Kdo ga ne pozna - sivolasega energičnega 66-letnika, ki je s priredbami skladb drugih postal eden sinonimov Woodstocka, z raskavim in prodornim glasom pa oplemenitil napeve, brez katerih si težko predstavljamo čuten strip tease? Po mislim da petih letih od zadnjega osvajanja src in duš Slovencev v Tivoliju je Joe Cocker letos vnovič, tokrat že četrtič v Ljubljani. Doslej ima za pasom že skalpe prepričanih iz tivolija ter bežigrajskega stadiona, po Cohenu, ki sem ga žal zamudil, pa se je obetal dostojen popravni izpit v novemu koncertnemu srcu Ljubljane - v novozgrajenih ter še nepreverjenih Stožicah. Obeti so bili dobri in pričakovanja visoka. Pred športno dvorano se je že kmalu po sedmi uri začela zbirati množica dobre glasbe željnih koncertnih romarjev, po odprtju vhodnih vrat pa se je začel precej kultiviran boj za najboljša mesta pod odrom.
Rjava ponjava ter odrske luči, ki so se v grozdu spuščale s stropa kot lestenec, zadnji preizkus akustike ter luči ob subtilni spremljavi blues in soul komadov iz zvočnikov, nato pa kar naenkrat - veliki povratek Joe Cockerja. Vitalni in agilni 66-letnik je koncert pričel s predstavitvijo novega, še svežega materiala s plošče Hard Knocks - skladbo Get On. Prvi vtis pove vse: dvorana odmeva ter izžema in siromaši zvok, Joe Cocker pa v svojem negibnem dvoboju glasilk z mikrofonom ob spremljavi spremljevalne zasedbe gre že od začetka na vse ali nič! Aduti ostajajo nespremenjeni: toga telesna drža ter ubiranje strun na nevidni zračni kitari, odrski minimalizem celotne turneje Hard Knocks pa lepo dopolnijo scenske projekcije ter okusna osvetljava. Vse, kar šteje, je glasba in po odstranitvi vsega odvečnega je doneči, hrapavi, a sladki Cockerjev vokal postopno dvigoval temperaturo tako v parterju kot na tribunah. Nadaljujemo pa po mnenju mnogih v najboljšem - "vintage" letniku leta 1969 ter s s skladbo Feelin' Alright. "Seems I got to have a change of scene / Cause every night I have the strangest dreams / Imprisoned by the way it used to be / Left here on my own or so it seems / I got to leave before I start to scream / But someone's locked the door and took the key ..." Upamo, da zaradi nekoliko skrhanega, precej podpovprečnega zvoka Stožic ne uide z odra, a prekaljeni veteran prestavi dogajanje v sladkobno ljubezensko vzdušje skladbe The Letter. Vsi ali pa vsaj deklarirana večina hrepeni po sorodnih dušah in izpoved te je s svojim direktnim in lepim besedilom nedvomno pesem When The Night Comes. "Two Spirits In The Night / We Can Leave Before The Morning Light / When There's Nothing Left To Lose / And Nothing Left To Fear / So Meet Me On The Edge Of Town / Won't Keep You Waiting I'll Be Around / Then You And I Will Just Roll Right Out Of Here". Po uvodnem delu ter šestih skladbah je Joe Cocker zasukal rokave ter postavil višje standarde za popolni uspeh koncerta. Če je publika na tribunah doslej posedala ter ležerno konzumirala svoje pivo ali kokice, je Summer In The City pognal kri hitreje po žilah. Ples v parterju ter zvonko doneči refrenski "singalongi" hitov želnje množice s tribun, vse to pa kronano z visokimi Cockerjevimi kriki, s katerimi je suvereno ter brez milosti iztiskal poslednje atome moči iz svojega telesa, so doslej precej mlačno atmosfero dvigali v sfere bolj vročega. Sosledje počutja pa stopnjuje tako prekleto resničen refrem komada The Simple Things: "The simple things / That come without a price / The simple Things / Like happiness joy and love in my life / I've seen it all from so many sides / And I hope you would agree / The best things in life / Are the simple things", po katerem smo lahko poleteli na krilih nostalgije ter obujanja spominov na film An Officer And the Gentleman, po katerem so zaljubljene duše tesneje objete dočakale en izmed vrhuncev koncerta - večno zeleni You Are So Beautiful. Senzualno odpeti vokali so se vrhunsko dopolnjevali z instrumentalijem so potrdili dejstvo, da Cockerju v občutjih težko parira večina sedaj preprevajočih bledoličnežev. Čas za vrnitev v sedanjost oziroma v bolj svežo retrospektivo preteklosti. Uspehu in slavi navkljub je bila pot sheffieldskega vokalnega "wunderkinda" zaznamovana z jeklenim objemom odvisnosti od alkohola ter drog, trde lekcije, ki so mu dale spoznanja, predvsem pa vlile več duše v za nekoga trivialne, za drugega pa tako prekleto nezanikljive modrosti. "Had a real good teacher named Mr. Life / Didn't teach no chemistry / But he taught me how to fight / Didn't teach biology / But I learned it from the birds and the bees / Said stay close to your friends / Even closer to your enemies". Po preštetju bušk in sledi preteklih spozab sledi doza cukra - sentiš N'oubliez Jamais. Če je Joe Cocker interpret tujih skladb, pa je potrebno iskreno priznati, da jih velikokrat preobleče v bolj poslušljivo ter celo bolje zvenečo preobleko. The Beatles so bili dobri stihoklepi ter glasbeniki z izostrenim ušesom za okus množic, Cockerjeva različica Come Together pa zveni bolj polno in bolj udarno. Čeprav njegove interpretacije niso več toliko v rockovskem miljeju, si je Cocker že zdavnaj pridobil kultni status, ki ga je ohranil ter preživel test časa. K temu ni pripomogla božanska lepota, temveč unikaten hrapav glas, ki zmore erupcije v energičnih rockovskih skladbah in senzualno boža v sentimentalnih baladah. Grease Band je pred davnimi leti posnel ploščo priredb liverpoolskih čudežnih dečkov in prav nabor skladb z albuma I'll Cry Instead tvori trdno jedro železnega repertoarja vsemogočnega Joeja. Težko je verjeti, da je starosta iz sveta glasbenega biznisa več kot uro zmogel brez premora, rahel predah pa je sledil le po pozdravu Cockerju dobro poznane ljubljanske publike. "Lepo je biti nazaj!" Fraza ali iskreno mišljen in čuten stik s slovenskim občestvom? Tudi če gre za rutino, nič ne de! Po slačenju publike z veleuspešnim "tease" komadom You Can Leave Your Hat On je sledil čas za počasno slovo ter skladbo že pokojnega Raya Charlesa Unchain My Heart. Niz glasbenih biserov v rednem delu zaključi spomin na čase davne nedolžnosti ter leto 1968 - večna klasika With Little Help From My Friends, a koncerta še ni konec. Kljub odhodu z odra zabobnijo tribune, Joe se pa zmagovalno ter v maniri glasbenih titanov vrne na oder še dvakrat. Po Beatlih in skladbi She Came in Through the Bathroom Window, se Cocker kvalitetno loti še repertoarskega briljanta Elle Fitzgerald - senzualne Cry Me a River, dokončno slovo pa nastopi v trenutku samostojne obdelave publike s skladbo Thankful. Po poslednjem čutnem bluesovskem in soulovskem slovesu od Stožic je nastopil čas nepreklicnega odhoda ter podajanja kasnejših vrednostnih sodb.
Cocker je požel aplavz, pozitivne sentimente ter same pozitivne misli - vsaj kar zadeva mojo malenkost, dvomim pa, da sedaj v Sloveniji primanjkuje večnih nergačev ter nezadovoljnežev. Ti bi se že znali ob kaj spotakniti - denimo na dolge čakalne vrste ali pa predolgo čakanje na svoje karte ali pa bi imeli pripomniti, da je bil prejšnji, majski termin, boljši za tovrstna doživetja. Iskreno povedano je bil koncert resnično eden boljših na ljubljanskih odrih, kritiko pa velja izreči obupnemu zvoku ter porazni zvočni kulisi, ki jo tako rušilno zastavljajo loki stožiškega arhitekturnega "biserja". Športne duše bodo potešene in da, morebiti bomo deležni tudi kakšnega koncerta, o katerem smo lahko doslej le sanjali. Pa tudi to je pod vprašajem, saj so organizatorji po preštevanju bornega dobička sklenili, da koncertov v Stožicah vsaj nekaj časa ne bo. Finančni fiasko ali preveliki apetiti - karkoli je že razlog, ne bi smelo biti na rovaš majhnega, glasbi naklonjenega slovenskega človeka. Pa se vrnimo k belemu praporščaku soula, bluesa ter zibajočih ritmov. Izvrstni interpret je izpolnil vsa pričakovanja - tako z nizom starih večnih hitov kot tudi z novimi avtorskimi skladbami. V anale letošnjega leta lahko torej koncert štejemo med svetlejše trenutke sicer bogatega koncertnega dogajanja, Cocker pa je potrdil, da je včasih dovolj tudi le ime, da lahko upravičeno pričakujemo izjemno potešitev ter kvaliteto. Le en, dragi moji, je pač Joe Cocker!
Fotografije: Nina Grad
na vrh