Medtem, ko so se množice na četrtek »spominjale« mrtvih z žretjem kebaba, sladkorne pene in čevapčičev ter tekmovanjem v peglanju grobov na Žalah, se je približno stoglava publika spominu nanje počastila na bolj primeren način. Z obiskom koncerta norveško-nemške black metal dvojice Kampfar in Helrunar, ki so jim družbo delali Američani Velnias in nemški Amon Amarth, Obscurity.
Prvi je nad odrom Channel Zera zagrmel pošastni bog narave iz baltske mitologije, Velnias, ameriška zasedba s tem imenom pa je v pol ure odigrala dva epsko dolga komada. Žal sem zaradi zamude ujel le zadnjih nekaj trenutkov petnajstminutne mojstrovine Reverend Flames of Antiquity z aktualne plošče RuneEater, a tudi to je bilo dovolj, da se lahko pošteno tepem po glavi zaradi zamude. Velnias so svojo verzijo folk/doom metala počrnili z black metalom in zaradi precej unikatne žanrske zmesi spomnijo na svoje rojake Wolves in the Throne Room ter Krallice, zaradi folk pristopa pa deloma tudi na Agalloch. Velnias so svoj (pre)kratek nastop zaključili s kakofonijo hreščanja in piskanja kitarskega feedbacka, upam pa, da se jih bo pri nas še mogoče videti, po možnosti z daljšim setom.
Z nemškimi vikingi Obscurity smo vode black metala za nekaj časa zapustili in se edinkrat v večeru potopil v death metalsko obarvano godbo. Žal pa njihova vizija death metala ni nekaj zaradi česar bi se moj ušesni polž zvijal od zadovoljstva. Prej obratno. Obscurity namreč zvenijo kot slaba kopija švedskih Amon Amarth, le s to razliko, da okrog pasu pač nimajo opasanih rogov s pivom, temveč klobase. Ok, slabo stereotipno šalo na stran, Obscurity v tričetrt ure niso ponudili kaj več od generičnega death metala z dolgočasnimi rifi (še huje ti so vsake toliko časa užgali kar obupen polka ritem), enoličnimi skladbami ter slaboumnimi besedili tipa Nach Asgard wir reiten in Obscurity z albuma Obscurity, skupine Obscurity. Svašta. Poleg vsega pa svoja besedila, ki so mokre sanje vseh petnajstletnih vikiningov, predstavljajo v nemščini, ki vsaj meni osebno zveni na moč okorno, sploh v death metalu. Žal se je bend počutil očitno tako domače, da je nazaj na oder prikorakal še za dodatek enega komada in to na vsega dva »zugabeja«.
V Germaniji smo ostali tudi z naslednjimi nastopajočimi, black metalsko zasedbo Helrunar, ki je pod odrom zbrala dotedaj največje število publike. Helrunar so lani izdali dvojno ploščo Sol, ki so jo tokrat tudi najobširneje predstavili, vokalist škratjega videza Marcel Dreckmann nam je tako serviral komade kot so Kollapsar, Nebelspinne, Unter dem Gletscher ter Aschevolk, manjkalo pa ni niti starejšega materiala z Unten und im Norden in Älter als das Kreuz. Prav s temi predstavniki diskografije Helrunar se je zelo očitno videla dvojnost njihovega materiala, ki je nihala pri starejših komadih od brutalnosti in surovosti Burzum ali Gorgoroth, pri novih komadih pa so na površje priplavali celo rahlo progresivni elementi. Predvsem v smislu za black metal netipičnih kitarskih solaž, konkretne dolžine nekaterih komadov, pogoste menjave ritma in tempa ter nihanje med hitrimi in počasnimi deli. Helrunar so si z odlično uigranostjo, dobro izvedbo in suverenim nastopom zaslužili glasen in bučen odzive publike, večer pa so po povprečnih Obscurity spet vrnili v prave black metal tirnice.
Kjer smo s pravimi nosilci koncerta, norveškimi black metalci Kampfar tudi ostali, le da še hitreje in še brutalneje. Kampfar so v Channel Zero prinesli hlad norveških fjordov ter na zavili v debelo atmosfero nočnih mor z atmosferičnim, mid-tempo black metalom, ki pa za ustvarjanje ambienta ne potrebuje brezveznih kraguljčkastih klaviatur in kvazi simfoničnih vložkov. Pri Kampfar intenzivno, debelo plast megle prikličejo zgolj pestre in razgibane kitare, ki znajo ponuditi tudi kaj več kot le black metalsko čebelico, dinamični bobni, ki ne slonijo zgolj na nenehnih blast-beatih ter zverinski in bestialni vokali Dolka in Askeja. Predvsem odlični kitarski deli prikličejo pred oči epsko podobo norveških prostranstev in neokrnjene narave, ki jo Kampfar tako pogosto opevajo v svojih besedilih. Epski srd norveške narave so Kampfar fenomenalno uglasbili že z uvodnim rušilcem Mare, naslovno skladbo aktualne plošče, nadaljevanje pa ni bilo nič slabše, saj se je intenzivnost le še stopnjevala. Karizmatični Dolk je odlično krmaril med brutalnostjo in agresivnostjo ter melodičnimi epskimi trenutki, ki Kampfar le še obogatijo, Dolk pa je publiki večkrat namenil kretnje odobravanja. Kampfar so v dobri uri odigrali odličen izbor komadov, namenili so nam celo nekaj starejših, redkeje igranih komadov (Hymne ter Troll, Død Og Trolldom na primer) ter s fantastičnim nastopom dokazali, da je Norveška (čeprav se včasih morda ne zdi tako) še vedno center black metala. Brez dvoma zmagovalci dneva mrtvih, ki so Channel Zero utesnili v mogočno plast ledu norveških ledenikov, nacionalnega ponosa, ki buta iz komadov in popolne, nebrzdane energije komadov kot so Ravenheart, Mare in Vettekult. Follow the Ravenheart!
na vrh