Redkokdaj se zgodi, da bend v živo pusti tako velik, skoraj subliminalen vpliv, da se po koncertu nečemu preprosto ne moraš upreti. Ne, tokrat ni šlo za »suicidal« Pepsi, ampak za nekaj bolj primitivnega. Barbarskega. Po nastopu dunajske zasedbe Tulsadoom me je namreč neumorno gnalo, da si znova zavrtim kultno mojstrovino Conan the Barbarian. Ali še bolje, genialnega Korgoth of Barbaria, ki žal nikoli ni doživel več od pilota.
A še pred vpadom avstrijske barbarske horde je Gromko napadla primorska thrash sila Black Reaper. Mlado goriško thrash moč smo spoznali lanskega oktobra v Jedru in že takrat je bilo očitno, da mulci hudičevo obetajo. V časih, ko mladina, če že posluša metal, čas izgublja s Korpiklaani, Sabaton ali Amon Amarth, so fantje iz Black Reaper, kljub svoji mladosti usmerjeni v starošolski thrash metal najbolj mastnega žmohta. Čeprav je bil obisk bolj ubog, poleg njihovih staršev nas je Black Reaper spremljalo še kakšnih deset, dvajset ljudi, pa to fantov ni prestrašilo. V svoj set agresivnega in surovega thrasha so se zagnali kot trop barbarov na harem devic in pokazali, da so thrash moč na katero je treba še kako računati. Ob odličnem zvoku je zmes nemško zvenečega thrasha (predvsem zgodnjih Kreator) s prijemi ameriške šole (v prvi meri Slayer pa tudi hrustanja Exodus) izpadla še bolj prepričljivo. Kljub nekaj kiksom so fantje prepričalo s svojo energičnostjo in mladostniško srboritostjo, predvsem je treba pohvaliti bobnarsko delo Patrika, ki se je tokrat povsem strgal z verig, zaostajalo pa ni tudi vražje hitro soliranje in Rokov prepričljiv, po Milletovo lajajoč, vokal. Odrska sramežljivost, ki je prisotna predvsem med komadi, med njimi povsem zbledi, najbolj pomembno pa je to, da Black Reaper stavijo izključno na avtorski material. Prostora za izboljšave je še precej, a nov komad Agent Zero, ki kaže velik in očiten napredek v skladanju komadov, je pokazatelj, da se za prihodnost slovenskega thrasha ni bati.
Avstrijskega metala se nekako drži podoben sloves kot italijanskega, t.j. na trideset bendov trije poslušljivi, od teh pa en dober. Na srečo tistih, ki smo bili v soboto v Gromki, dunajski Tulsadoom, ki so si ime jasno nadeli po negativcu iz prvega Conana (ki ga je odlično upodobil James Earl Jones) spadajo v ta odstotek. Da bo njihov nastop nekaj posebnega niso toliko kazala zastave in lobanje, ampak intro z enim najboljših filmskih soundtrackov sploh, Anvil of Crom Basila Poledourisa. Avstrijci so pompoznosti primerno na oder prikorakali v kostumih, kitarski del v črnih pajkicah (med njimi je Virgin Penetrator izgledal kot Abbath), bobnar Doktharr Radiovodnik kot nekaj kar je ušlo iz Jalnovih Bobrov ter vokalist Sototh Dult (izgleda Johna Petruccija) kot svečenik kulta Thulse Doom. Ves teater pa bi imel vrednost enako nič, če ne bi Tulsadoom glasbeno ponudili precej več kot njihov videz sprva obeta. Dunajčani so nekaj deset glavo publiko pozdravili z brutalnim The Glory of Thulsa Doom, odličen zvok pa je znova poskrbel, da je bend dobro uro grmel kot mogočne himne iz hiborijske dobe. Kljub zajebanciji, ki bi lahko izpadla povsem »cheesy« pa do tega (bolj ali manj) ne pride zaradi prepričljive glasbe, saj Tulsadoom pičijo zelo kvalitetno zmes thrash in heavy metala, ki jo občasno počrnijo z vplivi black metala. Nad pestro zbirko rifov in zelo solidno ritmično podlago pa ves čas poveljujoče žgoli Sototh Dult, čigar agresivni in surovi vokal večkrat poživijo visoki kriki. Energija in testosteron sta z odra špricali kot gejzir, ob komadih kot so Attack the God of the Four Winds, Fuck the God of the Four Winds, Barbarian Beer Attack in Barbarian Bitchfuck pa smo se lahko le prešerno narežali in čupali z razpoloženim bendom. By Crom!
na vrh