Videti je, da mična gospodična srbskega porekla, izvrstna blues/rock kitaristka, ki sliši na ime Ana Popović, postaja redna gostja Blues festivala v Postojni. Tokrat je na omenjeni prireditvi nastopila že drugič.
Publiki, med katero je bilo najti kar zajetno število ljudi, ki niso ravno okoliški prebivalci ali prebivalci Postojne, se je Ana Popović tokrat predstavila s tričlansko spremljevalno zasedbo. Slišno, še bolj pa vizuelno je prednjačil predvsem energičen basist Ronald Jonker, za katerega sem se v nekaj trenutkih zbal, da mu bo od divjega navdušenja nad poplesavanjem med strunami svoje bas kitare in opletanja odpadla glava. S svojimi vragolijami je več kot odlično podajal ritem linijo Aninim interpretacijam, hkrati pa poskrbel, da smo z njim tudi mi padli v trans melodičnega preigravanja, ki smo ga bili deležni. Pri tem sta mu več kot odlično pomagala tudi klaviaturist Mike Papadia in bobnar Stephan Avellarzed.
V dobrih dveh urah in pol nam je dolgonoga Ana Popović predstavila bogat repertoar svojega glasbenega mojstrstva. Kako tudi ne, saj je v svoji glasbeni karieri delila oder s takšnimi legendami bluesa, kot so B.B. King, Buddy Guy, Solomon Burke in Robert Cray, da ne pozabim še legend mlajših generacij, kot denimo Jonny Lang in Kenny Wayne Shepherd. Navdušila nas je s svojim načinom igranja slide kitare, ki ji očitno zelo ugaja, na trenutke celo spominja na svojo veliko vzornico Bonnie Raitt. Vsekakor se že na daleč vidi, da izhaja iz odlične blues/rock šole, toda v njenem slide pristopu vseeno ostaja precejšnja mera njene lastne osebnosti.
Njeno igranje kitare, ki ne skriva lepo mero melodične zabele, je polno strasti, kot to zahteva izročilo bluesa, predvsem pa si pušča ogromno prostora za improvizacije. Njen nastop ne potrebuje kirurško natančne dodelanosti, še manj cirkusantstva. Ana spregovori z glasbo, spregovori s čebljanjem po strunah svoje kitare, kateri doda izjemen emotivni naboj, ki ga nosi v svojih srbskih genih. V njenih spretnih rokah kitara postane razuzdana razposajenka, ki drhteče šepeta ali pa gromko ječi.
V drugem delu koncertnega nastopa se je odločila za nekaj skladb celo odložiti svojo zvesto Fenderco na stojalo in se posvetiti le vokalni interpretaciji. Premore na trenutke raskav vokal, ki je seveda za tovrstno glasbo primeren in več kot dobrodošel. Hkrati kaže na njeno glasbeno širino in željo, da sčasoma postane tudi odlična blues/rock pevka in na ta način še podkrepi svoje izvrstno kitarsko znanje.
Ana Popović si nedvomno zasluži večjo pozornost in predvsem večji koncertni oder. Njena glasba je ne samo zelo kvalitetna, pač pa je tudi dovolj atraktivna, da bi lahko pritegnila veliko večje število glasbenih navdušencev. Ljubljana denimo, bi bila njenega nastopa zelo vesela. Ana tudi sama pravi, da si želi v naši prestolnici nekoč zaigrati.
Ljubiteljem kitarskih preigravanj se v Sloveniji v zadnjem času dobro godi. Po kitarskih vragolijah Steve Vaia v Cvetličarni in očarljivem nastopu Ane Popović v Postojni nas naslednje leto čakata še vsaj dve poslastici: Mark Knopfler in Joe Satriani.
na vrh