Pa sem jih ponovno dočakal. Blackie Lawless in W.A.S.P. so ponovno na turneji, od zadnje plošče pa je minilo šest let. Aktualni album Golgotha (2015) nadaljuje tam, kjer je kočal predhodnik Babylon (2009). Poslušalci bodo na njem slišali odličen zvok in udarno glasbo. Po mojem je za W.A.S.P. dobro, da so trentuno pod okriljem avstrijske založbe Napam Records, saj v njej delajo predani ljudje, ki bodo band odlično promovirali. Golgotho lahko dobite v različnih vinilnih izdajah, na CD-ju in v kovinski škatli, ki je izšla v samo 1500 primerkih. Seveda je jasno, da bodo največji feni pokupili vse možne vrste izdaj, s čimer bodo kmalu postale raritete in s tem pravi zbirateljski artikli.
W.A.S.P. sem nazadnje videl pred tremi leti. Turneja 30 Years Of Thunder je bila odlična, zato sem z radovednostjo pričakoval, če bo Blackiejue ponovno uspelo zvabiti fene pod svoje vpliv. Tik pred začetkom turneje je bend zapustil bobnar Mike Dupke, Randy Black (Primal Fear, Annihilator) pa se je izkazal za dostojnega naslednika.
Ena od muenchenskih dvoran v sklopu kompleksa Theaterfabrik je bilo lepo popolnjena, koncert pa se je začel ob napovedani uri. Kot običajno so W.A.S.P nastop začeli z lepljenko klasik On Your Knees ter Inside The Electric Circus. Ozvočenje je bilo močno in glasno. Videti je bilo, da so člani benda kljub menjavi bobnarja zelo uigrani. Blackie rad igra, vidi se, da pri tem dejansko neizmerno uživa. Neprestano se vrti po odru, kljub poškodbi noge, ki jo je staknil pred časom.
Sledila je priedba The Who The Real Me, ki jo basist Mike Duda rad igra in pri tem nenehno pozira. Kitarist Doug Blair tudi ni bil pri miru niti sekunde, navdušen je bil nad odzivom občinstva. Sledila je stara klasika Love Machine. Oder so zapolnjevali video zasloni, ki so omogočali bolj oddaljenim, da so videli glasbenike od blizu, nekajkrat pa so na njih predvajali videospote.
Na vrsto so prišle skladbe z Golgothe. Z odprtimi rokami so feni sprejeli udarno Last Runaway, za njo so predstavili Crazy, eno boljših s plošče Babylon, ki je navdušenje občinstva samo še stopnjevala. Osebno menim, da je bil to višek večera. To skladbo je vedno lepo slišati, refren je tak, da ga vsi prepevajo, skladba je odlično zgrajena, je takšna, kakršna mora biti prava W.A.S.P. skladba.
Oder se je pogreznil v temo, napočil je čas za izlet v preteklost. Na zaslonih in iz zvočnikov se je odvijal film The Crimson Idol, uvertura Titanic je bila izhodišče za skladbo Arena Of Pleasure, kar je bil spet eden vrhuncev večera. Nikoli ne bom pozabil turneje iz leta 2007, ko so ob petnajstletnici izida igrali The Crimson Idol v celoti.
No, pa nazaj v sedanjost. Sledila je Miss You z Golgothe, Blackie je pojasnil, da je bila napisana še v času The Crimson Idola. Opisuje Jonathona Steela, heroja iz Crimson Story, ki je izgubil brata. Gotovo najbolj ganljiv trenutke in vrhunec koncerta. Skladba spominja na The Idol, je počasna, prepričljiva, ima odličen refren in super solo Douga Blaira. Kocine so mi šle pokonci!
Blackie Lawless dobro ve, kako napisati rock balado. Njegov edistveni glas pride v tovrstnih skladbah še bolj do veljave. Po kratkem premoru smo zaslišali uvod v Thunderhead, ki je napovedal naslednjo lepljenko: Hellion in I Don’t Need No Doctor. Prva je bila ena najboljših s prvenca W.A.S.P. iz leta 1984, drugo pa je prvi posnel Ray Charles. Obe sta poskrbeli za dobro voljo med publiko.
Približal se je konec rednega dela koncerta. Blackie in njegovi možje so se poslovili z naslovno skladbo z nove plošče, Golgotha. Spet rockovska balada, v kateri je bil Blackiejev glas preprosto sanjski. Vemo, da je bil Jezus križan na Golgoti, z njim sta bila križana še dva, skladba pa opisuje dogodke z zornega kota enega od obeh trpečih. Je izredno čutna, krasi jo kraljevski kitarski solo in odličen refren. Blackie je v zadnjih letih postal izredno veren, vemo, da so bili takšni teksti včasih za W.A.S.P. popolnoma netipični.
S tem so W.A.S.P. končali nastop. Po nekajminutnem čakanju so se vrnili in udarili z bendovsko himno Wild Child. Kdor je poznal besedilo, je seveda veselo prepeval. Blackie je bil še vedno v odlični formi, ušel mu je celo rahel nasmešek, ki ga je sprožil navdušen odziv občinstva. V zadnjih letih je bila zaključna skladba vedno Blind In Texas, na tej turneji pa so jo nadomestili z I Wanna Be Somebody, ki je odlična za zaključek koncerta.
Feni so ponovno padli v film in se na Blackiejevo vzpodbujanje drli na vse grlo. Po osemdesetih minutah je bilo predstave konec, Blackie je ponovno dokazal, da še ne misli nehati. Bend je poln energije, tudi kemjia med člani je zelo dobra, videlo se je, da se je Randy Black dobro vživel v skupino. Zame, kot velikega fena, je vedno žalostno, ko kakšen član zapusti ekipo, zato upam, da bo trenutna postava zdržala še dolgo. Sijajen večer se je s tem končal, s tem pa se je začelo čakanje na novo W.A.S.P. turnejo.
foto & tekst: Daniel Arbaitstein
na vrh