Tokrat zgodbe ne morem spisati drugače kot zgodbo velikih, srečnih naključij. Na dogodek z imenom Luči bolj na glas!, projekt, v katerem je država na pobudo KUD-a Mreža le našla način, da z načrpanimi evropskimi sredstvi pomaga tistim, ki jih je nedavno tako benevolentno brisala, porinila na obrobje, marginalizirala z imeni, kot so čefur, čufta, čapac, čifut, južnjak ter si nad njimi prala roke, ko so zgarani in ogoljufani za svoj težko prisluženi denar gradbeni delavci, zidarji in tesarji sedali na avtobuse ob spremstvu policije ter po izteku delovnih viz zapuščali državo upanja, poštenja in prosperitete, kot si radi laskamo, ter praznih žepov odhajali naproti lačnim družinam v Bosno. Država so ljudje in po tem, ko so nekateri morda to z arbitrarnim birokratskim uživanjem sledili črki zakona, sem sam kot zagovornik načela, po katerem je svet mogoče izboljšati, a le če začneš pri sebi, ohranil malce več zgodovinskega spomina ter tako s še večjim veseljem počakal in dočakal premeno na bolje. Ksenofobi, homofobi, hujskači in zagrenjeni ozkogrudneži ne predstavljajo celotne države, alternativci in napredni intelektualci pa so bili s strani politike večkrat utišani in potisnjeni proč od korita. Vztrajnost in delo pa se vseeno poplačata! Promocijski dogodek ob začetku projekta Zvok in luč – usposabljanje v prireditveni tehniki in javni poziv pripadnikom ciljnih skupin k vključitvi v usposabljanje – je bil dokaz, da gre lahko v najtežjih časih recesije vseeno nekaj na bolje. Projekt se financira iz Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«, prednostne usmeritve »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in njihove socialne vključenosti«. Denar se je našel za usposabljanje tehničnega kadra za odrske dejavnosti, poleg tonskega tehnika in lučkarja pa bo delo lažje našel tudi usposobljeni odrski tehnik. Usposabljanje v okviru projekta Zvok in luč – usposabljanje v prireditveni tehniki bo trajalo od septembra 2013 do junija 2014. Izvajali ga bomo v Menzi pri koritu in drugih kulturnih prizoriščih. Ciljni skupini projekta so invalidi in pripadniki narodnih skupnosti, opredeljenih v Deklaraciji Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji: Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi. Južnjaki torej, če hočete. Potomec slednjih sem tudi sam in menim, da brez slednjih tudi Slovenija ne bi imela toliko hrbtenice, duše, srčnosti in lepote, kot jo je v času svoje zgodovine tudi prejela. Vsaj upam, da jo je.
Drugo naključje je hotelo, da je pod taktirko komika in izjemno gobčnega moderatorja Aleksandra Rajakovića ta večer potekala tudi uvertura v izjemno koncertno nadaljevanje zasedbe Mostar Sevdah Reunion, obenem pa je bil dogodek brezplačen – seveda ob pogoju, da ste se poprej akreditirali na dogodek ter si rezervirali vstopnico v nabito polni Menzi. Kako sem prišel v stik s pionirji sevdaha 21. stoletja je bilo prav tako naključje, čeprav je zasedba Mostar Sevdah Reunion nosilka fuzije world music gibanja v Bosni že od konca devetdesetih dalje, iz časa, ko se je po vojni razbrazdana in pretresena Bosna začela umirjati in pomirjevati ne po politični ali verski poti, temveč s pomočjo glasbe. Mostar je bilo mesto, ki je z znamenitim mostom prek Neretve povezoval etnično ločene svetove, po grotesknem vojnem rušenju mostu in bombardiranju starega mostarskega jedra, ki smo ga lahko spremljali prek malih ekranov, pa je le malokdo pomislil, da se za zidovi zaklonišč ljudje lahko tolažijo s pesmijo tradicionalnih bosanskih napevov in da s tem ohranjajo del sebe, svoje duše in kljub razlikam tkejo in zidajo še močnejši most – od človeka do človeka. Z več kot 300-letno tradicijo je sevdah svoj center dobil prav ob nabrežjih Neretve, ime, ki pa pomeni tako ljubezen, strast in ekstazo, pa pod svojimi nedrji združuje različne glasbene vplive, ki so se v bosanskem loncu zgnetli, dozoreli in razcveteli v nekaj povsem samosvojega, a tako zelo srčnega in plemenito dušnega, da je bilo le vprašanje časa, kdaj bom temu podlegel tudi sam.
Z Mostar Sevdah Reunionom sem se spletel prek BBC-jevega dokumentarca o sevdahu, po katerem sem podlegel sanjavim melanholičnim zgodbam o ljubezni, čutenju in bivanju, bosanska duša pa je tu prišla v pravo sozvočje tudi z ekstatičnostjo ciganske glasbe. Mostar Sevdah Reunion so posneli več duetov z znanimi ciganskimi glasbeniki, poleg Šabana Bajramovića pa je pot do zasedbe našla tudi legendarna pevka Ljiljana Buttler, ki je z zasedbo, kot naknadno izvem, koncertirala vse do svoje smrti leta 2010. Zasedba se je v tem času spreminjala, ljudje pa so prihajali in odhajali, nazadnje pa se je zasedba okoli idejnega vodje Dragija Šestića le ustalila pri imenih, kot so Mišo Petrović (kitara), Sandi Duraković (kitara), Nermin Alukić Čerkez (vokal in kitara), Vanja Radonja (violina), Marko Jakovljević (bas), Gabrijel Prusina (klavir) in Senad Trnovac (bobni). Album Tales From The Forgotten City je bil kot pravšnji, da pred pozabo in spozabo rešijo del svoje bosanske duše ter jo ponesejo po svetu na krilih univerzalnega jezika glasbe.
Ambasadorji mostarskega bluesa zasedejo oder brez velikega pompa in pripravljanja. Elektro akustične kitare so uglašene, violina pripravljena na vpletanje v sočni zvok, s strani pa za klaviature strateško postavljeni mladi klaviaturist. Za bobne sede še z rutico opremljeni bobnar in izlet v sanjavi svet razbeljenega kamenja ob nabrežju Neretve se lahko začne. Uvodno pritrkavanje bobnov, kateremu se pritkejo prefinjene arabeske orientalskih lestvic Mišove, Sandijeve in Čerkezove kitare. Kot bi poslušal Pink Floyde na sanjavem Doors blues tripu. Lep sanjavi sentiš o nesrečni ljubezni in hrepenenju, žalosti, prepovedi in magnetnemu privlaku iz src kipečega večnega Ljubim. Čerkezov glas dopolnjuje paleto tako krasno in možato otožno, da se oči kar samodejno priprejo, telo pa zaziblje v nežno nihanje. Kot bi se v nebo začeli že od prvega hipa vzpenjati plameni kresov lepote. Brez opozoril in brez velikih besed. Glasba pove vse. In tokrat se podobe balkanskega otočka Orienta prikrade tudi skozi tango skladbe Grana od bora. Argentinsko-arabski ples se začne po daljšem stopnjevanju strasti s psihedeličnim uvodom. Kitara Miše Petrovića je orodje, s katerim se namesto z dirigentsko paličico pelje vlak Sevdah Reuniona v tisto pravo smer. In tu ni purističnih zapovedi. Poleg bluesa, tanga, jazza in sambe je tu dovolj prostora tudi za stik različnih svetov, univerzumov in mentalitet, ki lahko sobivajo v istih, nekajminutnih biserih briljantnosti! Mostar Sevdah Reunion niso samo eksperti in veterani sevdaha in niso zgolj izvrstni glasbeniki. So tudi izjemni esteti ter ljudje, ki se na odru ves čas slišijo, prek zvočnih valov domala telepatsko čutijo in zmorejo popolnost ohranjati ne zgolj v redkih taktih, temveč ves čas. Otkako je Banja Luka postala se začne s kitarami, ki me spomnijo na Bijelo dugme. Na katero skladbo že? Damn! Pa saj oboji izhajajo iz istega utesnjenega lonca genialnega navdiha in melodike! Tradicionalni ljudski napev mostarski eksperti posodobljenega sevdaha krasno modernizirajo in na pravih mestih ritmično podkrepijo, podobe starih podob turško obarvanega življenja v predelih pred več sto leti. »Otkako je Banjaluka postala, / aman,aman,postala / nije ljepsa udovica ostala / aman,aman,ostala,« z občutkom poje trojec briljantnega Čerkeza, Mišota in Sandija. In pot dalje pelje po ozkih ulicah razbeljenega Mostarja. Lijepi li su mostarski dućani pričara pred očmi čaršijo, majhne kavarne, ljudi, ki so ponosu in pokončnosti podlegali uroku lepih Mostark. Skladba, ki so jo možje tokratne glasbene postave prepevali s Halidom Bešlićem postreže med drugim tudi z odmerkom Django Reinharda, mostarski gipsy jazz pa pospeši srčni utrip tudi v pregovorno mirni in zadržani Ljubljani. Skladba Snijeg pade na behar na voće ne spomni na izvirno izvedbo Himza Polovine ali na izvedbo Indexov, Mostar Sevdah Reunion pa, brez harmonik, peljejo svoj vlak kompozicij dalje v smeri razbljenega jazz fuzijskega eksperimenta, pod površjem pa je ves čas slutiti nekaj floydovsko progresivnega ... Nato pa polurna pavza, med katero se lahko Menza malce ohladi, prezrači, ljudje pa nadihajo kisika. Kakšen intenzivni prvi del!
Po pavzi, med katero smo vsi pogledovali na ure, da ne zamudimo nadaljevanja, pa malce bolj umirjeno nadaljevanje arabeske. Kraj fendžera Jusuf stari odpre drugi del seta. Bolj umirjen kontemplativni podaljšani jam session kaže na to, da so Mostar Sevdah Reunion v svojem elementu. Podaljšana solaža bobnov, kitar in violine ter klaviature dokazujejo, da se možje na odru tako dobro poznajo, da lahko miže, priprtih oči tudi v vzvratni smeri odigrajo vse parte skladbe brez napake. In ta iztis src in duš traja tokrat, stavim, vsaj četrt ure! Izjemno stopnjevanje pa ne poteši vseh navzočih, med katerimi so nekateri prišli očitno zavestno provocirati. Par razgretih grl zahteva svoje glasbene želje. Par jih zahteva Oči moje kletvom bih vas kleo, Mišo pa pozive po preigravanju predelav istoimenske zasedbe z drugega brega Neretve, s katero tokratni nosilci pravovernega novodobnega sevdaha nimajo nič, galantno prekine in zavrne. Vse zamere očitno niso zakopane, vsi očitki ne pozabljeni, kljub rahlim motnjam sinusoide užitka pa soldateska praporščakov prave glasbene kemije nadaljuje svojo sevdalinsko pripoved s skladbo Mene majka jednu ima. Tradicionalni sevdah v novi, jazzovski preobleki, peni strasti in ukazuje ples. Ciganski ples ob taktih besed skladbe, ki so jo prepevale pevke romskega sentiša, poleg Zorice Bunclik se tu najde tudi zasedbo Romalen z Gordano Jovanović, a tokrat skladba funkcionira še bolje z bolj odločnim ritmičnim urokom Mostar Sevdah Reuniona. Izsposojene besede postanejo lastne, glasba pa vseobsegajoča in brezmejna. Ni etničnih meja, ni političnih meja, preplezamo tudi jezikovne bariere in nerazumljene turcizme, zibanje bokov pa dokazuje, da so padle dokončno tudi meje med spoloma. Vsaj za tistih nekaj hipov glasbene odrešitve. Ni koncerta Mostar Sevdah Reuniona brez skladbe Čudna jada od Mostara grada, ki vnovič prikrade pred oči privid Pink Floydov. Izjemna skladba poveličuje lepoto mesta, kateremu so možje predali svoje duše, navdih in zaradi katerega so sposobni poleg nesebično potočenih solza iz sebe stisniti tudi bisere popolne glasbene lepote. Poleg tega malce starikavosti prikliče skladba U Stambolu na Bosforu, starodobne sevdah skladbe, vzete iz bosanske zakladnice preteklosti. Put putuje Latif-aga, nato z malce funky ritmike povrne večer v višjo prestavo. Mišo vzame v roke krpo in duši strune, prepoteni obrazi vseh na odru postavljenih trubadurjev bosanskega bluesa pa pričajo, da intenzivnost večera, v imenu pregovorne kvalitete in trdoživosti ter prefinjenosti zasedbe, ne popušča. Niti v primeru izjemne Vranjanke, s katero iz zvočnikov zadoni polnokrvni blues, opran in ogolel vseh mask in mešanic. Tudi v primeru, ko Mišotu poči struna, se jam session nadaljuje nemoteno, Mišo pa ravno pravi čas, po menjavi strune, sestopi iz zaodrja in prida celoti svojo piko na i med zadnjim akcentom na prvem delu podaljšanega uvoda, s katerim postavijo Mostar Sevdah Reunion kuliso za vnovično pripoved o prepovedani ljubezni, a o lepoti nenadkriljive lepote, ki ji spomenik do neba visoko postavlja prav sleherni takt izjemne skladbe. Dolžina skladbe preseže deset minut, priprte oči pa pričajo, da v dvorani ni človeka, ki bi v ponujeni glasbeni daritvi ne užival. Razen par provokatorjev, ki so, opiti s svojim napuhom in bedo, kot pokvarjena plošča zahtevali prej zavrnjeno skladbo nekega drugega istoimenskega benda ... Moj dilbere da piko na i s prehodom v bolj plesni finale, med katerim se v transformirani podobi med zahtevanim podaljškom prikradejo v celoto še prej tisočkrat slišani in omenjani Pink Floydi. Another Brick In The Wall pade na plodna tla, prej tihi Slovenci pa na polna grla zapojejo verze »We don't need no education / We don't need no thought control / No dark sarcasm in the classroom / Teachers leave us kids alone!« in podaljšani set z vnovič izvedeno skladbo Čudna jada Mostara grada. In nato nepreklicen, dokončen in tako orgazmičen konec.
Po zadnjem priklonu dostopnih virtuozov sevdaha so se na razbljenem odru ugasnile luči. Potne kaplje ali srage solz sreče – nekaj gostega in kemično mogočnega je prepojilo notranjost Menze, v kateri se je to sredo odvil eden večjih koncertov, o katerih bi morali bolj na glas govoriti. Vseeno je bolje nekatere dobrote obdržati zase, pomislim, da raja ne pokrade prav vsegar, kar ima v sebi kal dobrega, izvrstnega in prvovrstnega. Da sevdah koncentrat na blues osnovi ne zvodeni in se ne razbline. Kot zvok po izzvenu zadnjih akordov izjemnih ambasadorjev neretvanskega bluesa, bosanske duše in temperamenta. Tudi zavoljo tega, da se še kdaj vrnejo, je potrebno, da privijemo Luči bolj na glas! Do konca in naprej. S sojem srčnosti in neomejenosti ter brez ozkogrudnosti sprejmemo dejstvo, da je Balkan del naše duše, brez katere bi bili drugače narod brez identitete, zazrti na napačno stran meje in v napačne ideale. Tudi to je bilo sporočilo večera čudnih, čudovitih in trajnih naključij, ki človeka, če ima srce na pravem mestu, zaznamujejo, preoblikujejo v nekaj boljšega in bolj strpnega, predvsem pa prepojenega in maziljenega s kapljicami spoznanja Sreče, Dobrote in Ljubezni. Za prehod iz preživetja v življenje so slednje ključnega pomena.
Fotografije koncerta prijazno prispevala Nada Žgank
na vrh