Kataklysm so dandanes na slovenskih odrih že stari znanci. V sami Sloveniji so se do sedaj oglasili že več kot desetkrat, pa vendar jim popularnost ni upadla. Pravzaprav so na podlagi mlajših generacij postali še bolj priljubljeni. Tako priljubljeni, da je bil tokratni koncert razprodan, kar je pomenilo okoli 150 obiskovalcev več kot nazadnje, ko so se oglasili v Gali Hali na Metelkovi leta 2011. A k dobremu obisku so prispevali še brazilski brutalneži Krisiun ter italijanski Fleshgod Apocalypse.
Na presenečenje mnogih se je dvorana napolnila že za nastop prve zasedbe, Fleshgod Apocalypse. Skupina, ki je predstavljala lanskoletni izdelek Labyrinth, so na odru vizualno predstavljali klasične glasbenike v nekakšni zombijevski verziji. Temu posledično je bila glasba, ki je imela polno elementov klasične glasbe, izredno brutalna. Fleshgod Apocalypse so želeli na malem odru zajeti čim večjo pompoznost, ki bi bila v skladu s pravim simfoničnim orkestrom. Poleg imidža je precej pozornosti dobil klaviaturist, ki je na odru igral preko velikega lesenega pianina, v katero je sicer imel vgrajen le navadno električno klaviaturo, a vsekakor je delovalo bolj pristno. K temu je prispevala še back vokalistka, ki je tu pa tam prispevala sopran. Fleshgod Apocalypse so po svoje delovali kar originalno, namreč doslej integracija orkestracij v brutalnem death metalu še ni bila prisotna. A pri pretiravanju lahko pride do kiča, kar se je izkazalo pri določenih skladbah, s katerimi je skupina želela zveneti preveč epsko. Pa tudi sami aranžmaji so na čase delovali brez glave in repa. Vsekakor pa je treba priznati, da je bil odziv publike, ki je italijanske ekstremiste spremljala z divjim headbanganjem skozi celo koncert, naravnost izjemen.
Sledil je nastop brutalnega death metalskega tria iz Brazilije po imenu Krisiun. Za razliko od predhodnikov so Krisiun predstavljali bolj starošolsko različico ekstremizma, ki ni vseboval kakšnih orkestracij ali opernih vokalov. Preprosto rečeno, Krisiun so bazirali na šusu. Vsekakor je treba pohvaliti uigranost skupine, še posebej ritem sekcija ni kazala kakšnih odklonov. Veliko pozornosti je dobil seveda bobnar Max Kolesne, ki se je izkazal kot izredno hiter in precej natančen bobnar, kar je tudi pokazal s kratkim bobnarskim solom. Po svoje je Kolesne zaradi svoje hitrosti bil res atrakcija, a v kakšnem bolj tehnično dovršenem bendu bi izpadel precej monoton zaradi posluževanja enih in istih ritmov. Krisiun so postregli tudi s priredbo Venom, Black Metal, kar je publiko še dodatno spodbudilo k divjanju. Krisiun bi lahko očitali sicer pomanjkanje raznolikih skladb, namreč kaj pretirano počasnejšega in groovy ni bilo moč slišati. Vsekakor je bil brazilski trio na obiskom več kot navdušen, saj je vokalist/basist skupine neštetokrat izgovoril: »Thank you.«
Po pol ure premora so na oder stopili stari znanci Kataklysm, ki nastopajo že več kot dvajset let, a večjo slavo so pričeli uživati po albumu Shadows & Dust, ki je izšel leta 2002. Kataklysm so bili v svojem zgodnjem obdobju znani po bolj brutalnem death metalu, ki ni poudarjal melodike ali groova. A dandanes za skupino to obdobje ne pomeni veliko, namreč sama glasba Kataklysm temelji na bolj nalezljivih melodičnih vložkih ter preprostih besedilih, ki so hardcorovske narave. Kataklysm so s svojim repertoarjem, ki je vključeval tudi novitete z albuma Waiting For The End To Come, nekako predstavili svoj best of, ki je bil sestavljen iz nekaterih hitrih skladb ter tistih nalezljivih melodičnih, ki se ponašajo tudi s počasnejšimi bolj groovy vložki.
Kanadski »hyperblasterji« so se predstavili v dobri luči. Skupina je bila uigrana, vokal Maurizia Iacona je po vseh letih še vedno močan, nastop je bil energičen in zvok je bil več kot na nivoju. Vsekakor je treba pohvaliti novega bobnarja Olija Beaudoina, ki je odigral prepričljivo in metronomsko natančno, sploh pa je odlično naštudiral gravity blast tehniko, ki zveni kot strojnica. Iacono je program odlično povezoval s svojimi nagovori, ki so spominjali na kakšne bolj hardcorovske nagovore. Tu sta posebej izstopali napovedi za skladbo Kill The Elite ter Iron Will. Kar je motilo, je bil precej predvidljiv izbor skladb, namreč Kataklysm ne presenetijo s čim bolj starejšim od albuma Shadows and Dust. Moč je bilo slišati stalnice, kot so As I Slither, Push The Venom, At The Edge Of The World, Prevail, Crippled & Broken ter seveda In Shadown and Dust. Vsekakor malce rutinsko in morebiti dolgočasno za tistega, ki je skupino ugledal že večkrat. Ne glede na to, je Kataklysm uspelo narediti pravi death metalski žur, ki ga je zelo glasna publika sprejela z divjim moshanjem ter pogostim skakanjem z odra. Kataklysm so ne glede na pogoste obiske še vedno zaželeni in ta koncert je potrdil, da skupina zaradi pristnosti bolj spada na klubske kot pa festivalske odre.
Gala Hala že lep čas ni bila deležna tako množičnega obiska, kar se tiče samega death metala. Resda gre za komercialno prepoznavne skupine, a je treba vseeno potrditi, da death metal dandanes še živi.
na vrh