Borghesia! Vrla Rečana Dario Seraval in Aldo Ivančič, ki sta za svojo glasbeno vizionarstvo našla varno zatočišče v Ljubljani v prvi polovici osemdesetih, sta pravzaprav ustvarila na naših tleh enega najpomembnejših alternativnih bendov ter zgradila eklektični most do nemškega elektropunka, ki se je pričel bohotiti v drugi polovici sedemdesetih. Borghesia so bili ob vzniku nenavadni, posebni, lahko rečemo pred časom. Vizionarski. Scenografija je plašila takratni režim. In padel je. Kmalu po tem, ko je padel, je zaprla svoje poglavje tudi Borghesia.
A vse do leta 2009. Po kompilaciji 20th Century - Selected Works (2010) pa je bend v letošnjem letu izdal novi studijski album »And Man Created God«. Na njem je sodelovalo polno eminentnih gostov, album sam pa v slogovnem oziru predstavlja konkretni zvočni in slogovni odklon od zlate dobe zasedbe. V tem oziru je nova Borghesia tudi začutila potrebo, da za koncerte preraste v septet. Na Kamfestu so tako na oder stopili Dario v spremstvu bobnarja Jake Bergerja, dveh kitaristov Vitje Balžalorskega in Andraža Mazija, ekstravagantne vokalistke Irene Tomažin ter vitkostase basistke Jelene Rusjan iz zasedbe Trus!. Sedmi član Aldo Ivančič pa je stal za mešalno mizo in skrbel za oplajanje nove zvočne kulture zasedbe z znamenitimi prijemi sintetizatorskih kulis, zank programskega vzorčenja ter matrik ritem mašin.
Gremo k nastopu! Ideja, da nastopajo Borghesia po novem kot rock formacija, z Ivančičem posajenim za mešalno mizo, zagotovo ni bila po godu ljubiteljem stare Borghesie, sicer pa je pridušanje odvečno. Bend kot septet deluje precej bolj dinamično, odveč je dodajati, da je pridobil na organskosti, recimo kar »stvarnosti«. Poleg tega gre za odlične glasbenike, ki pomagajo Dariu in Aldu in ki v slehernem trenutku natanko vedo kako morajo odmeriti dano potezo na svojem instrumentu, da ta dosega optimalni iztržek. Ker sta Dario Seraval in Aldo Ivančič zvočna purista in prava perfekcionista, glasbenih idej ne spremljata z ravnodušjem, pač pa jih pričneta piliti. Veliko let je minilo in tudi Borghesia je skozi čas evolutivno prerasla v novo glasbeno zgodbo.
Prenovljena za žive nastope je Borghesia na odrih Kamfesta delovala srčno! Dario se je odlično počutil. Tega definitivno niso skrivali njegovi občasni nasmeški, ki jih je med nastopom delil publiki sicer redkobesedni vodja ekipe. Ne glede na šok terapijo za vse tiste, ki so pričakovali koncert v režiji dueta, je septet nove Borghesie, kaj hitro ustvaril svojevrstno atmosfero, ki ni bila nič drugega kot redefinirana eklektična in samonikla drža klasične Borghesie z evulotivno tranzicijo v nove čase. Ne glede na to, da so sestavine klasičnih aranžmajev elektro punka, ki sta ga Dario in Aldo nekoč davno tega tako učinkovito prenesla od nemških zasedb (recimo D.A.F., Pankow, itn..) v svojevrstno glasbeno izročilo, pa je novo aranžerska konfekcija z dvema kitarama, trgajočo bas linijo, utrganimi vzkliki teatra Irene Tomažin ter Dariovimi »brundajočimi recitali« izhodni minimalizem kontrastirala v novo izkustvo hipnotično zatohle atmosfere brezizhodnosti in ultimativne destrukcije. Borghesia so na odru Malega gradu v Kamniku dokazali, da je močna sporočilnost klasik (preoblečena v nove aranžmaje) prestala preizkus časa in da je taista sporočilnost danes pravzaprav bolj aktualna kot kdajkoli.
Bend je v uri in pet minut tako predstavil novi studijski album »And Man Created God« ter odigral My Life Is My Message, C’est La Guerre , Profit, Power and Lies, Kaufen macht frei in 194. Med novitete pa so Borghesia pomešali svoje klasične skladbe in sicer že v samem začetnem delu koncerta verjetno do današnjega dne najbolj prepoznano delo njenega opisa Ni upanja, ni strahu, pa v nadaljevanju Divje horde, Pasto Nudo, Blato, Tako mladi, Young Prisoners, Goli uniformirani mrtvi, Nočna šetnja ter zaključili nastop s skladbo Mali ćovek, ki so jo izvedli v obveznem dodatku.
Vse štima in nova Borghesia je v Kamniku odnesla celo kožo. Ljudje so se predali edinstveni atmosferi risanja črnine, katere poslanstvo ostaja enako! Kliče malega človeka, da naposled vzame stvari v svoje roke in sesuje neoliberalno pošast kapitalizma. V kolikor bo Borghesia v novih časih nadaljevala s koncerti v takšni formaciji, kot jo je predstavila v Kamniku, priporočam snovalcem koncepta, da za prihodnje nastope korenito »metalizirajo« obe kitari! Kitari ostajata namreč premalo izkoriščeni! Ne v oziru soliranja. Kaj takega seveda ne pride v poštev. Pač pa v plasmaju hrupa! V kombinaciji s prijemi estetike industriala (ritem mašine), bi večja navitost kitar, ki bi kreirala rušilno masivni zvočni zid, delovala znatno bolj »hudobno«, koncertno izkustvo nove Borghesie, pa bi tako bilo zbližano npr. s koncertno aroganco Rammstein zvočnosti.
na vrh