Četrti in sklepni dan letošnjega festivala GodiBodi je pripadel nastopu dveh kantavtorjev. Pravzaprav je šlo za sila posrečeno kombinacijo Dolenjca in Prleka. Od tod tudi osnovni razkorak v ciljnih vrednostih njune glasbe, pa čeprav je njuna ustvarjalna vizija v iztočnicah sorodna. To sta Borut Antončič aka Bort Ross in Samo Budna. Oba sta nova studijska albuma izdala v začetku tretje dekade letošnjega maja pri založbi Celinka in prav je bilo, da ju tudi korenito predstavita.
Prvi je na oder stopil Bort Ross s svojo spremljevalno ekipo glasbenikov. Njegov studijski prvenec »Sančo Pansa« velja za silno izpovedno močan album, tako v smislu poezije kot samih kompozicij. Lahko ga umeščamo v polja lahkotnega alternativnega rocka, ki se spogleduje s pop nalezljivostjo, kar ga smiselno približuje rotacijam na radijskih frekvencah. V zdravem mainstreamovskem okolju, kar je v primeru slovenske ustvarjalnosti diskutabilna tema, polna vprašanj, bi ga namreč radijske frekvence morale kaj hitro vzljubiti.
Bort Ross poseduje izredno lepo vokalno barvo. Poeziji se z vokalno interpretacijo poda izjemno čuteče, mehkobno sila podoživeto. Verzi oživijo, ko občuje z njimi. Na Bortovi desni je stala tudi izredno simpatična kočevska pevka Lea Likar, ki je z vokalom učinkovito barvala Bortovega, oba pevca pa sta tako skozi vokalno harmonijo jasne kontrastne širine ustvarila ulito kompatibilnost. Bort Ross je bil obdan tudi s četo spremljevalnih glasbenikov (klaviature, kitara, bas kitara, bobni), med njimi se je znašel celo El Kachonov tolkalist Primož Malenšek »PimpS«, svoje prste pa je v eni izmed točk razmahnil tudi harmonikar Marko Šuštaršič. Bortova ekipa je delovala zborno in usklajeno. Zvok je bil optimalen, gradniki zvočne slike so bili razmeščeni v pravšnjem ravnovesju.
To je glasba izredne miline in krhkosti ter prepoznavne dolenjske melanholije. Pri tem je neverjetno, kako Bortov vokal občasno spomni na barvo glasu Tokca (Dan D), kar zgolj poudarja tisti prepoznavni melanholični šarm, po katerem so prepoznavni dolenjski glasbeni izvajalci. Bort Ross je predtavil natanko deset pesmi, vse so na albumu »Sančo Pansa« - RockLine recenzija TUKAJ. Niso pa bile zaigrane v enakem vrstnem redu kot na albumu. Bil je izredno lep koncert, kateremu je močno osnovo dal seveda odličen studijski prvenec. V času nastopa Borta Rossa pa je na platnu nastala nova slika, ki jo je ustvaril Tilen Mihelič Kurent.
Samo Budna je s svojo spremljevalno skupino dostavil nekoliko daljši koncertni repertoar. V žepu ima namreč dva studijska albuma. Repertoar je seveda temeljil na aktualnem, pravkar izdanem »Za nazaj in za naprej« - RockLine recenzija TUKAJ. Ob Samu, ki je skrbel za vodilni vokal, akustično kitaro in violino, so se na odru zbrali še kitarist Kristian Majcen, klaviaturist Davor Klarič, bas kitarist Rok Škrlj in bobnar Jože Zadravec. Na albumu »Za nazaj in na naprej« si je Budna »izposodil« kar celo skupino Elevators. No, na odru se mu je med njimi tako priključil le Davor Klarič (ex-Šank Rock), ki velja za enega najbolj cenjenih virtuozov na črno-belih tipkah na Slovenskem.
Tudi Samo Budna poseduje vokalno zaščitno znamko, ki jo skozi interpretacijo verzov, v katerih ne gre preslišati ozkih »O-jev«, značilnih za interpretacijo prleških (pa tudi prekmurskih) izvajalcev, polno imponirala. Še pred izdajo novega albuma so se na radiih kar dobro prijele tri nove skladbe. To so Dnevu se slabo piše (zaigrana v obveznem dodatku, Samo pa je vzel v roke violino), uglasbena Sončna hiša (pesem v izvirniku pripada Feriju Lainščku) in Kje si. Samo Budna je prekaljen glasbenik, pristopal je z veliko suverenosti. Kot pred njim Bort Ross, je tudi postavni in sila samozavestni Prlek neverjetno predan interpretaciji poezije, ki je tako polna strasti in kipečih emocij, da poslušalca hipoma potegne k sebi. Seveda je osnovna draž znova izraziti melanholični melos, podedovan iz širjav slovenske ravnice okrog Ljutomera. Od tod v začetku te reportaža o tistem vibracijskem in muzikaličnem razkoraku obeh glasbenikov, pa čeprav je njuna ustvarjalna vizija sorodna.
Tudi Samo Budna je z ekipo pričaral odličen koncert. Kot v primeru Bort Rossa lahko zapišem, da mu za to daje imenitno iztočnico njegov samostojni studijski opus dveh silno lepih izdelkov, ki izkazujeta postopno zorenje in evolucijo Sama Budne, zlasti kot komponista, pa tudi kot interpreta. Nastop Sama Budne je s pastelnimi barvami na platnu spremljal slikar Stanko Makuc.
8. Godibodi festival se je z nastopoma Borta Rossa in Sama Budne tako uradno sklenil. A mala festivalska repriza se je vseeno še zgodila, ko so v Hostlu Celica, dne 09.06.2015 na manjšem improviziranem odru nastopili Aleš Hadalin in v nadaljevanju Sandra ter Adam Klemm.
na vrh