Blatno čofotanje z Metallico v magnetnem polju smrti (2010)

"Death Magnetic", novi studijski album strupene Metallice, je skupino naposled le pripeljal v neposredno bližino naših logov. Le kam drugam, kot znova v Zagreb. Novi studijski album je povrnil upe, da je Metallica še sposobna spraviti iz sebe nekaj tistega reaktivno svežega napalma, kot v starih dobrih časih, v časih pred "St. Anger". In s svojimi zadnjimi obiski v Evropi je skupina potrdila, da se na odru za Metallico ni prav nič spremenilo. Ko se srečaš z njimi je občutek, da je s teboj še vedno taista Metallica, ki v gnevu rosno mladostniške vehemence uporništva v žaru strasti in želje po dokazovanju, z levo roko klati le najboljše iz esence svoje biti. Skupina je v sebi ohranila značajsko lastnost, da ji v ničemer ne moreš oporekati, kadar je postavljena pod vprašaj pristnost in avtentičnost. Metallica so pač tiste vrste velikani, ki so potili krvavi znoj za svojo pozicijo, a obenem ohranili prizemljeni in ljudski odnos do svojih oboževalcev. Tuji sta jim besedi aroganca in vzvišenost. To pa je tista značajska veličina, ki jo njihovi oboževalci najbolj cenijo in spoštujejo. Nenazadnje se spoštovanje plača s spoštovanjem in takšna vrsta energetskega odnosa praviloma teče v povratni smeri (v kolikor so odnosi razčiščeni seveda). Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Metallica ostaja lačna koncertnih nastopov in ko se prikaže na odru, ne izbira sredstev, da se pošteno nasiti energije, ko deli druženje s svojimi podporniki.

Bil je majski termin in predskupini Gojira ter Fear Of Factory, ki sta spremljali Metallico po Evropi skozi april, ko je Metallica koncertirala zlasti po vzhodnem delu Evrope, sta bili zamenjani s skupinama High On Fire iz ZDA ter Danci Volbeat. Za sedem terminov. Do konca maja. Kasneje se Metallica podaja v Avstralijo, kjer bo nastopala v sklopu že povsem razprodane turneje.

Prva predskupina High On Fire so kalifornijska mešanica stonerja in sludgea, seveda so tu metalski riffi, črni, zlovešči in mnogokrat zadeto-zadržane poltonske narave. Ritem sekcija je razgibana in med "votlo" oblikovanimi kitarskim frazami, si bobnar mnogokrat daje duška, da zabeli prazen prostor s slikovitimi prehodi, tako da vsa reč bežno po črni atmosferi prikliče tudi tiste Manilla Road, ki so za trenutek izgubili smisel za epskost. Vseeno je obupen zvok nekako narekoval žalostno spoznanje, da bi bilo dobro, ko se High On Fire čim prej speljejo iz odra, kajti mnogokrat nerazločno hrumenje, ki ga je rešetal prehlajeno grleni "trolovski" vokal, ne prinaša obiskovalcu tega dne ničesar drugega, kot tope oglušelosti  Trio "žičkarjev" (beri: "drotarjev") se nas je usmilil po pol ure, ko je zaključil nastop posvečen promociji novega studijskega albuma "Snakes For The Divine". Aleluja.

Če se kdo še spominja davnega nastopa skupine Metallica v Ljubljani, če se ne motim je to bilo junija 1999, so pred Metallico prav tako odpirali koncerte Danci. Kot Volbeat. Le da so tisti Danci bili takrat takšna skupina, od katere se je Metallica nekoč učila. Mercyful Fate s Kingom Diamondom na vokalu! No, Volbeat so stari znanci, ki so Metallico spremljali že v lanskem letu na ameriški turneji. Ogromno koncertirajo in zato se nahajajo v odlični formi kar se uigranosti tiče. Za seboj imajo tri studijske albume in na prvi pogled naivno kombiniranje pečatnih lastnosti rock n' rolla, rocka billyja, celo countryja z riffi thrash metal vsebine, še zdaleč ne deluje okorno, vsebinsko neprepričljivo in brez ustreznega energetskega pulza. Ob pravem dodatku vzmetenja punk arogance, je mera polna in Volbeat ena lepših presenečenj na današnjem duhovno in izrazno opustelem rockovskem prizorišču, ki živi le od boljšega in slabšega plagiatorstva. Volbeat so v masi konformizma uspeli iztržiti več. Ponuditi smelo zmes in prepoznavno avtorsko bit. Volbeat so svojo veseljaško, a adrenalinsko, plat razkazovali na odru dobrih 40minut, ko so se nizale The Human Instrument s katero so odprli nastop, nadalje Hallelujah Goat, pa Sad Man's Tongue (slednjo je skupina posvetila Johnny Cashu), Mr. And Mrs. Ness, Pool of Booze, Booze, Booza, Radio Girl, Caroline Leaving, Still Counting, Guitar Gangsters & Cadillac Blood. Seveda zvok ni bil najboljši. Kitare nekoliko zakrite in bobni potisnjeni v ospredje. Michael Poulsen pa je zlasti v drugi polovici prevzel nase vso pozornost, ko je ogrel na pravo delavno temperaturo svoje glasilke in z namernim iskanjem Elvisovega pridiha v vokalu, dodal tisti prepoznavni pečat avtorskim skladbam skupine Volbeat. Pečat po katerega namreč pride ljubitelj njihove glasbe. Pojava Volbeat je na odru zažgala! Žal ne na polno. Po kaj takega moraš v dvoranski prostor, kjer ti igra skupina v vlogi glavnega nosilca večera. Priredba I Only Wanna Be With You je bila seveda izvedena v striktni Volbeat maniri - rušilno in obenem zabavno! Volbeat so namreč veliki pozitivci. Skladbo, katere izvirnik pripada Dusty Springfield, je skupina posnela za svoj studijski prvenec "The Strength/The Sound/The Songs" iz leta 2004.

Volbeat so vroči. Septembra izdajo novi album "Beyond Hell/Above Heaven", novembra letos pa odrinejo na novo evropsko turnejo, kjer si jih bomo lahko ogledali, dne 06.11.2010, nam najbližje, v Grazu torej.

Velikani metalske obrti so tokrat prvikrat v karieri nastopili na Hrvaškem! Kot vselej so tudi ta nastop uvodoma pospremili z Moricconejevo The Ectasy Of Gold, ki prikazuje na orjaških platnih insert iz filma The Good, The Bad And The Ugly s tavajočim Ellijem Walachom sredi brezkončnega grobišča. Reflektorji se za trenutek zatemnijo, ko zarohni na polno in gmota 20.000 ljudi se že vneto krmi z rafali jeklene jurišnice Creeping Death. Odrska postavitev je bila nadstropna. Če oder razglasimo za pritličje in je Ulrich postavljen precej bliže publiki, le malo za frontno linijo vokala, kitare in bas kitare, je za Ulrichom po celi dolžini ogromne odrske konstrukcije, kakršno srečamo na največjih evropskih festivalih, postavljen dodaten oder. Na njem so pripravljeni dodatni rekviziti (stojala z mikrofoni, akustične kitare). Tak prostor omogoča skupini to, da se razmahne in razleti preko vseh meja med nastopom. Pod tem dodatnim odrom, je prostor, kamor se skupina v premorih, ko je potrebno zamenjati kader na odru, umakne. To je tudi prostor, kjer se nahajajo tehniki, ki skozi zatemnjene, a prosojne zastore lahko natančno in vseskozi spremljajo kaj se dogaja z Metallico na odru.

Za Creeping Death ostaja Metallica strupena in nepopustljiva! Tu je nova klasika, kateri se sredi blata in naliva razgaljena množica fanatično klanja - For Whom The Bell Tolls! Zvok praktično vse od začetka, pa do konca koncerta, odličen. Solaže slišne, riffi jasni, Ulrichova trdnjava enkratno oglašena in strup ohranjenega Hetfieldovega vokala delujoč v vlogi omame čarobnega eliksirja. Nepopustljivo in na vso moč! Strog, vražji in izpod čela uperjen pogled pevca/kitarista, je odražal popolno sfokusiranost uma in duha na trenutek nastopa v Zagrebu. Kar se zvoka tiče ne smemo zanemariti dejstva, da si moral biti postavljen nekje v radiusu do 100m od odra. Sicer je zvok zaradi vetra odnašalo, kar se je čutilo premosorazmerno s poslušalčevo oddaljenostjo od odra, vendar pa je bilo to pot na posamezniku, ali bo izbral blato in dober zvok, ali pa le razmočeno travo ("fiksno" in "čisto" stojišče), a zavoljo tega žrtvoval ugodne zvočne razmere (naj vam ob tem namignem, da avtor tega članka, tudi danes cel smrdi po blatni brozgi).

Skupina preskoči na kratko a "groovy" uperjeno "Reload" singlico Fuel, ki jo zabeli s prvimi učinki pirotehnike, takoj za njo pa se vrne k novi klasični koračnici Ride The Lightning. Sledi krajša pavza. Oder oblije modrina. Na gornjem odru, nad bobni, posveti snop reflektorske svetlobe na James Hetfielda. Ta odpre na akustični kitari uvodni "pletež" klasičnega epa skupine Fade To Black. Samega sebe ščipam od izredne atmosfere, ki jo je sproščal energetski fluks kakršen se je sproščal iz odra. Skupina kot kvartet igra na polno, nenehno komunicira med seboj, rutinirano podžiga publiko ter s karizmo zavzetosti nepopustljivega metalskega "švasanja" ustvarja tisti občutek odrske nepremagljivosti. Komaj 25. minut se je obrnilo, že je za nami polovica kultnega "Ride The Lightning" albuma.

Hetfield je v premorih vseskozi spraševal publiko če se počuti dobro. "Če se počutite dobro vi, se počuti dobro tudi Metallica!" in podobna podžiganja s strani karizmatičnega frontamana, so v trenutku priklenila nase občinstvo, ki se ni oziralo na zajedljivo deževanje in polzeče ugrezljiva tla pod nogami.  Vzdušje pa se je le nekoliko umirilo, ko se je zasedba lotila novih skladb. Ko smo uživali v njih izvedbi, ni bilo težko povleči sklepne črte, da novi material odlično funkcionira v korelaciji s starejšim, ki ga skupina izvaja v živo. Zlasti je v tem na polno prepričal odlični ep The Day That Never Comes. Skladba, ki sicer ne zmore nadeti obutve klasike tipa One, pa je obenem opozorila, da bi bilo bolje, če bi Metallica cel "Death Magnetic" odigrala v živo in ga izdala v obliki studijskega albuma. Kdor album pozna verjetno ve, da je producent skupini v studiu dobesedno ukradel dušo, tako porazen zvok povsem votle vsebine, je povzet na njem. A v živo skladbe "Death Magnetic" učinkujejo v polni drži povampirjene manire.

Vredno je opozoriti, da je Lars Urlich nekajkrat zamudil v vpletanju dvojne bas boben bule, ali pa je bil šlampast. To je bilo mogoče občutiti zlasti med izvedbo kultne One. Je pa nekaj. James Hetfield je tisti člen zasedbe, ki lahko s svojo močjo demonskega šarma, prekrije prav vse majhne, nezaželene, napakice ali namerne šlamparije. Seveda v primeru skupine, kot je Metallica tega ne bi smelo biti, a tudi ti fantje so nenazadnje zgrajeni le iz mesa in kosti. Hetfield je torej glavni nosilec v skupini, ki drži vse niti v svojih rokah, ko je treba predstaviti skupino Metallica na odru kot čvrsto in poenoteno odrsko figuro, ki je v živo ne zmore prav nič vreči iz tira. Odpel je koncert fantastično, prevzemal pa je zlasti njegov značilni izraz režeče uperjenega videza izpod čela, s katerim je kronal zmagovito apokaliptično vzdušje, rušilne magije, ki po pozna Metallica.

Po Broken, Beat And Scarred, ki jo je James posvetil zagrebški publiki, sledi daljša prekinitev. Standardni uvod, ki je na oder prinesel vojno, ko so rezgetale strojnice, rešetali nebo nizki preleti helikopterjev in se je v temo zaviti oder dodobra nekajkrat stresel ob detonacijah pirotehnike in celo pravem ognjemetu. Po umiritvi stoji na gornjem odru ena sama samcata silhueta. One! James Hetfield. To je bila tudi najava, da se regularni del koncerta preveša v tretjo in zaključno tretjino. Da si od tu dalje sledijo samo še klasike. Hammetova kitara je funkcionirala v solažah One enkratno. V zvoku enakovredno, v igri povsem prepričljivo. Možje se niso ustavili in držali v šahu delirija publiko še naprej z Master Of Puppets, potem pa preskočili na trenutek presenečenja set liste, ko so na albumu "Master Of Puppets" kar ostali in izbljuvali malho strupa v  pogubno rezgetavi Battery.

Vsekakor ni bilo treba mnogo ugibati, da bo Metallica slej, ko prej morala vtakniti v repertoar še kaj iz albuma "Metallica". Komercialno balado, ki je nasitila prav vse. Hudiča! Kje je tu pravoverstvo kleni metalci? Med Ride The Lightning ste skoraj mrtvi, medtem ko horde tisočih odpirajo grla na "zlajnani" Nothing Else Matters. Uvodni del pred Nothing Else Matters, je predstavil solo točko Kirka Hammeta, ki pa je pletel nežne akustične, malodane klasično baročno ukrivljene motive, kakršni so tiho naznanjali, da se za ovinkom skriva izvedba te balade! Brez tarnanja prosim! Energija je bila fenomenalna in sprožala mravljince vzdolž hrbtenjače. To je veljalo praktično za cel koncert. Toliko kurje polti ni preživela moja koža že dolgo, dolgo časa, kot tokrat na koncertu Metallice v Zagrebu. Še obvezni Enter Sandman in regularni del nastopa se zaključi.

Vendar je skupina kmalu spet z nami. Hetfield napove prvo skladbo nekako takole: "To je točka koncerta, ko odigra Metallica vedno priredbo. Odigrali vam bomo skladbo skupine, ki nas je navdihnila, da smo začeli igrati glasbo!" Mamma mia! Ni lepšega, kot prisluhniti skladbi Am I Evil? N.W.O.B.H.M. veteranov Diamond Head v nabrušenih rokah metal titanov, kot je Metallica. Magična izbira med potencialnimi kandidati kot so Helpless, The Prince ali It's Electric! V časih, ko je Metallica za durmi svojih garažnih začetkov še sramežljivo drgnila ob zvokih Diamond Head, smo kar ostali. A to pot ob dveh avtorskih skladbah! Ne ni bila Motorbreath in ni bila Whiplash, pač pa kar otvoritev prvenca "Kill 'Em All" s Hit The Lights! Plazovito rafaljiranje vseh razpoložljivih mitraljezov je zasedba podaljšala še za pričakovani Seek And Destroy in še zadnjič visoko na prste povzdignila iz blata premočeno, premraženo a gotovo blaženo in zadoščeno množico, ki je tako še zadnjič strumno zaplavala v bazenu blata zagrebškega hipodroma!

Vsekakor je bil iz tega dogodka izvlečen maksimum, glede na neugodne vremenske razmere. V kolikor bi bil koncert odigran v suhih razmerah, bi bilo tudi povratne energije s strani množice več. A ta je bila že precej izčrpana. Bila je bitke z mrazom (10-11°C), bila je premočena do kože...  Tako, da bo treba nujno počakati na novo priložnost, ko se bo šlo Metallico pogledat v zaprto dvorano ali jo prestreči nekje zunaj, ko bo nad Evropo vladalo območje visokega zračnega pritiska.

Morda bi si človek tokrat želel le slišati kakšno klasiko več. Namesto kakšne novejše "Death Magnetic" skladbe, še kakšno iz "...And Justice For All", a kakorkoli obračaš, zastopanost "Ride The Lightning" albuma v set listi, je več kot sanjska.

Človek, si po tem ne more reči drugega, kot da je Metallica ostala Metallica. Metallica za vse večne čase. To je skupina, ki navlako gigantske super opreme, ne uporablja za to da bi skrivala svojo igro za kozmetičnimi pripravki. Seveda so efekti za doseganje polnega spektakla včasih nujni, vendar pa skozi vso to odrsko mašinerijo prosto bliska in sije igra izvedbe na odru z vso rušilno zavzetostjo duha prave nepokorščine. Vseskozi je fantov poln oder, ko tekajo neustavljivo po njem, stojijo v duelih z ramo ob rami in spodbujajo drug drugega med špilom. Delujejo kot 20. letni mladeniči, ki so komaj splovili iz kletne vajalnice, na svojo prvo pravo turnejo. Dostopno in blizu množicam. Seveda govorimo o "domačnosti" kolikor ti jo dopusti glasbeni profesionalizem. Za Metallico torej ni "površnega prdca" slabega okusa, počepanja, kolebanja ali klecanja. Skupina ohranja vehemenco, moč in odrsko nepopustljivost unikata, ki opravičuje njeno titanstvo. Ne glede na ogabno vreme, ki nas je spremljalo, je na koncu koncev prav figo mar, ali si moker, suh, blaten ali čist, smrdiš ali dišiš. Šteje le eno. Vera v metal! In te je bilo na tem koncertu Metallice v izobilju.

Po koncertu, ko se je nepregledna horda opotekala proti svojim prevoznim sredstvom, pa nas je nenadoma vse prestrelila nenadejana novica! Umrl je Ronnie James Dio! In takrat smo doumeli zakaj je nebo že celi dan tako neizprosno žalovalo...