igro metafore šokantno razblinja blišč maloumja oportunistov in tistih, ki so si podelili legalni dekret kraje in laži.
V godlji, v kakršni smo se znašli državljani Republike Slovenije ob čudno ubranih poteh »osamosvajanja« (beri :vključitev v Evropsko unijo, okupacija s strani NATO in ustoličena kraja slovenskega premoženja), najde naš prečastiti modrijan bliskovitega uma in kleni kantavtor ogromno navdiha.
Cokljavi in kuštravi možak v diverziji »mehkega terorja« nosi »kolenovalnike«. Za vsak slučaj. V primeru da stopi pred njega »Alenka Vnikamor«, ali tisti znameniti mož, ki je nekoč v Kopru preživel Markov »vatentat« - v takšni stiski ti namreč kolenovalniki še kako prav pridejo saj se spodobi, da se pred velikašem uslužno poklekne. Brecelj ni v soju svojega herojsko podanega resnicoljubja tega večera v Kranju ostal nikomur nič dolžan.
»Kublajkansko zašiljeno« pokrivalo ter dva kremenita, na oder posajena flaškona »rdečega« in »belega«, ostajajo del obvezne logistične opreme Markovega šova.
Njegov nastop, ki je sestavljanka pripovedovalništva, odigranih in odpetih skladb ob spremljavi kitare ali zgolj odpetih skladb ter recitalov, je v krepkih dveh urah prinesel polno mero zabave. Srečanje z Markom? Obveza. Mož s teatrom lucidnega šoka odpira oči. Pogumni starosta bije svoj boj dalje in se v njem ne ustavlja. Pikrost skrajno smešnih točk, ki pa v svojem jedru in bistvu podaja boleče spoznanje resnice, v izvedbi skladb kot med drugimi Črni Peter, Sexy disco hit, Parada, Radojka, Stonesi spoznajo moje stare starše,… zažiga polno in v vsem otipljivo. Alojza valčka v izvedbi repertoarja tega večera ni bilo zaslediti. No, nemara pa je bil izveden ravno v začetnem delu koncerta, ki smo ga, žal, zamudili.
Simpatični mož, ki je vseskozi skrbel za natančno napoved časa in odmerjal število Celzijev temperature, je smetano kranjske intelektualne elite prevzel s proniciljivo šov predstavo, ki je vseskozi bolščala v nedrje spontanosti, ne da bi izgubila trohico ciljne vrednosti svoje informacije. S podoživeto podano igro, ki ji ni para. Emocije, strasti! Brecelj je tako nekajkrat grmel, že v naslednjem hipu pa svojo povest mrmral dalje kot krotki mrožek v slogu izredne kantavtorske srčnosti. Oder ostaja njegov prvi dom in Brecelj ga fantastično izkorišča za terapijo šoka! Nihče mu ni enak, težko kdo kos in jasno je da ga v njegovem vizionarstvu nihče na planetu ne zmore naslediti. Obisk njegovega teatra ostaja obveza za vse. Soditi mora v obvezni program srednješolskih abonmajev. Sploh, če sledi koncertnemu »Brecljevanju«, še »Brecelj overdose« v obliki ogleda njegovega retrospektivnega filma »Priletni parazit«.
na vrh