Letošnji september je glede koncertnih zanimivosti dokaj opustel. Kar se hard rocka in klasičnega heavy metala tiče. In četudi koncerti so, datirajo vsi na en in isti termin. Takšen je bil tudi dvajseti dan letošnjega septembra. V italijanski Gorici GO4Rock festival z glavnim nosilcem sobotnega dne, NWOBHM veterani Tygers of Pan Tang, medtem ko so v ajdovski dolini recimo istočasno zažvrgoleli naši Šank Rock. Vsekakor ni bilo niti za hip pomišljati kam bomo usmerili premec naše neukročene RockLine karavele. Proti Gorici! Prispeli smo malo preko enajste zvečer! Potem, ko so štiri italijanske skupine že opravile vsaka svojo koncertno "tlako" in sicer Ravenhouse, Insanity Fair, Crazy Uncle ter Fake Idols, so prisotni obiskovalci čakali le še na nastop velikih veteranov novega vala britanskega metala, katerega rojstno leto lahko štejemo 1980. Prav v tistem letu so Tygers of Pan Tang izdali tudi svoj studijski prvenec »Wildcat«. Skupina, katere začetki kariere so bili obetavni, ko se je vzpela naslednje leto med najvidnejše predstavnike svojega žanra in je izšel njihov najprepoznavnejši dosežek kariere, to je album »Spellbound« (1981), je še v istem letu na krilih velikih ambicij izdala album »Crazy Nights«, s katerim pa ji ni uspelo ustvariti preboja med metalsko elito in je zategadelj ostal krivično prezrt. Založba MCA je v tistem času skupino z vseh strani privijala in rinila v komercializacijo. Zato je četrti album »The Cage« pomenil za Tygers of Pan Tang počasni razpad sistema. Bend so zapustili glavni nosilci zasedbe, skupina pa je vstopila v obdobje »glasbenega čudaštva«, izdala še dva podpovprečna albuma ter polna frustracij leta 1988 dokončno sklenila delovanje!
Vse do leta 1999, ko je reaktiviral skupino, danes edini originalni in ustanovni član zasedbe, kitarist Rob Weir. Bend se je v istem letu pojavil na ekskluzivnem nastopu sredi nemškega festivala Wacken Open Air, od takrat pa do letošnjega leta izdal tri studijske albume, vrednih nasledstva prvih treh! »Mystical« (2001) je izšel po združitvi relativno hitro, sledi izdaja albuma »Animal Instinct« (2008) ter pred dvema letoma še vedno aktualnega »Ambush« (2012).
Prihod Tygers of Pan Tang v neposredno bližino slovenske meje je dogodek verjetnosti, da zraste žabi perje na glavi, pa vendar se k sreči tudi čudeži dogajajo! V skupini so danes poleg Roba še italijanski pevec Jakopo Meille (od leta 2004 dalje), basist Gavin Gray (mož je zaigral prvič za skupino leta 1999, potem pa se permanentno pridružil skupini leta 2011), nadalje bobnar Craig Ellis (od leta 2001 dalje) ter novo prišlek in kitarist Mickey Crystal (od leta 2013 dalje).
Improviziran oder postavljen pod streho tržnice, so fantje naskočili kakih 20. minut preko enajste zvečer in odprli nastop kot se šika! S skladbo albumskega prvenca »Wildcat« imenovano Don't Touch Me There! Brez Weira ne bi bilo danes nič od Tygers of Pan Tang. Mož s kar tremi humbucker magneti vsajenimi v repliki Gibson LP kitare, ostaja gonilna sila skupine. Še vedno zna postaviti kitarsko frazo, da ta učinkovito oživi v novo ustvarjenih skladbah, ki zaznamujejo albume skupine novega milenija. Pevec Meille je odličen. Poseduje všečno kombinacijo melodično čiste avtoritativnosti, ki kraljuje v sleherni legi vokalne predstave, le to pa dozira z večjo ali manjšo dozo grlenosti, ki daje skladbam dodatni atmosferični kontrast. Energija v ekipi je odlična zato je bend dostavil silno dinamično odrsko igro, ki je delovala povezano, uigrano, vešče in ob vsej sproducirani metalski rušilnosti, tudi pretanjeno. Weir je dva do trikrat pozabil stopiti na footswitcher, ki naj bi na točkah poudarjal njegove solaže v miksu zvočne slike, zato so le te takrat odzvenele komaj slišno! Seveda pa se lahko Rob ob trenutkih zagate vselej varno nasloni na velemojstrsko igro hitrosučnega Mickeya. Rifi klasik, kot tudi novejših skladb, se tudi v živo odlično med seboj razumejo in povezujejo v čvrst in edinstven glasbeni konglomerat, ki definira lik (in delo) Tygers of Pan Tang.
Bend je na veliko radost pravih ljubiteljev njihovega opusa podredil koncertni repertoar konkretni zastopanosti skladb klasičnega Tygers of Pan Tang albuma »Crazy Nights«. Odličnega tretjega dosežka skupine torej, ki je do tega dne ostal krivično v senci prvih dveh studijskih albumov. Po potresni Gangland (»Spellbound«, 1981), je bend vskočil na novejšo ploščo »Animal Instinct« ter izpeljal rockovsko Rock Candy polno pobalinske zabele, potem pa je sledila serija »Crazy Nights« klasik, začenši z naslovno skladbo, pa naprej Raised on Rock, Love Don't Stay, nadodlično Do it Good, pa Never Satisfied ter Runnin' Out of Time. Iz albuma so torej izpustili le tri skladbe. Koncert se je prevesil v drugo polovico, bend pa se je lotil dveh zaporednih venčkov, kjer je s skladbama Euthanasia, Insanity ter Suzie Smiled znova dobro nadražil nostalgike, kar je kulminiralo v potihoma pričakovanem zaključku s »Spellbound« vnetljivcema Tyger Bay ter Hellbound, v koncertni krešendo.
Do tu vse lepo in prav, sicer pa definitivno prekratek nastop. Vsaj za 20. minut. Skladb bendu ne manjka, da ne bi mogel podaljšati repetoarja, to je zagotovo. A je šlo za festivalski nastop. To je prvi razlog krajše set liste, drug pa seveda ta, da je treba dati ljudem v mestu ponoči mir, da lahko spijo! Dogodek se je namreč odvijal streljaj od mestnega jedra. Obvezni koncertni dodatek je bil čudežno izbran. S povsem novo, sicer odlično Keeping Me Alive (»Ambush«, 2012) ter edino skladbo albuma »The Cage«, hitom ter priredbo zasedbe The Clovers imenovano Love Potion No. 9. Zagotovo je šlo pogrešati še kakšno klasiko, kot je Mirror, Take It, ali Don't Stop By.
Luštkan koncertič, kratek, jedrnat in sladek. Navkljub temu je bilo vredno posvečati pozornost izbiri stojišča pred odrom. Stati si moral povsem pri mešalni mizi, da si užival v optimalnih zvočnih razmerah. Prav tako je sprva presenečala manjša odzivnost publike med koncertom, čeprav je Jakopo v italijanskem jeziku učinkovito vzdrževal kontakt s publiko preko koncerta. Ko si pobliže uzrl obraze v prednjih vrstah, je bilo jasno, da so šli le ti preko hudih bojev na požiralniku in je zato zdelanost nagibanja alkoholnih likvorjev preko dne pač terjala svoj davek. Seveda je bilo prizorišče obteženo obiskano tudi s strani slovenskih metalskih navdušencev, ki so se pripeljali celo iz Žirov in Litije, kar je vsega spoštovanja vredno dejanje.
Lahko rečemo, da je festival GO4Rock, v primerjavi s preteklim letom, preskočil na višjo stopničko. V lanskem letu, ko je bil dogodek le enodneven, so nastopili le italijanski izvajalci. Očitno se je za letošnje leto našlo več denarja za njegovo realizacijo, za krmilom organizacije dogodka pa so tudi pravi ljudje, na pravih mestih. Zato je dogodek zrasel. Upajmo, da se bo razvijal in živel dalje ter nam dostavil skozi leta še obilje koncertnih zadovoljstev!
na vrh