Niso samo obmorska mesta naše južne sosede tista, ki z bogato kulturno in zabavno ponudbo v svojo sredo privabljajo turiste od blizu in daleč. S to mislijo smo se zadnji avgustovski ponedeljek leta gospodovega 2014 odpeljali v Varaždin, kjer se letos že šestnajsto poletje zapored odvija Špancirfest. Večdnevni festival, odvijajoč se na različnih lokacijah širom mestnega središča, je letos gostil izvajalce kot so Stereo MC's, 2 Cellos, Urban & 4, Kawasaki 3P, Punčke, Parni Valjak, Laibach, Siddharta... in seveda kultne ameriške novovalovce Blondie, zaradi katerih smo se tudi odpravili na pot.
Varaždin je zrasel ob reki Dravi, po velikosti pa ga lahko primerjamo s Kranjem ali Celjem. Gre za prijetno mesto bogate baročne zgodovine z živahnim poletnim vrvežem, ki je najglasnejši prav na osrednjem korzu. Stojnice v centru so se šibile pod težo izdelkov in pridelkov lokalnih obrtnikov, vseeno pa smo se bili spričo večerne ure primorani odpraviti na nekaj uličic stran oddaljeno glavno koncertno prizorišče v starem delu mesta.
Ob pol deveti uri zvečer so zbrano rajo zaželi zabavati Psihomodo Pop, eden največjih hrvaških rock kolektivov, ki bi mu spričo silne popularnosti in domoljubne medvojne tematike pristal tudi pridevnik »pop« ali »radiju prijazni« punk rock. Psihomodo Pop tudi tri desetletja po formaciji veliko koncertirajo, uigranost kvinteta je zato očitna! Preproste triakordne pesmi vabljivega plesnega takta so počasi začele prebujati sprva zaspano varaždinsko publiko, ki je je bilo komajda nekje do mešalne mize, precej manj, kot bi pričakovali glede na poznano ime kasnejših osrednjih akterjev večera. Glavnino reflektorskih luči je na svoja pleča pobral kdo drug kot Davorin Gobac, karizmatični frontman izrazite »sex, drogs & rock'n'roll« konotacije. Gobac je bil tega večera dobro razpoložen in je med komadi navrgel nekaj standardnih šal, kakšni večji ekscentrični izpadi pa so spričo pred nekaj meseci doseženega Abrahama (očino) že preteklost. Kad sam imao 16, Ramona, nikoli manjkajoče Frida in ostali Psihomodo Pop biseri iz osemdesetih let, nastali pod vplivom poslušanja njujorške šole Ramonesov, so zadeli žebljiček točno na sredo glave in publiko ponesli vse do težko pričakovane pozne večerne ure.
Po kratki pripravi odra je napočil čas za Blondie, legendarne ameriške novovalovske punk rockerje, ki so letos 40. obletnico začetka delovanja obeležili z izdajo novega albuma »Ghosts of Download«. Blondie veljajo za eno najuspešnejših skupin konca sedemdesetih in začetka osemdesetih, ko so s serijo radijskih hitov pretežno novovalovske vsebine kot za šalo osvajali svetovne glasbene lestvice. Po padcu popularnosti, medsebojnih sporih in hudi bolezni kitarista Steina so leta 1982 prenehali z delovanjem, med žive pa so se vrnili poldrugo desetletje kasneje, ko je glasbeni trg že obvladala nova generacija skupin z Garbage in No Doubt na čelu. Obnovili so svojo popularnost in bili leta 2006 sprejeti v častitljivo Rock'n'roll dvorano slavnih, stalno koncertiranje pa jih je po dolgih letih znova poneslo na doseg slovenskih oboževalcev, ki pa jih v Varaždinu to pot ni bilo veliko.
Od klasične postave Blondie danes tvorijo vokalistka in ikona skupine Debbie Harry, kitarist Chris Stein ter bobnar Clem Burke, medtem ko se je preostalo članstvo pridružilo šele kasneje. Koncert so otvorili z navihano klasiko One Way or Another, že v uvodu koncerta, ki sta ga še pred Harryjenim prvim nagovorom tvorili še skladbi Rave ter Hanging on the Telephone, pa je postalo jasno, da so najboljša leta okostja skupine že davno mimo.
Debbie Harry danes šteje zavidljivih 69 let, zato ji ne moremo zameriti skrhane vokalne forme, še manj pa nakopičenih gub, ki so zavzele čelo nekdaj ene najbolj seksi pevk tega planeta. A Debbie se ne da! Vokalno opešanost je nadomestila z mladostniško izgledajočo kolekcijo oblačil zapeljive rdeče barve in s tem nase pritegnila večino pogledov, tako da so inštrumentalisti ob njenem boku delovali zgolj kot statisti. Sivolasi kitarist Burke je ždel v ozadju in zahtevnejše kitarske tematike prepuščal mlajšemu Tommyju Kesslerju, ki je oblikoval zvočno podobo najnovejših igranih komadov kot so Mile High, Euphoria ter A Rose by Any Name. Zanimiv je bil pogled na bobnarja Burkeja, saj je pred njegovo baterijo ždelo velikansko pleksi steklo in preprečevalo morebiten izstrelek kozarca piva proti njegovi betici. Zvezdniška muha ali zgolj slaba izkušnja iz preteklosti? Kdo bi vedel.
Igran repertoar je bil sestavljen iz skladb aktualnega albuma »Ghosts of Download« in hitov starejšega emša, ki so poželi največ navdušenja. Naj si je šlo za z disco ritmi opremljeno Call Me, pop rockersko Mario ali spevno po reggaeju dišečo The Tide Is High, so zimzelene Blondie klasike publiko uspele ogreti do vrelišča, zato se le-ta ni obremenjevala s šibko nastopaško formo glavnih odrskih akterjev.
Vsakokrat ko se je Debbie Harry približala robu odra, so njeni gibi sprožili močan odziv obiskovalcev. Ni jih malo, ki celostno pojavo skupine enačijo z njenim obrazom, tako karizmatični pevki kljub upokojenskim letom še vedno uspeva obvladovati odrsko govorico. Še kako prav ji je prišla pomoč publike, ki je fanatično obvladovala verze najznamenitejših napevov skupine. Inštrumentalisti so svoj posel opravili rutinirano, kaj drugega od najetih studijskih glasbenikov niti ne gre pričakovati. Leigh Foxx na bas kitari, Matt Katz-Bohen na klaviaturah in že omenjeni kitarist Tommy Kessler so ob podpori starejših eminenc iz ozadja na prvo žogo kontradiktornim Blondie komadom, dišečim zdaj po prvinskosti punka, drugič po disco eri, vlili dovolj homogenosti, da so se zlili v hitro tekoči venček, ki ga je za slovo od rednega dela (prehitro) zaklučila še ena pesem legendarnega albuma »Parallel Lines« (1978) Heart of Glass, v sredinskem delu obogatena z motivom Sex Pistolsov God Save the Queen. Koncert se je ob povratku na oder nadaljeval tam, kjer je bil zaustavljen - v ustvarjalnem vrhuncu zasedbe, ki je prvič po tridesetih letih v repertoar vrnila single War Child, z zaključno skladbo večera Dreaming pa so se Blondie z vidno izčrpano rock babico Debbie vrnili še globje v svojo preteklost.
Sodeč po slišanem in videnem je koncertno izkustvo z legendarnimi Blondie v jeseni njihovega obstoja vezano zgolj na priklic zlate dobe novega vala, saj zaradi opešanja moči Debbie Harry in kompanija na stara leta kaj več od nostalgičnih spominov niso znali priklicati. Osebna »must see« lista je manjša za eno veliko ime polpretekle glasbene zgodovine, to pa je tudi edini večji mejnik ponedeljkovega koncertnega večera v Varaždinu.
na vrh