Ah tradicija... Ta je še posebno močna ob teh prazničnih časih ko se familije mastijo ob polnih mizah božičnih dobrot, množice se ob Ljubljanici nalivajo s kuhanim vinom, prestolnica pa se sveti s kičasto okrašenimi ulicami, ki simbolizirajo kvazi vesoljna telesa in planete, vsi pa vemo, da se za njimi skrivajo le pokvarjene misli nekega gologlavega, buckastega umetnika, ki mimogrede kar malo spominja na še enega božičnega debeluha. Ho ho ho uvod je mimo, metalci pa smo takoalitako že po duši tradicionalisti in za še eno prijetno tradicijo so poskrbeli lokalni Iron Maiden "tribjutniki" Iron Median, ki so drugič zapored v enakem prazničnem vzdušju nastopili Orto baru.
Zgornje nadstropje se je že pred deseto lepo napolnilo in ob desetih ko so na oder stopili slovenski Iron Maiden ambasadorji je kaka sto glava množica v en glas zrecitirala tiste znane zlovešče biblične verze v uvod klasike The Number of the Beast in Orto je skupaj s fanti na odru eksplodiral. Iron Median so bili odlično razpoloženi in k temu je največ gotovo pripomogla fantastična publika, ki je je s Sergejem skupno zdrvela skozi dobro uro in pol heavy metal himen. Bend je bolj ali manj uigrano jurišal skozi klasike Aces High, The Trooper, Flight of Icarus, Can I Play With Madness, Run to the Hills, Wrathchild, Fear of the Dark, Wasted Years, Iron Maiden in The Evil That Men Do, dobra ozvočitev pa je "pripomogla" tudi k temu, da se je nekajkrat slišala kakšna površneje odigrana linija, večkrat so klecnile kitare predvsem v fenomenalnih tercetnih delih, nekaj solaž pa je bilo v stilu Janicka Gersa odigranih tudi rahlo po svoje. Mediane je tokrat reševal fantastični Sergej Škofljanec, ki je zares odlično odpel prav vse komade, s plonkci si je pomagal le pri, očitno sveže naučeni, Heaven Can Wait. Blestela je tudi komunikacija z občinstvom in večer v družbi Iron Median je minil prehitro. Največja kritika tudi tokrat žal leti na povprečen izbor komadov. Večino setliste so predstavljale že mnogokrat slišane klasike, ki so večinoma tudi stalnice Iron Maiden turnej, večja odstopanje so predstavljati le komadi The Clairvoyant, Moonchild, Deja Vu, prej omenjeni Heaven Can Wait in presenečenje dodatka, odlični uvodni komad albuma Brave New World, The Wicker Man. Res ne bi bilo napačno slišati še kakšnega bisera z albumov Killers pa Somewhere in Time, Seventh Son of a Seventh Son in Fear of the Dark, No Prayer For the Dying ter Blaze era pa so žal povsem spregledani.
A ne glede (manjše) kritike so Iron Median svoj večer odžgali odlično in močno upam, da se bo tradicija decembrskega Maiden rajanja v Ortu še nadaljevala, le bolj razgibana setlista bi bila dobrodošla in ne tako močno ponavljanje komadov. Vseeno pa so v mestu ko ni Maidnov še vedno Iron Median!
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh