Bang Your Head!! festival - ogrevanje v znamenju N.W.O.B.H.M. reliktov! (2010)

Leto se je obrnilo in obveza imenovana obisk Bang Your Head!!! festivala v nemškem mestu Balingen, je morala biti izpolnjena! Letošnji festival je bil premaknjen na sredino julija, zaradi svetovnega prvenstva v nogometu! Sicer se BYH!!! festival vrši vsako leto v zadnjem vikendu junija. Za letošnji festival si je organizator zamislil zanimiv "warm-up" večer, ki je bil posvečen pridobitvam tradicionalno - pionirskega "New Wave Of British Heavy Metal" zvoka.

Tako je organizator postrojil seznam nastopajočih v zanimivo kombinacijo legendarnih treh dinozavrov Saxon, Blitzkrieg in Demon, pred njih pa dodal domačine Roxxcalibur, ki slovijo kot odličen "cover band". Izbira Roxxcalibur se je izkazala za zadetek v polno. Skupina je laičnega poznavalca, kot sem bil sam, presenetila s kombinacijo sladkorčkov repertoarja (beri: seznamom skladb), ki jih ne bi pričakoval niti v snu.

Sicer tvorijo skupino preverjeni ljubitelji gibanja N.W.O.B.H.M. Roxxcalibur so namreč sestavljeni iz skupin Viron - gre za odlične nemške old school revitaliste, ki sami sebe imenujejo slogovno kot "new wave of German heavy metal" in ko jim prisluhneš, dejansko ugotoviš, da se v tem prav nič ne motijo, nadalje Savage Grace, ki so kasneje nastopali na drugem dnevu BYH!!! festivala ter Thunder Rider. Poleg tega opravlja pevec Alexx Stahl svojo funkcijo tudi pri "tribute to Deep Purple" skupini Demon's Eye. Ko pogledaš obrazne profile teh gospodov, brez težav slediš ugotovitvam, da so to možje zrasli na zapuščini široke glasbene zakladnice. Izvrstno uigrani in pod poveljevanjem odličnega Alexxa, so ponudili enkratno zabavo, ta pa je narekovala sprehod skozi pestro paleto priredb skupin kot so Cloven Hoof, Trident, JJ Powerhouse, pa vse do Grim Reaper, Vardis in Witchfinder General. Svojo predstavo odličnih  zvočnih karakteristik in izvedbe, so kronali fantje s poklonom Ronnie James Diu ter urezali v zaključku Black Sabbath klasiko Neon Knights.

Seveda pa je srce z veliko večjo mero nestrpnosti pričelo biti ob pričakovanju pravih "N.W.O.B.H.M." legend - Blitzkrieg. Skupina formirana leta 1980 v britanskem Leicestru je seveda danes v postavi močno prestrukturirana. Tako je izmed originalnih članov v njej le še Brian Ross, ki je tudi pevec zasedbe Satan. Današnje Blitzkrieg gradijo poleg pevca Briana še kitarista Ken Johnson in Guy Laverick ter brata Paul (bas kitara) in Phil Brewis (bobni), ki sta prej skupaj igrala pri Disposable Heroes.

Mistična krilata žuželka je oživila svoje poslanstvo z navito The Phantom, vzeto iz aktualnega studijskega albuma "Theater Of The Damned" (2007). Takoj se je izkazalo, da je Brian ohranil vse svoje vokalne sposobnosti nedotaknjene. Po mnogih letih kljubovanja v glasbene poslu je ostal njegov vokal povsem neskrhan, znotraj akrobacij, pa je ohranjal moč in vehemenco. Karizmatični nakodrani vokalist, je s svojo samozavestno pojavo vcepil skupini na odru pravi pridih pogube, črne magije in zla. Odrezavi, neposredno ošiljeni kitarski riffi so narekovali brezkompromisno izkušnjo z veterani metala, ki so odsevali vso odrsko atraktivnost in potenco. Zvok je bil odlično skalibriran. Harmonije v tercah, kot tudi kitarske solaže jasne in razločne. Zanimivo je to, da je skupina iz kultnega prvenca "A Time Of Changes" (1985) izvedla zgolj dve skladbi in sicer uničujočo Pull The Trigger ter neobhodno Blitzkrieg, ki so jo v dvorani prepoznali prav vsi, tudi tisti, ki skupine dotlej niso dobro poznali, saj je skladbo v svoji predelavi spopularizirala med metalskimi verniki Metallica na svojem "Creeping Death" EPju. Sicer je v repertoarju zasedbe prednjačil material iz aktualnega albuma "Theater Of The Damned". Kaj reči drugega kot to, da bolj starošolsko in izvorno od doživetega na Blitzkrieg špilu pač ne gre. Kapo dol za perfektno servirano bombo fantje in upam, da postanejo vaši koncerti znova bolj pogosta stalnica. In Ronnie? Ta je ob tej priložnosti užil v nebesih Mob Rules!

Demon so glede na svoje vrstnike Blizkrieg precej bolj utrjeno in prepoznavno ime izmed preživelih N.W.O.B.H.M. scene zahvaljujoč konsistenci oziroma zaporedju izdaj, ki so si sledile zlasti v osemdesetih. Zasedba se je zakoreninila v zavesti prebivalcev tega dela Nemčije zlasti po nastopu v Tübingenu leta 1997, kjer je nekoč potekal tretji Bang Your Head!!! festival. V Balingenu so nastopili v sklopu festivala drugič in nazadnje pred petimi leti, a so morali zaradi strašanskega neurja izrazito skrčiti svoj nastop. Zato so prinesli letos s seboj v Balingen kar nekaj pridelanih dolgov na grbi do občinstva. Pripadla jim je ura in deset minut. Časa, da se izkažejo ter odkupijo, je bilo torej na pretek.

Demon, ki so danes sekstet, kjer izmed originalnih članov najdemo v postavi le še pevca Davea Hilla, so stvar vzeli silno resno in natanko ob uri se je koncert odprl z nasnetim uvodom Full Moon, s studijskega prvenca oziroma kultne klasike "Night Of A Demon" (1981). In naprej? Ni težav za Demon. Pričakovanje je naraslo, ko bruhne skupina na plano z Night Of A Demon. Dvorana se v tem obdobju že krepko zapolnjuje, publika pa dokazuje skozi petje refrenov, da na Demon še zdaleč ni pozabila.

Zanimivo je to, da je bil Hill v miksu skozi koncert nekoliko slabše slišen, vendar pa je v celokupnem seštevku zvočna podoba skupine na odru nanizala zadovoljivo izkušnjo, ki je velevala predajanje polnemu uživanju klasičnega repertoarja skupine. Demon so za kanček bolj naslonjeni na pionirje rocka sedemdesetih, ne nazadnje je tudi Hillov vokal manj obskuren (ali bolj "svetel", če želite), glede na Briana Rossa iz Blitzkrieg. Občutja prejemanja energije, ki se je sproščala iz odra so postala še intenzivnejša, ko je skupina kar ostala na prvencu ter rešetala eter z naslednjo klasiko -  Into The Nightmare.

V primerjavi z Blitzkrieg so Demon po zunanjem videzu že precej bolj "oguljena" (beri redkolasa), a zategadelj toliko bolj brkata skupina. Tudi kar se tiče odrske oprave jih ne bi poslal nikamor drugam, kot na popoldansko merjenje moči v  pikadu sredi kakega londonskega puba, a konec koncev, v vsej situaciji vsekakor šteje v prvi vrsti glasba. In tu Demon s svojo set listo niso mogli ustreliti mimo. Vzdušje so stopnjevali skozi združeni "Taking The World By The Storm" (1987) klasiki Blue Skies In Red Square ter  Commercial Dynamite, prilili olja na ogenj s prvim singleom Liar, razvajali občinstvo s Sign Of A Madman ("The Unexpected Guest", 1982) ter seveda tik pred koncem usekali s svojo najbolj prepoznavno klasiko Don't Break The Circle ("The Unexpected Guest", 1982), ki je izvabila od občinstva daleč največ hrupa.

Ker je letošnji Bang Your Head!!! festival potekal v znamenju počastitve spomina na Ronnie James Dia, so skupine v svoj repertoar vrivale vsaj eno Rainbow, Black Sabbath ali Dio skladbo, ali pa vsaj posvetili Ronnie-ju kakšno izmed svojih avtorskih skladb. Demon so tako urezali Rainbow priredbo Starstruck. S svojim odličnim koncertom ter enkratnim klasičnim repertoarjem, so tako frontalno izzvali največji preživeli N.W.O.B.H.M. bend današnje klubske scene - govora je seveda o nosilcih warm up šova Saxon!

Izmed vseh treh Britanskih skupin "warm-up" šova, so Saxon danes najmočnejši in daleč najbolj priljubljeni v Nemčiji. Preprosto zato, ker izdajajo nenehno nove studijske albume, ki so jih v devetdesetih povsem priredili nemškemu okusu. In stvari so šle za Saxon tako, da brez podpore Nemške publike, po komercialnem brodolomu z "Destiny" (1986), zagotovo ne bi preživeli. Glede na dejstvo posvetila gibanju "New Wave Of British Heavy Metal", so tudi Saxon pljunili v roke, priredili set listo, ki so jo sestavljale po večini klasike njihovih kultnih albumov prve polovice osemdesetih. S tem so ubili dve muhi na en  mah. Preprečili so možnost, da jim Demon "ukradejo" špil ter hipoma podjarmili publiko, da je ta zvesto meketala in se kobalila pod odrom skozi nastop skupine.

Saxon spremljam dalj časa, a toliko kravala na kakem koncertu izmed petih videnih v Nemčiji, še nisem doživel v tem delu Evrope. Prerivanja v prvih vrstah, celo agresivnega obračunavanja med oboževalci, ki so zahtevala nekajkratna posredovanja varnostnikov. Ob tem so uslužni varnostniki rešili iz publike celo nekaj osebkov, ki so "ostali brez zraka" in omagali pod odrom ter že po tradiciji "lovili" divje "crowd - surfer-je".

Saxon so za ta nastop vrnili v repertoar kultno Dallas 1PM, ki je nisem slišal v živo od leta 2001, ko sem skupino obiskal prvikrat na Dunaju. Zasedba je vrnila v set listo tudi fantastično And The Bands Played On, ki jo prav tako danes ne izvaja pogosto, pa himno Dogs Of War ("Dogs Of War", 1995). Ne glede na to, da se je na repertoarju znašla The Eagle Has Landed, pa zasedba ni izpolnila napovedane obljube, da bo na Balingen prilomastila v spremstvu lučkaste konstrukcije jeklenega orla. Oder je opremila z "Battalions Of Steel" kuliso, ki je narekovala golo dejstvo promocije aktualnega studijskega albuma. V repertoarju so fantje ohranili vsega dve novi skladbi in to je bilo zelo dobro.

Dva tisoč ljudi je tega večera neomajno rajalo skozi fenomenalno ozvočenje legendarne zasedbe, ki je magnificiralo rutino visoko profesionalnega pristopa. Ta je tudi tokrat narekoval enkratno uigranost ter naoljenost zasedbe. Saxon se pač vseskozi klatijo po turnejah, njihova aktivnost, pa jih ohranja pri močeh in v visoki formi. In to velja seveda tudi za vokal Biffa Byforda. Nekaj pomoči mu sicer venomer ponudi mešalna miza. Spakljiv vokal v uvodnem delu Crusader je eden takšnih trenutkov, še vedno pa se sprašujem ali je tudi tisti znameniti žvižg med Motorcycle Man nasneti vzorec, ali pa je Biff vselej tako dobro razpoložen pri svojem natančnem brlizganju skozi palec in kazalec desnice. Izzveni namreč vedno povsem isto.

Zasedba, ki so jo visoko nosila krila nemške publike tega večera, je svojo briljantno odrsko pojavo v letu 2010 kronala s posebej doživeto izvedbo klasike Denim And Leather, ki jo je posvetila tako Ronnie James Diu, kot tudi publiki. Po magiji in intenziteti sodelovanja na relaciji skupina - publika, je ta večer postregel s kompaktnostjo, v kakršni ni bilo prostora za napake ali nihanja v kakovosti izvedbe. Na trenutke se je v petje vključila cela dvorana, ki je na znak Biffa zvesto vihtela roke v zrak. Tako je bilo prizorišče na trenutke podobno brezkončnemu morju kvišku dvignjenih rok.

Večernega kolovratenja pa nikakor ni bilo konec potem, ko so se Saxon poslovili z odra. Po točilnem pultu so, ob koketno erogenih taktih glasbene spremljave pristnih razvad hedonizma, kaj kmalu pričele sukati boke "podkupljive zajčice" pomanjkljive oprave.  Sparjenim metalskim bučam so prosto vlivale viski iz steklenic naravnost v usta. Ob požiranju likvorjev alkoholnega porekla, pa je bilo dovoljeno največ le gledanje, kot so znali kasneje povedati nekateri posamezniki, ki jih je spremljava ozadja ob AC/DC porogljivcu "Touch Too Much" le zanesla kanček predaleč. Enkraten večer, enkratnega ogrevanja z enkratno glasbo, dostojen otvoritvi  tradicionalno izčrpne ponudbe festivala Bang Your Head!!!, ki je tako napolnil kremenitih 15. let.

fotografije: Aleš Podbrežnik