Bernie Marsden gotovo sodi med najbolj znane angleške rock kitariste. Pravzaprav je začel z bluesom, kot skorajda vsakdo. Kariero je ta 65 -letnik začel v zgodnjih sedemdesetih v skupinah Wild Turkey, UFO, skupini Hammer bobnarja Cozyja Powella, Babe Ruth ter Paice Ashton in Lord, veliki preboj pa je zabeležil s skupino Whitesnake. V kitarskem dvojcu je igral z Mickyjem Moodyjem, ki je za mnoge pristaše skupine tvoril edini pravi zvok skupine. Kar je pevec in vodja David Coverdale delal od sredine osemdesetih dalje sodi v bolj spolirano in skoraj metal varianto. Bernie Marsden po odhodu iz Whitesnake ni počival. Pridno je nadaljeval solistično kariero, sodeloval na ploščah svojih kolegov in ustanovil skupino Alaska. Sploh njegova solo albuma s preloma sedemdesetih v osemdeseta sta mojstrovini. Ovenčan s takim renomejem je stopil tudi pred kopico obiskovalcev na razprodanem londonskem koncertu. The 100 Club najdemo v kleti ene od stavb (hišna številka 100, seveda) največje londonske nakupovalne ulice Oxford Street in deluje že od leta 1942. Njegov oder je videl impresiven nabor nastopajočih od Louisa Armstronga preko The Who, The Rolling Stones, The Clash, Metallice do Blur in še koga. Pogosto je bil priča takoimevanih surprise gigov (koncertov presenečenja). Ko kupiš vstopnico, ne veš, kdo bo nastopil. In nemalokrat se je zgodilo, da si videl Erica Claptona in Jeffa Becka skupaj na odru.
In če je nekoč veliki B. B King izjavil, da znata samo dva belca igrati blues, ter da sta to Eric Clapton in tisti tip iz Whitesnake, mora biti nekaj na tem. Bernie Marsden je v 100 Clubu nastopil v sklopu šestdnevnega London Blues Weeka.
Predskupina Flawless Carbon je sestavljena iz mladih fantov in deklet in je ponudila skladbe z dveh EP-jev. Gradijo na izročilu tria Cream, ženski glas Lauren Diamond pa dodaja svojstveno energično noto v kompaktno zvočno sliko izredno predanega muziciranja.
Zvezda večera Bernie Marsden je seveda naletela na veliko odobravanje prepolnega kluba, ki sprejme tristopetdset duš. Serviral je tisto, kar najbolje zna. Njegov tenor je pravzaprav podaljšek njegove kitare. Nikdar ni težil k svetlobno hitremu streljanju not, ampak je mojster načela manj je več. Odlično in zelo sposobno združuje inštrumentalne podlage in melodije ter jih zliva v amalgam emocij, atmosfere in časa pristnega bluesa in na trenutke blues rocka. Ponudil je polovico solističnih skladb, drugo polovico pa namenil zlatim časom skupine Whitesnake. Med skladbami seveda ni skoparil z dovtipi na svoj račun in prodal zgodbo, da je nekoč igral v pop bandu. Seveda je mislil na Whitesnake. Med drugimi smo slišali izvedbe klasik, kot so Ain't No Love In The Heart Of The City, Walking In The Shadow Of The Blues, Fool For Your Loving ter Here I Go Again. Vse so bile odigrane dokaj drugače, saj je pri večini pomagal mladi kitarski blues heroj Danny Bryant. Nekaj presenečenj pa je predstavil v priredbah Born Under A Bad Sign Alberta Kinga, Sitting On Top Of The World Doca Watsona, Oh Well Fleetwood Macov in Going Down Dona Nixa.
Walking By Myself Jimmyja Rogersa je posvetil prerano padlem kitarskem heroju Garyju Mooreu. Tato niti ni bilo čudno, da je občinstvo ponorelo ob vsaki novi skladbi. Bobne je prefinjeno odigral bivši član Magnumov Micky Barker, še eno presenečenje pa je bil Berniejev soborec iz Whitesnake, basist Neil Murray. Suvereno sta odstružila kompaktne podlage in si nemalokrat privoščila zanimive solistične izlete. Bernie Marsden je ljudi v 100 Clubu dobesedno uročil. Večinoma sivolaso ali plešasto občinstvo z dvajsetodstotnim podmladkom je veselo prepevalo klasike in uspešnice, sam pa sem najbolj užival v nekaj inštrumentalnih skladbah, ki so jih možakarji izredno srčno odigrali. Kot vedno, je tudi ta hrana za dušo minila prehitro, oziroma smo jo pojedli v enem grižljaju.
na vrh