Ko so Black Sabbath konec leta 2011 na novinarski konferenci v Los Angelesu svetu oznanili svoj povratek, je med rockerskimi navdušenci završalo. Gre namreč za eno najpomembnejših skupin v svetu težkega rocka, saj so na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta položili temelje novemu žanru, kasneje prepoznanemu kot heavy metal. Žal se je nekaj mesecev po napovedani združitvi zgodila lepotna napaka. Sodelovanje v poslednji bendovi avanturi je namreč zaradi neenakovrednega (finančnega) tretiranja zavrnil originalni bobnar Bill Ward, tako da so v taboru skupine na njegovo mesto rekrutirali Tommyja Clufetosa, bobnarja Ozzyjevega solo benda.
Že kmalu po megalomanskem zagonu projekta so se Britanci srečali z resnimi težavami, saj je bil kitarist Tony Iommi diganoziran s krvnim rakom, sledilo je naporno obdobje zdravljenja z novo metodo krvnih infuzij in posledična odpoved večine napovedanih koncertov. Zle misli so dale slutiti, da se ne obeta nič dobrega (še pomnite napovedovanje in nato odopovedovanje novih in novih Heaven & Hell turnej, ki jih je prekinilo šele slovo Ronnie James Dia iz tega sveta?), a je Iommi uspel premagati bolezen in se vrniti v studio. Black Sabbath so izdali dobro sprejeti album »13« (recenzija tukaj), s katerimi zdaj pohajkujejo po svetu in razprodanim avditorijem še poslednjič v svoji karieri prinašajo dotike mračnosti in okultizma, ki so jih v glasbeno zgodovino že davno tega zapisali z zlatimi črkami.
Pot v bavarsko prestolnico je minila bez posebnosti, zadnje ure pred koncertom pa sva si s sotrpinom Janijem krajšala z ogledom tekem drugega dne svetovnega prvenstva v nogometu. Sledilo je obvezno oblajanje vseh na poti srečanih Slovencev, ki so imeli za preživljanje večera isto idejo kot midva, in že je sledil skok na mesto zločina - na Königsplatz. Idilični trg streljaj stran od centra bavarske prestolnice, zgrajen v neoklasičističnem slogu, se je ob osmi uri zvečer že šibil pod težo nepregledne množice ljudi, zato se je najdba primernega mesta za spremljanje koncerta izkazala za precej naporno nalogo.
Koncertni večer so otvorili SOUNDGARDEN, ameriške rock legende devetdesetih, ki veljajo za eno največjih in najvplivnejših skupin svojega časa, zato jih je ljudski glas skupaj s Pearl Jami, Nirvano in Alice in Chains že davno tega okarakteziral kot enega osrednjih gradnikov seattelske alternativne glasbene scene. Soundgarden so se po zatišju na sceno vrnili leta 2010, zaradi koncertiranja daleč stran od dosega naših jeklenih konjičkov pa je bil münchenski koncert idealna priložnost, da se z veličino skupine naposled srečam tudi sam. Osrednji steber na odru je bil kdo drug kot Chris Cornell, možak sila karizmatičnega pedigreja, ki je energijske silnice brez težav ves čas uperjal proti morju ljudi pod njim in jih tako za slabo uro držal v šah mat poziciji izročila devetdesetih. Kljub temu, da so pred dvemi leti izdali težkopričakovani povratniški album »King Animal« (recenzija tukaj), so Soundgarden to pot postregli zgolj s koračnicami svojih klasičnih ploščkov »Badmotorfinger« (1991) in »Superunknown« (1994), kar je vsekakor neobičajna praksa. Ob boku prekaljenih veteranov Cornella in Kima Thayila na kitari je stala nova ritem sekcija, ki sta jo branila ob reaktivaciji skupine pridruženi basist Ben Shepherd in bobnar Matt Chamberlain, ki na turneji nadomešča Matta Camerona, saj slednji koncertira s svojo matično skupino Pearl Jam. Veter in velikost samega prizorišča sta v zvok zamesila mestoma nerazpoznaven šunder, kljub neugodni okoliščini pa so s hitiči kot sta Spoonman ali Black Hole Sun Soundgarden z odliko upravičili nič kaj lahko ogrevalno nalogo.
Zastor v ozadju je po krajšem premoru zasedel Henry, leteči hudič in maskota benda, postalo je jasno, da je napočil čas za BLACK SABBATH! Britanci so nastop otvorili z legendarnim komadom, namenjenim vsem imperialističnim oblastnikom, War Pigs. Čeprav so se Black Sabbath že zgodaj v svoji karieri znebili konotacije s hipijevskim gibanjem, jih bo znamenita protivojna himna vedno povezovala z obdobjem otrok cvetja. Kakopak je s pretečenimi desetletji opešal tudi Ozzy Osbourne, ki je s starostjo v kot postavil dobršen del odrske gibljivosti, vseeno pa že od uvodnih minut dalje ni šlo brez njegovega znamenitega kričanja: »C'mon, let's go fuckin' crazy!«.
O Ozzyjevem opešanem stanju čivkajo že ptički na veji, vseeno pa njegove vokalne tehnike nikoli niso slovele kot tehnično bravurozne, zato osiromašeno vokalno formo nadomešča z nadvse karizmatičnim pristopom, ki je kljub jesenskim letom še vedno prežet s testosteronom in norčavostjo. Tudi Black Sabbath so zgolj iz mesa in krvi. Ozzy pri 65-ih letih ne kipi več kot mladostni vrelec, vseeno pa mu kot najbolj razvpitemu članu benda na odru pripada povezovalna vloga, ki Sabbathe predstavlja kot čvrsto in poenoteno figuro. Tudi če je možak (sploh proti koncu koncerta) težko pariral vokalnim linijam, je bilo tudi to dejstvo sprejemljivo ob predpostavki, da je prikazana forma pač največ, kar lahko Black Sabbath v letu 2014 ponudijo.
Kot naslednji spomenik Black Sabbath monumentalnosti je v toplo bavarsko noč zarezal komad Into the Void. »Gospod riff« Tony Iommi na desni strani in mojster bas kitare Geezer Butler na levi sta tudi brez medsebojnega spogledovanja eden drugemu brala misli in tako zanesljivo polagala rifovsko podlago Ozzyjevemu hropenju. Sploh Butlerjeva linija je bila v zvočni sliki še dodatno izpostavljena, zato je odebeljena riff tematika tega večera resnično tresla vse do kosti! Naelektreno vzdušje se je med prezentacijo novejših komadov nekoliko umirilo, pa čeprav pesmi epskih minutaž Age of Reason, End of the Beggining in God Is Dead? dokazujejo, da legendarni Britanci iz Birminghama tudi na jesen svojega življenja v kreativnem smislu še niso popolnoma zakrnela tvorba.
Glavnino repertoarja so tvorili najuspešnejši komadi Ozzyjeve ere, torej bendovi favoriti iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih. Naslednja v vrsti zaigranih stvaritev je bila samonaslovljena himna Black Sabbath. Tega večera se je pisal petek trinajstega, na nebu je svetila polna luna, ambient za prisluh enemu najtemačnejših motivov težkega rocka je bil torej edinstven! Če se je v morju ljudi našel kakšen pretiran vraževernik, je morda svoje spodnje hlače obarval v rjavo - Black Sabbatj zloveščost namreč ne pozna meja! Sprehod skozi prvenec se je nadaljeval s komadoma Behind The Wall of Sleep in N.I.B. Gre za zimzelene skladbe, ki ne samo da so živi prikaz evolucije psihadeličnega rocka v smeri heavy metala, ampak vselej na noge dvignejo celotno občestvo in odmrznejo (ali zamrznejo?) tudi najbolj ledeni košček slehrnega srca.
Oči so bile ves čas uprte na sprednjo trojico Butler / Osbourne / Iommi, saj je prav v njihovih lasiščih ujeta Black Sabbath zgodovina, medtem ko je najeti bobnar Tommy Clufetos pobiral zgolj drobtinice, ki so se v obsežnejši soj žarometov v smeri njegove bobnarske baterije pretvorile šele ob inštrumentalni pasaži Rat Salad z obveznim bobnarskim dodatkom. Clufetosovo mlatenje bobnarskih open sta prevevlala svežina in odločnost, svoje delo je Ozzyjev solo bobnar opravil z odliko, kljub temu pa bodo znali starejši privrženci skupine opozoriti, da samo Bill Ward ostaja tolkalist z neoporečnim Black Sabbath DNK-jem. Pletež daljšega solo nastopa je prekinil Iron Man, še eno monumentalno Sabbath delo, ki je kljub počasnemu kotaljenju osrednjega riffa učinkovalo z močjo dinamita! Pred zaključkom je sledilo edino večje presenečenje igranega seta, skladba Dirty Woman iz albuma »Technical Ecstasy« (1976), ere, ki je med lojalnimi oboževalci še kako cenjeno, pa čeprav vse prevečkrat zapostavljeno napram klasičnemu materialu skupine. Ob še enem temačnem motivu se je »izdal« nevidni peti koncertni član Adam Wakeman na klaviaturah, ki je iz zaodrja ves čas nudil organsko zvočno podporo skupini. Ozzy je v svoji stari maniri pred zaključkom druženja prednjim vrstam namenil nekaj veder vode, predno je naelektreno ozračje vrhunec doseglo z izvedbama jurišnice Children of the Grave, in za slovo še morda najbolj antemične heavy metal himne kdajkoli, Paranoid.
Dolgopričakovani Black Sabbath reunion v našem delu Evrope je za nami in če to pomeni slovo, je bilo slovo sladko. Svetovni mediji poročajo, da bo njihov nastop v londonskem Hyde Parku v začetku julija poslednji Black Sababth nastop kdajkoli, zato je bila prestrežba Iommija in kompanije v Münchnu, na avstrijskem Nova Rocku ali v italijanski Bologni v teh dneh zelo verjetno zadnja življenjska priložnost, da se s kultnimi botri težkega rocka v živo srečate tudi sami.
Fotografije: Urban Bolta, Andrej Banko, uradni Facebook profil Tonija Iommija
na vrh