Že sedemnajstič zapovrstjo se je v Postojni odvil tradicionalni Božični rock koncert. Torej dogodek vreden zaupanja in pozornosti, ki predstavlja vsako leto v Sloveniji eno izmed večjih zaključnih prireditev, ki strne koncertni utrip tekočega leta. Ne nujno slovenski, lahko tudi evropski. To je seveda pogojeno od tega kako vnet in pogost obiskovalec koncertov ste, kot tudi vašega osebnega dometa izraženega (in posledično materializiranega) v iskanju kvalitetne koncertne ponudbe (odtod tudi potreba po definiranju s širšim prostorom Evrope).
Smo na prizorišču. Ura je deset do devete zvečer, ko se usnjene heavy metal žrebice Hellcats eskpresno htro priključijo na vir elektrike in zavazmejo položaje. So bile namreč prva in edina skupina festivala, ki je bila pahnjena na oder brez izvedene "tonske preizkušnje" ("veliki" Tabu so se bojda pred tem na tonski preizkušnji uglaševali kar debelih 40. minut). Tako odjekne pozdravni nagovor pevke Valentine Plaskan, ki skoraj votlo odmeva pred praznim prostorom športne dvorane. Ja Postojnci imajo očitno ure navite po Primorsko, tod pa vemo, da se življenje pričenja šele po enajsti ponoči. Ni kaj. Suvereni odnos zahteva čustveno nedotakljivost. Se zgodi, da je treba kdaj zakopati v instrumente pred praznim avditorijem, a če si del velikega dogodka kot je Božični rock koncert, je to pač dobra olajševalna okoliščina. Zagotavlja ti vsaj "debelo" medijsko prisotnost. Punce so razgrevale maloštevilne glave z avtorskim materialom. V njem se je znašla tudi The Master's Night, ki jo je Valentina predstavila, kot bivšo Vladar noči, katero so Hellcats prav v Postojni nasploh prvikrat izvedle (v živo) v celoti z rabo angleškega jezika. Zvrstile so se tudi Heavy Metal, Steel Rider, Sanjam demone, Divja pot in zaključna Hellcats. Velik plus za Hellcats gre najti v izpiljenosti odrskega videza in okusnem pečanju ženskosti z usnjem in kitarami. Visoke pete, mini krila, koketirajoči pogedi. Vse to je obrnjeno seveda skupini v prid. Ob konkretnem in prostranem odru se nekoliko porazgubi "le" opletanje z lasišči basistke Saše in kitaristke Katje, ki sta tako, kljub svoji aktivnosti, dajali občutek manjše odrske gibljivosti skupine, medtem ko je to "navidezno lagodje", reševala z intenzivnim tekanjem preko odra, pač pevka Valentina. Punce igrajo zelo solidno, občasno še prihrumi kakšen bizaren ton, a dejstvo je, da Hellcats napredujejo. Tako odrsko, saj igrajo iz nastopa v nastop bolje, Dobili pa smo tudi obilje avtorskega materiala, zato tu ni več kaj dodati. Hellcats gredo navzgor. Koncept, ki je odlično zastavljen in kar je glavno. Dekleta so ga postavile same in verjamejo vanj. Upajmo, da ga čimprej kapitalizira studijski prvenec.
Mary Rose so pravo utelešenje Božičnega rock koncerta. Če njih ni na seznamu, potem tudi Božičnega rock koncerta ni. Čudovito jih je opazovati na odru. Njihova mešanica kultnih hitov rocka in metala (Iron Maiden, Queen medley, Van Halen, Whitesnake, Divlje Jagode), v katero so dodali nekaj svojih avtorskih skladb odlične plošče „Feniks" izdane prav na božič leta 2006 (Izgubljen v času, Kralj za eno noč, Sam, Akcija), je vselej zadetek v polno sleherne rockovske koncertne rulete. Pevec Žanil Tataj - Žak. sicer doma iz Reke, ostaja eden najimenitnejših pevcev slovenske rock scene tudi v letu 2010. Za človeka ni nepremagljivih ovir potovanja po šriokem rangu tonalitet, skozi katere prenaša vokalno moč s peresno lahkoto. Mary Rose so tudi s tem nastopom dokazali, da so prava hard rock atrakcija, ki pa žal nastopa premalokrat na odrih. Fantje obljubljajo v letu 2011 novo ploščo, zato upajmo, da se bo situacija v zvezi s to redko pojavnostjo zasedbe na koncertnih odrih, korenito zasukala v prid koncertnih nastopanj. Zvok ni bil najboljši. Kitara je nekajkrat nerazločno bruhnila, Eki pa je imel tudi nekaj tehničnih težav na odru (v nekem trenutku je kitara na odru povsem obnemela). Prenovljena zasedba, okrepljena z Davidom Debevcem na bobnih in klaviaturistom Sandijem Trojnerjem, ostaja torej še naprej sinonim visoke kvalitete, ki ohranja na slovenskem izročilo zapuščine hard rocka, z močno izpostavljenim elementom melodičnosti. Mary Rose so bili tista skupina, ki je okrog desete zvečer pripeljala pod oder konkretno število obiskovalcev, kar je bil dokaz, da ostajajo tudi v očeh (in ušesih) postojnske publike, še naprej zelo cenjena skupina.
Prva skupina, ki ji je uspelo rešiti vse akustične zanke športne dvorane tega dne, je bila Rock Shock. Fantje, ki so obljubljali presenečenje, pa so le tega servirali tako, da so prvih deset minut svojega nastopa prepustili kolegom iz zasedbe Mit, ki so tako stopili na oder in v čast deseti obletnici obstoja skupine Rock Shock izvedli eno izmed njihovih pesmi, odprli pa koncert z avtorsko skladbo prvenca „Stik" (2009). Gesta odličnega prjateljevanja obeh skupin, ki že dve leti uspešno predstavljata svoji aktualni plošči po Sloveniji, združeni v „Rock Stick" turnejo. V preostali minutaži so Rock Shock prikazali nov odličen špil, v katerem so izvedli v večini skladbe svojega studijskega prvenca „Rock Shock". V prvem delu nastopa se je Rock Shockom pridružil na odru tudi kolega in zmagovalec Eme 2005 Omar Naber, ki je zamenjal za kratek čas na odru pevca Mateja Zalarja. Tako so se lotili fantje Omarjeve Vse kar si želiš ter se vrnili na Rock Shock repertoar z Glej me v oči. Ves splet okoliščin je dodobra razgrel publiko, ki ni skrivala znakov odličnega razpoloženja, za Rock Shock pa lahko rečemo, da so suvereno ohranili kredibilnost svoje pozicijo na seznamu nastopajočih letošnjega Božičnega rock koncerta.
Okoli pol polnoči so na oder privršali kratkohlačniki Elvis Jackson, nesporno eden najboljših "živih" bendov v naših logih. Poleg tega so tudi ena redkih domačih zasedb, ki uspešno koncertira na tujih odrih in je poznana tudi v širšem evropskem prostoru. Tokrat so s seboj prinesli nekoliko manj artefaktov, med katere sodijo nepogrešljive napihljive blazine, žoge in zvitki toaletnega papirja, ki smo jih v precej večjem obsegu vajeni z njihovih samostojnih nastopov. A tudi brez tega je skupina, nadvse primerna za zabave, na katerih prevladuje večinoma mlajša publika, poskrbela za odličen žur. Repertoar je bil klasičen. Slišali smo tudi nekaj materiala z odličnega novega albuma Against the gravity, seveda pa nismo bili prikrajšani niti za akrobacije Bude, ki nas je kratkočasil z raznimi gimnastičnimi prvinami in pri svojih izletih med občinstvo spretno manevriral med monitorji in varnostniki. Izbira organizatorja torej ne bi mogla biti boljša in kazalo je, da je koncert z nastopom Elvisov dosegel svoj vrhunec. A temu ni bilo tako.
Na odru jih je po krajšem premoru nasledila skupina Tabu. Na prvi pogled nekoliko nenavadna izbira, saj je preskok z ekstravagantnega kitarskega rocka Elvisov do spoliranega popa Tabujev precejšen. A uigranost, profesionalnost in predvsem dobra glasba nosilcev letošnjega božičnega večera je razblinila tovrstne dvome. Če bi lahko imeli Elvise bolj za glumače in zabavljače (seveda v najbolj pozitivnem pomenu izrazov) pa je pri Tabujih glasba na prvem mestu. Njihov nesporni adut je tudi kopica dobro sprejetih radio friendly hitov, s katerimi so nas razveseljevali v zadnjem desetletju, in kamor sodijo Dobra vila, Divje ter Lahko sem srce. A Tabu so seveda več kot to. Od ostalih domačih pop izvajalcev jih ločijo predvsem domiselnost in glasbena inteligenca (k čemur je nedvomno prispevala tudi premišljena izbira producentov njihovih albumov) ter seveda odlična odrska prezentacija. Jasno je tudi, da so poslušalci že zdavnaj posvoljil pevko Tino, ki se je v zadnjih treh letih že dodobra uveljavila ter izpilila svoj nastop, in da zasedbi tudi druge kadrovske spremembe niso niti malo škodovale. Skupina je tako suvereno upravičila svojo vlogo zvezd večera in poskrbela z izvrstno vzdušje.
Tabuji so oder prepustili Klinarjevim Rock partyzanom, ki so v zgodnjih jutranjih urah večer uspešno pripeljali do konca. Letošnji Božični rock v Postojni je bil torej ponovno nadvse uspešen, in lahko bi celo rekli, da je v Sloveniji malo prireditev, ki bi bile iz leta v leto tako dobro obiskane. Ob tej ugotovitvi pa seveda še povabilo na naslednjo postonjsko kitarsko zabavo 30. 12., ki jo bodo kroljile skupine Requiem in Lene kosti.
besedilo: Aleš Podbrežnik (Hellcats, Mary Rose, Rock Shock) & Tomo Jurca (Elvis Jackson, Tabu)
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh