Kompleks v Ravnah na Koroškem je dobro poznan kot prizorišče vsakoletnih Winterstrikov, tokrat pa je organizatorjem uspel veliki met v dvorano pripeljati nekdanje prvo grlo Iron Maiden, ki ima danes tudi zavidanja vredno kariero, za seboj pa že pet studijskih plošč s katerih bruha kvaliteten heavy metal. Ravne na Koroškem je obiskal Blaze Bayley družbo pa so mu delali še Dawn Patrol in Metalsteel.
Po dolgem času je bilo videti Dawn Patrol zares lepo in ko te obkrožijo nalezljivi riffi in ti ušesa napolni neverjeten vokal hitro vidiš kaj si pogrešal. Dawn Patrol so se po odhodu basistke Ane na porodniško okrepili z basistom Kiparjem (Eliminator), ki je dokazal, da je prava izbira za bend. Svoj del je odbasiral odlično, zavoljo odličnega zvoka so bas linije dominantno stopile v ospredje, pa tudi skoraj tako lep je kot Ana, hehe. Iztok in Jan sta kljub manjšim kiksom dokazala, da sta ena boljših slovenskih kitarskih dvojic, klasik kot so Rockstar Ate My Hamster Control in drugih pa že (pre)dolgo ni bilo moč slišati na odru. Dawn Patrol ne bi bili pravi brez energičnega in karizmatičnega Aleša, ki ima povrhu vsega še enega boljših vokalov pri nas njegova odrska energija pa je prevelika za tako majhne odre. Odlično je izpadel The Wicker Man (kljub manjšemu vokalnemu fušu), fantastičen pa je zaključek z eno boljših stvaritev domače metal scene, fenomenalnim Fortress. Upam le, da se bo dalo Dawn Patrol v prihodnje večkrat videti na odru in da nam bodo ponudili še kakšen svež komad.
Heavy metal ogrevanje so nadaljevali praporščaki domače heavy metal scene Metalsteel. Dekle in fante je moč zadnje čase na odrih pogosto videti v družbi legendarnega Jamesa Rivere (Helstar, Seven Witches idr.), saj nastopajo kot njegova zasedba Sabbath Judas Sabbath, v Kompleksu pa so ponudili nabor svojih komadov. Metalsteel vedno ponudijo energične nastope, predvsem zavoljo odlične tehnične podkovanosti vseh članov benda, ki se lahko na odru tako povsem sprostijo. Kitarski dvojec Beny/Rok je kot vedno ponudil pester nabor riffov in silovito podajanje solaž, energični in karizmatični basist Matej pa vedno boj že skoraj prevzema primat frontmana, saj večkrat stopi v ospredje in pred mikrofon. Največji napredek pa je gotovo naredila Daša, saj je tokrat po snare bobnu tolkla tako močno, da je razneslo bobnarsko palčko. Brez domače heavy metal klasike Heayv Metal is Our Religion jasno tudi tokrat ni šlo, v živo pa je dobro izpadel tudi nov komad Candy Eyes.
Nato pa po kratki pavzi je na oder končno stopil mož, ki smo ga vsi čakali... mož, ki noče umreti... Blaze Bayley! Pozdravil nas je z Madness and Sorrow z aktualnega albuma Promise and Terror, s katerim Blaze in njegova zasedba dokazujeta, da prejšnja plošča The Man Who Would Not Die ni bila le enkratni poskus povratka med žive. Še več, Promise and Terror je opus s katerim daje Blaze vedeti, da kljub vsem tragedijam, ki so se mu zgodile v zadnjih dveh letih pokončno hodi po svoji začrtani poti - fenom ponujati odlične heavy metal plošče! Zasedba je setlisto sestavil premišljeno in nas v prvi četrtini koncerta popeljala na zadnji dve plošči, Blaze pa je že v prvih trenutkih dokazal, da je vokalno prava pošast. S svojim bas baritonskim vokalom svoji glasbi daje prepoznaven in unikaten pečat, njegov globok, gospodovalen in temačen glas pa ustvari edinstveno atmosfero. V nizkih in srednjih legah Blaze naravnost blesti, v prav vsak komad pa vnese najpomembnejše - vsak verz, vsako kitico in vsak refren odpoje s takim občutkom, da se ti naježi vsaka dlaka telesa! Blaze je vokalno danes na odru velik sredinec vsem, ki so po njem zlivali gnojnico, ko je med leti 1994 in 1999 z Iron Maiden izdal eno najboljših plošč njihove kariere (The X Factor!) in Virtual XI, ki je verjetno res najslabši trenutek kariere Devic, a predvsem zaradi slabega Harrisovega avtorskega doprinosa. A to je druga zgodba, saj Blaze tudi po odhodu iz Maidnov živi bogato avtorsko kariero, za seboj pa ima že pet plošče odličnega heavy metala in, resda majhno, a zvesto bazo fenov! Eno najmočnejših brez dvoma tudi v Sloveniji, saj je ravenski Kompleks Blazeu jedel iz roke in ga bučno in glasno spremljal tako pri novih kot starih komadih. Prvi nas je v preteklost vrnil naslovni komad s tretje plošče, fenomenalni Blood and Belief. S shrljivo globokim vokalom deluje Blaze na odru kot mogočna mistična pošast, ko pa se z njim pogovarjaš na štiri oči pa deluje majhno in skromno, kar je še en dokaz več njegove odrske veličine. Jasno pa je, da ima Blaze za seboj tudi štiri odlične glasbenike, ki so pomemben del zasedbe Blaze Bayley. Kitarska dvojica Jay Walsh in Nico Bermudez je celoten koncert skrbela za streljanje z udarnimi riffi, ki občasno mejijo že skoraj na thrasherske, s kirurško natančnostjo pa sta si podajala tudi spektakularne solaže, ki so spektakularno prihajale iz njunih inštrumentov. Nižje uglašene kitare in občasno tudi sedemstrunske sekire se sijajno skladajo z Blazeovim globokim in mogočnim vokalom, ki je gotovo pretresel tudi Peco, agresivni in dinamični riffi pa so pravi material za headbanganje. Hvale vreden je italijanski bobnar Claudio, ki je na turneji zamenjal Larryja Patersona, Claudio se je namreč v pičlih dveh dneh naučil še dodatne komade, odbobnal pa do potankosti natančno, brez napak in hudo vživeto. Na odru je nezgrešljiv živahni basist David Bermudez, ki ga je oder poln, tako kot njegove čupe, a ne skrbi le za poziranje in sprehajanje po odru temveč tudi za hitroprstno basiranje, zares dobro pa se je izkazal pri Maiden komadih, kjer so Harrisove bas linije že pregovorno zahtevne. Blaze nas je tako osrečil z dvema Maiden klasikama, najprej Lord of Flies in nato še Futureal ter opozoril, da je med svojim časom v legendarnih Britancih tudi sam prispeval nekaj odličnih komadov! Publiki se je smejalo po odrom, tako kot bendu na odru, saj takega odziva verjetno res niso pričakovali, predvsem zaradi bolj mlačnega odziva na lanskem Paranoid Open Air festivalu, kjer pa tudi Blaze ni bil preveč dobre volje. Po Maiden nostalgiji je Blaze pozornost spet usmeril na svojo solo kariero, nas vrnil med še kako poslušanja vredne nove komade, jih prekinil s klasikama The Brave in fantastično Leap of Faith z nadodličnim refrenom, pa rušilnim začetkom nove plošče Watching the Night Sky, in nas preko doline smrti s samuraji popeljal še na škotska višavja. Jasno, še z eno Maiden klasiko The Clansman in nas pred njo opozoril na pomen svobode zaradi katere smo tudi prišli v Kompleks in svobodno izbrali, da poslušamo metal! Blazeovi medgovori so občasno izpadli že skoraj kot življenjski napotki, a bili so predvsem iskreni in pristni. "Motherfucking Man on the Motherfucking Edge" nas je spomnil na norega Michaela Douglasa v filmu Falling Down, globoki rušilec The Man Who Would Not Die pa je deloval kot živi testament Blazeovega življenja. S fantastičnim refrenom sijajnega Robot in klasiko Kill and Destroy smo žal prehitro prišli do konca. Pa čeprav je bend odigral v dveh urah, 22 (!) komadov in tako najdaljši koncert svoje kariere!
Težko je po takem koncertu doumeti kako je lahko Blaze tako spregledan. Že od začetka svoje metalske kariere z Wolfsbane, pa preko dveh Iron Maiden albumov (enega heavy metal bisera in enega povprečnega izdelka) in sedaj že s svojo peto ploščo dokazuje, da metal živi in diha tako kot metal z njegovih albumov živi in brca s polno močjo že od prvenca Silicon Messiah. Blaze Bayley je živ dokaz zakaj je metal najbolj iskrena glasbena zvrst na svetu, saj ustvarja to kar čuti, hoče in kar ve, da hočejo feni. Kljub vsemu sranju, ki ga je doživel v zadnjih letih, ostaja prizemljen in čeprav bo verjetno vedno igral po klubih s kapaciteto 500 ljudi (kljub temu, da bi si več kot zaslužil 1000+ glavo publiko) je zame Blaze ikona heavy metala. Organizatorjeva vera v metal je tudi razlog zakaj je Blaze sploh nastopil v Ravnah in glede na odziv, ki ga je bend prejel ne dvomimo v to, da bomo Blaze in njegov bend kmalu spet lahko videli pri nas.
fotografije: Martin Prezelj
na vrh