Če je kje kdo pod slovenskim svobodnim soncem, ki se mu prikladno poda oznaka »heroj delavskea razreda«, potem je to nedvomno legendarni slovenski kantavtor Jani Kovačič. Mož brez dlake na jeziku, iskrivi um, eden zadnjih stebrov slovenske inteligence, ki je že davno tega pahnjena v beganje po podtalju in na selitev na druge konce planeta. Večno mladi in zimzeleni Jani Kovačič je znova polno opozoril na svojo pojavo v času protestov pozimi 2012/2013. Tam je stal pred več tisočglavo množico sredi ljubljanskega Trga revolucije in 10.000 glava množica je enovito pela njegov udarni delavski zimzelen »Delam kot zamorc«. Navdahnjen nad dogodki prehitro pozeble pomladi 2012/2013, je Jani zatem ustvaril ducat novih skladb, ki jih sicer zaenkrat še ni posnel in izdal na plošči, vendar obstajajo. In sedaj jih igra. V živo seveda. V spremstvu nikogar drugega, kot klenih pivških trubadurjev in nepoboljšljivih burkačev Ana Pupedan.
Vsak avgust je poln lokalnih festivalov .Zasut z večernimi programi, ki se vijejo preko dni v mesecu. V Postojni letos siceršnji Zmaj ma mlade ni tako močan kot je bil lansko leto, vendar pa je nastop Janija Kovačiča v spremstvu Ane Pupedan zagotovo prinašal enega njegovih vrhuncev. Obvezen ogleda. Kaj neki ponujajo torej Janijevi novi psalmi oziroma venček novih besnih pesmi?
Bend je po daljši tonski preizkušnji vzel 20. minutni premor, potem pa malo preko pol devete zvečer pričel s pravim koncertnim nastopom. Zgodovina nas ne nauči ničesar. V bistvu imamo tak slab spomin, da živi večina danes precej, precej slabše kot v času, ko se je govorilo, da moramo stran iz skupne države zato da bi živeli lahko bolje. Kakšen absurd. Seveda z izjemo peščice. Ker smo dušebrižno ubogali neoliberalni koncept kapitalizma, ki nam ga prodaja koncept Evropske Unije in zatavšali svobodo za varnost, ki nam jo ponuja novi okupator pod krinko imenovano NATO.. Dobrodošli v Dobi tepcev torej, eni od aktualnih Janijevih skladb, ki so odjeknile tega večera sredi Titovega trga v Postojni, kjer se je nabralo zglednih 200 dušebrižnih poslušalcev. Kot je že v navadi, so se tudi tokrat na pročelju ploščadi tik pred odrom igrali otroci ter s svojim hudomušjem skušali prevzemati pozornost nad dejstvi stricev na odru.
Jani je znova nekajkrat na moč prepričljivo predrl nekajkrat množico sproščenih decibelov s svojim predirljivim, rezkim in obče prepoznavno hripavim vokalom, ki ostaja oster, robat, očitajoč in stvaren! Spoznanj resnice na konici, kot britve ostre konice iskrivega jezika, mu ne primanjkuje! Čeprav je njegova vloga vokalista hrkati vloga vodje koncertnega nastopa, je Jani mnogokrat to pobudo prepuščal precej bolj zgovornemu dvigovalcu »alkoholnih uteži« Simonu Avscu (s pričesko speto v samurajski čopek), ki je bil to pot zadolžen za igranje violine. Jani, opasan z živo rdečo »f-luknjasto« Yamaha kitaro – pri tem ni pozabil niti na živo rdeči pas, se je izkazal poleg dobro kaljenosti nerjavečega grla, ki je prestal zob časa (očitno pa tudi zob čaše), tudi za odličnega ritem kitarista. V prvem planu je stal seveda Jani s potresom besnečih verzov, s katerimi je zabaval prisotne in korenito ošvrkal sistem sužnjenja iluziji varnosti v zameno za prodajo svobode. Navkljub absolutni pozornosti, ki jo je prevzemal znameniti in čislani kantavtor, je bilo zanimivo to, da je dopustil spremljevalni ekipi, da si ta v srednjih pasažah razmahne, pa tudi v izhodnih delih skladb. Tako je formacija dobivala značaj pravega benda, ki zna iz kabaretne »zamaknjenosti« kaj hitro zasukati vzdušje v varieacije blues in rock obteženosti.
Bend ni še 100% uigran. To so ponazarjali »plonk lističi« na odru oziroma stojala za note in besedila na v katere sta pogledovala zdaj Jani, zdaj Simon. V »solacijah z desne«, kot bi se izrazil Simon, sicer enega najboljših slovenskih kitaristov na polju alternativne rock scene Boštjana Požarja, ne gre izgubljati besed. Boštjan je standardno fascinanten v svoji iznajdljivosti in hitrosučnosti. Vendar pa je tega večera postoril kar nekaj slišnih napak. Kar nekaj nečistih tonov je odjeknilo, nekjakrat pa ni našel ravno pravega ključa za nizanje ustreznih sosledij not, v samih zaključkih solaž, kar je povzročalo »luknje« v prehodih. V zaključnem delu koncerta, ko je sicer vrli kitarist kazal vidne znake utrujenosti, se pripetilo kar nekaj takšnih šlamparij. Edino, če je Boštjan »alkoholno prevrel«. Tudi Avsec je kar prevečkrat silil v ciganske ornamente na svoji violini, kar nekajkrat pa se je v notah dobesedno izgubil. Na nekaj točkah so ti ciganski ornamenti delovali zelo okusno in sočno, spet pa so na nekaj točki delovali vsiljeno, kar je odražalo značaj, da violinist ravno ne ve kako bi v solažah bolj domiselno rešil dano situacijo. Vsekakor so to malenkosti ob vsej lucidno šegavi noti, obenem pa je klena ritemska naveza na liniji Doles/Žnidaršič ob suvereni ritem kitari Janija skrbela, da stvari slučajno ne spolzijo iz rok v možni glasbeni kaos!
Glede na to, da repertoar v navezi Janija in Ane Pupedan res ni bil mnogokrat zaigran v živo, gre vse te opazke ekipi hipoma odpustiti. Karizma Janija Kovačiča je namreč zasenčila vse te minorne opazke ter jih v hipu odplaknila stran. Publika, ki novih skladb še ni dodobra poznala, je nenadoma oživela, ko se je Jani s tovarišijo lotil klasiko Revolucija! Za nove čase posodobljene in preimenovane v Revolucija 12 skozi 13.
Simpatičnosti Janija Kovačiča z Ano Pupedan sicer ni videti konca. Znajo briti norca na način, da hitro zlezejo pod kožo. Tako je ekipa z mezincem leve roke vzdrževala vseskozi vedro razpoloženje in prostora za srčni smeh in zabavo je bilo v izobilju. Nebo je nekajkrat zapretilo z nalivom, a so bliski prihajali iz seveda, kar pomeni, da je veter odpihnil črnino naprej in je že veselo pralo po ljubljanski kotlini. Nekaj kapelj, to je bilo vse! Upajmo da Janiju uspe posneti te skladbe in jih izdati na albumu. Kantavtor doživlja novo ustvarjalno pomlad, poezija je znova vsebinsko barvita in strese v jedrnati odkritosrčnosti. »Besne pesmi« si več, kot zaslužijo ovekovečenje na novem studijskem dokumentu. Jani je glas ljudstva in upajmo, da bo tak glas ljudstva še dolgo donel naokrog ter pozival k boju za pravico in boljši jutri.
na vrh