Jutra na Bang Your Head!!! festivalu veljajo za najkrajša. Po "ogrevalnem dnevu" - RockLine reportaža TUKAJ - je nujna faza regeneracije. In da ti prične že petnajst minut pred deseto kljuvati v podkrovno imetje lobanjskega svoda riff domače nemške thrash metal skupine Wanted Inc., nič kaj ljuba izkušnja. Za razliko od moje »prekajene« glave in skisane recepcije okoliških dražljajev, pa si v tistem delu dneva kaj takega na odru zagotovo niso mislili kitarist Andy Meier, pevec Frank N. Stoner, basist Lukas Semmelbauer in bobnar Hermann Weiss, ki so z velikim ponosom predstavljali svojo glasbo. Ta je povzetek nekakšne mešanice nemškega tevtonskega thrash metal izročila. Od Tankard, preko Sodom, preko Inslumber, Paradox, do Purgatory. Če k temu prišteješ sveže izdani novi studijski album »Demons We Created«, ki je izšel prav v juliju letos, so nadobudni fantje upravičeno ponosni na dano situacijo, ki se zanje zaenkrat prav ugodno razvija. Žal pa so Wanted Inc. predvsem generična skupina, kar pomeni da jo v prihodnje čaka še veliko dela.
Pravo retro vibracijo starošolskemu posvetilu evro thrash metala pa so zanesli na oder danski Artillery. Veterani, katerih jedro sestavljata kitarista in brata Morten in Michael Stützer ter njun zvesti kompanjon na bas kitari Peter Thorslund, so pričeli brez milosti kositi po strojnicah, ko je z odra zarezgetala prazgodovinska klasiko The Challenge, vzeta z drugega Artillery albuma »Terror Squad«. Tako je festival pričel dobivati prve prave obrise in pravi hrupnozvočni zagon jedrnate avtorske pristnosti. Artillery so v svoje vrste konec lanskega septembra sprejeli novega pevca Michaela Bastholma Dahla, prav tako pa ni dolgo, odkar se je upokojil originalni bobnar zasedbe Carsten Nielsen, katerega mesto po novem zaseda Josua Madsen. Set lista, obilno založena s prvima dvema albumoma skupine, je prinašala velik razlog za veselje že kar lepo zapolnjenega parterja izpred pročelja orjaškega odrskega festivala. Novi pevec Michael Bastholm Dahl žal ne poseduje takšne prepričljive odrske igre, kot njegov predhodnik Søren Adamsen (ta je na odru med vokalno predstavo uporabljal čelado), ki se je okusno vklopil v družbo zrelih kljuset, katera prav zagotovo doživljajo novo ustvarjalno pomlad. Skupina naj bi v letošnjem letu izdala novi studijski album. Artillery so zadržali vehemenco začetne brezkompromisnosti tudi v zaključku, ko so svoj repertoar strnili še z eno klasiko. Po pričakovanju so poslali v množico še svoj zadnji projektil, ko so urezali skladbo The Almighty.
Od jutranjega thrash trušča k milejšim zvokom. A nič manj grabežljivim. Za to so namreč poskrbeli švedski sleaze rockerji Crazy Lixx s svoje tričetrt urice repertoarja, ki se je odvijala zelo intenzivno. Z ne tako razvpitim outfitom ter teatralnim nastopaštvom kot rojaki Hardcore Superstar, so fantje obrnili vzdušje festivala na glavo! K odru so privabili povsem drugo publiko, ki je uživala v režiji enostavnega, a drzno odsekanega galopa, ki ga diktira copotavi ritem antemično nalezljivih koračnic. Opisana zmes potentne rockovske drže ter melodične nalezljivosti je seveda predstavila poanto novega albuma »Riot Avenue« (2012), preko uvodne Young Blood, pa do naslovne skladbe albuma ter zaključne Whiskey Tango Foxtrot. Zasedba je pretkano vzdrževala visoko dinamičnost nastopa tudi z nekoliko poceni predvidljivim taktičnim štosom, ko se je lotila preigravanja Quiet Riot in Twisted Sister zimzelenov, obenem pa dopolnila nastop s priljubljenima singloma Heroes Are Forever ter Want It. Brez presežkov, vendar zelo všečno.
Dream Evil veljajo za prekaljeno skupino, saj delujejo že od leta 1992. Navkljub temu, da je njihova diskografija dokaj skromna, so fantje izdali nekaj zelo kvalitetnih albumov tipičnih karakteristik evro power metala. Seveda so časi, ko sta bila sestavni del tega kvinteta bobnar Snowy Shaw (XXX, ex-Therion, ex-Mercyful Fate, ex-King Diamond) in solo/ritem kitarist Gus G. (Ozzy Osbourne, Firewind) preteklost. Vseeno pa v skupini drži vajeti v rokah z nezmanjšano intenziteto veteran med skandinavskimi producenti Fredrik Nordström, ki v ekipi drgne ritem kitarto. Ekipa na odru deluje čvrsto, koherentno, nezlomljivo in v vsem suvereno. Power metal v čelo blesavo. Accept - Priest - Primal Fear vzorec kovanja riffov velja danes za domala eksotičen pojav, pa vendar se ga Dream Evil še naprej zvesto in učinkovito oklepajo. Zasedba v letošnjem letu napoveduje novi studijski album. Vokalist Niklas Isfeldt nikakor ni izgubil svojega naboja prepričljivega interpreta. Kratkolasi pevec, ki je v letih kljubovanja pridobil kak siv las in odvečni kilogramček, je hipoma pritegnil nase publiko, ko je bend udaril s skladbo Immortal ter nadaljeval svoj metalski marš preko preverjenih standardov In the Night, United, Bang Your Head, In Flames You Burn, Children of the Night, The Chosen Ones, Chasing the Dragon ter zaključno The Book Of Heavy Metal (March Of The Metallians). Nastop Dream Evil na Bang Your Head!!! festivalu je veljal za ekskluzivnega. Bil je namreč vsega četrti za skupino v letošnjem letu. Verjetno prvi in edini poletni nastop skupine v letošnjem letu.
H.E.A.T. – vroči glam revival artikel iz Skandinavije je nadaljeval švedsko invazijo na glavni oder prvega dne festivala. Skupina, ki je v lanskem letu izdala aktualni studijski album »Address the Nation«, je seveda poletne nastope izkoristila za njegovo promocijo, kajti v letu 2014 nadobudni fantje že napovedujejo njegov naslednik. Skupino si je RockLine ogledal na odrih »odplaknjenega« Hi-Rock festivala v začetku junija 2013 in bil prijetno presenečen nad intenziteto odrske dinamike v sami interpretaciji repertoarja, koherenci, uigranosti, k čemer generira prirojena švedska težnja po perfekciji. Tudi na tem koncertu skupine ni bilo začutiti nobene izvedbene hibe. Glavni pogonski motor skupine na odru ostaja neukročeni vokalist Erik Grönwall, ki se je izdatno vživel v svojo aktersko vlogo in prvi na festivalu tudi konkretno izkoriščal »cat walk« odra. Od otvoritvene Breaking the Silence, pa do zaključne It's All About Tonight, so fantje vzdrževali izredno simpatično in nalezljivo energijo odrske karizme, ki je nagrajevala poslušalce z odličnim zvokom in usklajeno izvedbo, ki jo je nadgrajevala zlasti silno posrečena izvedba multivokalnih harmonij. Glasne ovacije in intenzivno odzivanje publike je potrdilo, da je skandinavski val »glam rock revivala« trenutno zelo priljubljen in cenjen. V vsem nabrušen nastop skupine!
Masterplan veljajo za nemški power metal bend mlajše EMŠO številke, ki pa jo vodi izkušeni glasbeni veteran in kitarist Roland Grapow. Potem, ko je že kazalo, da se bo verjetno nezamenljivi vokal Jorna Landeja v ekipi le ustalil po izdaji studijskega albuma »Time To Be King« (2010), pa je ta zaradi obligacij do svoje zasedbe ter ostalih projektov mesto v Masterplan znova prepustil drugemu vokalistu. Tega je prevzel At Vance pevec Rick Altzi. Masterplan so ena zadnjih skupin, ki so se pojavile "na repu" power metal buma (ta se je začel HammerFall v drugi polovici devetdesetih) in ob tem preživeli v poplavi skupin taistega žanra. Verjetno zahvaljujoč prav imenu Roland Grapow. Ta je po eni najbolj cenjenih Helloween izdaj »The Dark Ride« zasedbo leta 2001 zapustil skupaj z bobnarjem Ulijem Kuschem ter ustanovil Masterplan. Vzrok? Konzervativna struja Helloween ni dopuščala sprememb zvoka in sloga skupine, kar je prava škoda, saj je »The Dark Ride« predstavljal zaželen odklon od že prežvečenih in preguljenih figur skupine. Kakorkoli, Masterplan so zasedba prekaljenih glasbenikov, ki so svoj nastop na Balingenu odlično izkoristili. Odprli so ga z dvema najbolj znamenitima skladbama svoje kariere. S singloma Enlighten Me ter za njim Spirit Never Dies. Nalezljiva uvodna grabežljivost nastopa, ni kaj! Zasedba se je v lanskem letu polno prenovila. Ob Grapowu je ostal od originalnih članov v zasedbi le še Axel Mackenrott na klaviaturah. Poleg novega vokalista Altzija - ta je v izvedbi dostojno prepričal, da je vreden mesta, ki mu ga je prepustil Lande - sta zasedbo v lanskem letu zapolnila še češki bobnar Martin Skaroupka, ki je prej bobnal za Cradle of Filth ter Jari Kanulainen, ki je dolga leta basiral za klasično »Tolkki era« Stratovarius postavo. Grapow torej ničesar ne prepušča naključju. Zanimivo je, da je zasedba z sveže izdanega albuma »Novum Initium« (2013) na koncertu ubrala vsega dve skladbi (Keep Your Dream Alive, Betrayal), repertoar pa podredila izvedbi prvenca »Masterplan« (2003). Za veterana obiskovanja koncertov mojega kova bi rekel: idealna izbira. »Masterplan« je najsvetlejša točka Masterplan kariere! Grapow se zaveda, da so Masterplan v fazi nove kalibracije in regeneracije (to potrjuje sam naslov albuma), zato je ubral preverjeno potezo »previdnega tipanja tal pod nogami«. Ime skupine bo utrjeval nekaj časa na starih lovorikah, šele z naslednjim albumom (torej tistim, ki bo nasledil »Novum Initium«), pa bomo dobili potrditev ali se skupina še upa artistično razvijati, ali pa se bo zadrževala še naprej v generičnih in preizkušenih okvirjih glasbenega komponiranja. Zelo močan nastop, ki so ga seveda na Balingenu glasbeni veterani priredili z rutino, izkušnjami in velikim znanjem!
Legendarni pionirski death metalci iz Skandinavije, ki so odigrali odločilno vlogo pri razvoju distinktivnega death metal zvoka stare celine, po katerem so se vrgle mnoge skupine, pa so zagotovo Entombed. Po albumu "Wolverine Blues" so zaradi daljšega premora izgubili stik s sceno, v skupini pa danes izmed originalnih članov vztrajata le še pevec Lars Goran Petrov in kitarist Alex Hellid. Nastop zasedbe je prinesel izjemno popestritev prvega dne festivala, saj so do njenega nastopa, z izjemo Artilery, občinstvo zabavale bolj kot ne zasedbe mlajše EMŠO številke, ki v glasbeni ponudbi ne prinašajo posebne avtorsko izrazne pronicljivosti. Glede Entombed velja povsem drugo. Gre za skupino strogo prepoznavne glasbeno izrazne forme. Pedenj mož razmršenih las Lars Goran Petrov pa ni od muh. Iz sebe še vedno spravi uho parajoče grčanje, ki v kvaliteti nikakor ni kolebalo. Entombed so pogledali v oči največji popoldanski pripeki! Bend je s krošejem usekal v čelo blesavo, ko je odprl nastop s klasično death metalsko koračnico Living Dead (album »Clandestine«, 1991). Mosh! Prvikrat na festivalu! Zasedba je v glavnem mešala repertoar z izvedbo klasik prvih treh albumov (Revel In Flesh, Stranger Aeons, Out Of Hand), v tem dejanju pa ni popuščal niti zaključni del nastopa, ko je zasedba preko Eyemaster, I For An Eye, Left Hand Path ter pričakovane Wolverine Blues, opozorila, da si lahko obetamo novi studijski album, urezan po pravih starošolskih vzmetnicah death metal korenin skupine. Nastop Entombed je zmes izjemne kemije članstva ekipe, ki skrbi za izrazito natančnost izvedbe repertoarja. Ritem linija je bila presunljivo filigranska, medtem ko ostaja markantna figura zasedbe v letu 2013 vsekakor v prvi vrsti vokalist Lars. Po stasu prej »dežurni goblin« kot bogaboječi gromovnik, kakršnega pričakuješ na mestu death metal vokalista. Vendar to ni nikakršno merilo ocenjevanja. Lars Goran Petrov ostaja namreč ob svoji smešni pojavi odličen in v vsem prepričljivi growler ter esencialni gradnik stasa in glasa Entombed!
V tem času je oživel tudi oder v sosednji dvorani Volksbankmesse, kjer so pričeli neusmiljeno grmeti nemški death metalci Fleshcrawl. Nasršeni konjeniki apokalipse, ki se po zvoku, pa tudi slogu, zgledujejo po švedskih Dismember, so v dvorani poklali vse živo! Že sam začetek se je intenzivno razvijal, ko je zasedba svoj gnev brez usmiljenja širila skozi skladbe As Blood Rains From The Sky, pa odlično Soulskinner ter starejšo klasiko Dark Dimension. Sam odziv občinstva je bil kanček drugačen glede na ponorelost festivalske izkušnje lanskoletne Metal Manie na Komenskem krasu, kar nakazuje na to, da so Nemci pač kanček bolj otopela publika, saj koncertov dobivajo v izobilju. Vseeno pa se je že sredi popoldanskih ur v dvorani širil vonj prebitka alkoholnih hlapov, ki so jih zvarila usta številnih nemških pivcev, kar je seveda vplivalo na številna »otrdela« telesa, ki so krevsala po dvorani. »Luknje« pred odrom so izkazovale intenzivno moshanje, Fleshcrawl pa so svoj dvoranski nastop kronali z odlično uigranostjo. Zlasti je s svojo figuro imponiral karizmatični vokalist Sven Gross! Riffovska ubranost obeh kitar ter prožna in dinamično razgibana ritem sekcija sta v skupnem seštevku preverjeni garant eksplozivnosti tega prekaljenega death metalskega kvinteta. Fleshcrawl so presenetili s samim zaključkom, ko so se lotili izvedbe priredbe The Day Man Lost, ki v izvirniku pripada zasedbi Carnage.
Popestritev v nadaljevanju je prinesel tudi nastop legendarnih doom metal veteranov iz Švedske Lake Of Tears. Na ogrevalnem dnevu sprva nastop Candlemass, potem pa naslednji dan Lake Of Tears. Lepo, mar ne? Gre za skupino, ki ima kaj povedati, saj obstaja od začetka devetdesetih. Album »Illwill«, izdan v lanskem letu, nadaljuje izpovedni trend predhodnika »Moons And Mushrooms« (2007) in v novi dobi dostavlja za skupino poudarjeno navit, mračen doom metalski album, ki vsebuje celo elemente death metala. Torej lahko rečemo, da v tem oziru Lake of Tears sklepajo na nek način svoj razvojni krog, saj so se približali osnovnim iztočnicam albuma »Greater Art« (1994). Obenem nosi novi album prepričljiv domet artistične zrelosti, saj poseduje tako progresivne kot psihadelične elemente, ob omenjeni dostavi »doom/gothic« in »death metal« elementov. Ni več velika novica, da so Lake Of Tears primer skupine, ki je na svojih albumih razvijala poanto metal izročila v različnih hibridnih podobah, album »Illwill« pa na moč prepričljivo ohranja ta zaščitni znak skupine za nove čase. Zasedba je uvodoma usekala z dvema klasično zasnovanima, a novima Lake Of Tears točkama, in sicer Taste Of Hell ter Illwill. Sicer predvidljivo nadaljevanje nastopa ob primerjavi z novembrsko izkušnjo, ko smo zasedbo ujeli na Dunaju (takrat so odpirali koncerte pred Pain in Moonspell). Repertoar so popestrili z umestitvijo skladbe Sweetwater, sicer pa so odjeknile še The Greymen, Boogie Bubble in Raven Land.
Po »vročinski nevihti« z Entombed, so glavni oder nasledili danski hard rock veterani Pretty Maids. Da Pretty Maids v Nemčiji ostajajo še naprej visoko cenjena in prepoznana skupina, dokazujejo izredni odzivi občinstva na njihovih koncertih. Resda se je publika pred odrom po Entombed korenito premešala, vendar je bil notranji krog parterja izjemno zapolnjen. Do nastopa Pretty Maids zagotovo najbolj. Ekipa je natopila v identični postavi kot pred dvema letoma na taistem festivalu. Takrat ji je organizator Bang Your Head!!! festivala namenil manjši dvoranski oder. Pretty Maids so znova prispeli na Balingen z novim studijskim albumom v žepu! Zasedba je takoj postregla z njim, ko se je lotila agresivnejše Mother Of All Lies in za njo spevne I See Ghosts. Že tretja skladba pa je prinesla presenečenje! Needles in the Dark s kultnega albuma »Future World« – slednji je bil zabeljen tudi v nadaljevanju, ko je zasedba urezala Yellow Rain ter Rodeo, v zaključnem delu pa dvignila na noge publiko, ko je (po pričakovanjih) izvedla tudi naslovno skladbo (seveda nista izostali niti pričakovani Back to Back ter Red, Hot & Heavy). Tudi odlični album "Pandemonium" (2010) ni ostal spregledan z melodično nalezljivima I.N.V.U. ter fenomenalno Little Drops Of Heaven. Pretty Maids so skvašeni iz pravega testa. Ronnie Atkins je sredi pripeke odlično zvozil vokalne dolžnosti. Veteran med hard rock pevci sicer ne poseduje več tiste vokalne svežine, pa vendar je s svojimi dragocenimi izkušnjami ter veščino kako »voditi« publiko med nastopom, polno prevzel in prepričal. Roke v zraku. Od prve vrste do mešalne mize. V dolžini slabih 100 metrov! Neverjetno je, koliko prostora pokrije z vsega eno kitaro prekaljeni Ken Hammer. Pretty Maids ostajajo odrska atrakcija, ki ohranja zavzetost, zagrizenost! Po užitem na Bang You Head!!! festivalu se lahko iskreno veselimo ogleda kakega izmed že potrjenih nastopov jesenske turneje skupine po Evropi!
Finski power metalci Stratovarius so vskočili na seznam nastopajočih letošnjega Bang Your Head!!! festivala »iz drugega plana«! Po odpovedi nastopa W.A.S.P. Prav tako gre za ekipo, ki je v karieri že marsikaj doživela in preživela. Od vrhuncev do vratolomnih padcev. Novi album »Nemesis« (2013) velja za najboljši »post Tolkki era« album skupine. Ekipa je nanj vrnila nekaj ustvarjalne avtorske svežine, predvsem pa skladbe godijo zaradi uspele antemične spevnosti nalezljivih refrenov. Okrepljeni z novim bobnarjem Rolfom Pilvejem, ki je v lanskem letu nadomestil upokojeno bobnarsko legendo Jörga Michaela, so Stratovarius med nove skladbe Abandon, Halcyon Days, Dragons in single Unbreakable, umešali svoje klasike Speed Of Light, Kiss Of Judas, absolutno presenečenje koncerta Against The Wind iz albuma »Forth Dimension« (1995), nadobvezno Black Diamond ter zaključili nastop z »Infinite« (2000) klasiko Hunting High And Low. Nastop je potrdil, da je Timo Kotipelto z leti izgubil nekaj višine, zasedba je tudi priredila uglasitev (ta je bila nižja - takšna, da ustreza pevčevim trenutnim vokalnim karakteristikam). Godi pa spoznanje, da je Tolkkijev naslednik in kitarist Matias Kupiainen nezadržni stroj, pravi perpetuum mobile, ki navdušuje s svojo izjemno odrsko predstavo. Gre za enega najbolj (če hočete) šolsko »nadrkanih« kitarskih virtuozov, kar jih je do tega dne dala Finska, ki navdušuje s svojo briljanco kombiniranja izjemne hitrosti, natančnosti ter kontrole nad instrumentom, imenovanim električna kitara. Stratovarius torej še nikakor ne kažejo znakov rjavenja ali pešanja! Bravurozni navzkrižni ogenj solističnih eskapad na relaciji Matias Kupiainen in Jens Johansson je tudi tokrat veljal za eno največjih atrakcij Stratovarius nastopa.
Ko smo pri Fincih, so tu Lordi! Lordi so na izdaji Bang Your Head!!! festivala v letu 2011 sklenili festival. Nastopili so v dvorani drugega dne, po nastopu glavnega nosilca festivala – ta je nastopil na glavnem odru (Accept). To pot so Lordi zavzeli mesto na glavnem odru tik pred nastopom glavnega nosilca prvega dne - Saxon. Lordi pa so za razliko od pričakovanj na žalost ponudili najslabši odrski zvok prvega dne festivala. Pri tej zasedbi je tako ali tako veliko zvočnih matric, na katere se skupina skozi nastope opira. A to pot je slaba zvočna slika še posebej pokazala svoje zobe. Kitare med nastopom skorajda ni bilo slišati. Ali pa je nevpadljivo pobrenčevala, nekje globoko pokopana pod zvočnimi plastmi drugih instrumentov. Lordi so svojo priljubljenost seveda kompenzirali s svojim znamenitim šok-šov teatrom. Ta sicer ni prinesel prav nobenega presežnika, vseeno pa je že samo šemljenje kvinteta atrakcija številka ena, v kolikor Lordi poprej še nisi gledal v živo. Da o ostalem teatru, polnemu zombi ritualov, ritualov kanibalizma in obdukcije, niti ne izgubljamo besed. Lordi so v slogu znamenite satire in parodije z novega studijskega dosežka »To Beast Or Not To Beast« (2013) predstavili skladbe The Riff, We're Not Bad for the Kids (We're Worse) in Sincerely with Love. Predstavili pa so tudi prenovljeno ekipo. Bobnarja Mano, ki je zamenjal preminulega Otusa ter novo klaviaturistko Hello, ki je nadomestila predhodnico Awo. Poleg vse odrske navlake, pa je drugi dejavnik, ob katerem se zasedbi ni treba bati, v kolikor ne ponudi dobrega zvoka na koncertu, število hitov, s katerim obteži svoj repertoar. To so Lordi rešili s pričakovano izvedbo skladb Who's Your Daddy?, They Only Come Oout At Night, Devil Is A Loser, zmagovalko Evrovizije Hard Rock Hallelujah in zaključno Would You Love A Monsterman. Krepčilna zabava? Brez dvoma. A ne za zvočne puriste!
In kaj reči ob nastopu glavnih zvezd večera prvega dne festivala? Skoraj nič. Saxon so pač naši stari znanci. Če spremljaš dnevne vesti v metalu, postanejo Saxon kaj hitro kar »vsakodnevni znanci«. Neverjetno je namreč dejstvo, da so ti veterani, formirani davnega leta 1976, ne le obstali na sceni, pač pa, da na svoja zrela leta delovanja generirajo izjemno produktivnost v studiu. To velja tudi za njihove nenehne obiske evropskih koncertnih odrov (čez ZDA so že davno tega naredili križ). Komaj so nas obiskali v sklopu prvega dela nove evropske »Sacrifice« turneje v slovenski prestolnici, že so sprožili invazijo na festivalske odre letošnjega poletja. Zasedba ne potrebuje nobene predstavitve, poveljevala je največjim in najbolj pomembnim odrom evropskih festivalov, vključno z Wackenskim. Saxon torej ne poznajo neznank, niti skrivalnic. So pa fantje izkoristili ta nastop za to, da ga maksimalno opremijo. S pirotehničnimi efekti, ki so vključevali občasne salve dimnih zaves, isker in ognja, do obiska znamenitega orla ter z implementacijo odra na podlagi dodatne odrske razsvetljave. Nigela Glocklerja so z bobni vred med njegovo solažo s pomočjo premičnega dvigala dvignili visoko v zrak.
V takšnih okoliščinah vodji in vokalistu skupine Biffu Byfordu še posebej intenzivno igra njegovo neukročeno metalsko srce. Možakarju se je med nastopom kar smejalo. Radoživi poveljnik je v premorih vseskozi stresal anekdote in zabaval občinstvo na rovaš svojih podanikov v ekipi. Tega večera mu je jezik še posebej podmazano tekel. V eni od priložnosti je porogljivo stopil celo do glavnega organizatorja festivala Horsta, ki je sedeč na skrajnem desnem monitorju opazoval koncert z neposredne bližine ter mu pomolil pred nos mikrofon, da odpoje preprosto refrensko kombinacijo »Wheels Of Steel«. Vsega hudega vajenega možakarja pa je to očitno vseeno tako zmedlo, da ni spravil od sebe niti črke »W«, čeprav je jasno, da velja ime Horst E. Franz za skalovit gorski masiv nemške metal scene.
Da potolažim slovenske fane, ki niso bili na Bang your Head!!! festivalu, so si pa dne 12.06.2013 ogledali nastop skupine v Kinu Šiška! Saxon so na Bang Your Headu!!! odigrali enako dolg koncert. Brez posebnih presenečenj. Repertoar so podredili izvedbi starejših klasik, pravzaprav kultnih komadov, ki so jih vrinili nazaj na set listo (To Hell And Back Again, Motorcycle Man, The Eagle Has Landed, And The Bands Played On), z nje pa je odpadel kak novejši komad in recimo (na žalost) tudi kak sladkorček, kot je to odlična balada s »Forever Free« albuma Iron Wheels (odigrana v Ljubljani mesec dni prej).
V položaju, v kakršnem so se tega večera znašli Saxon - skupina z izjemno kilometrino, izkušnjami in izdelano strategijo, s kakršno parirajo slehernemu svetovnemu odru - je bila zmaga res lahko osvojljiva. Ob fantastični izvedbi repertoarja, ki je enkrat več dal nekaj nepozabnih elementarnih starošolskih riffov rojenih v času N.W.O.B.H.M. gibanja, poveljniški rutini Biffa Byforda ki je med drugim izkoristil zastavo katero so mu ponudili fani iz publike da podžiga z njo prizorišče ter kot vselej jeans jakno polno našitkov, ki si jo je starosta metal pevcev hvaležno nadel v zadnji tretjini koncerta, do vsega teatra odrske scenografije koncerta! Bombastično! Prirejeno za potencialno koncertno izdajo na avdio-vizuelnem nosilcu. Nič več, nič manj. Magično. Hipnotično. In ponovno v sozvočju pristnosti edinstvenega heavy metal izročila velikih Saxon!
Človek, ki je Saxon videl že v vseh mogočih inkarnacijah ter odrskih varietetah, bi ob dodeljeni »prednosti« vloge glavnih nosilcev prvega dne BYH!!! festivala od Saxon leta 2013 vseeno pričakoval najmanj 15 minut daljši repertoar ter vključitev kakšnega presenečenja. Tako pa bridkega spoznanja, da presežka ni bilo, ni mogla prikriti niti vsa odrska navlaka in posledična bombastika koncerta skupine na Balingenskem festivalu. Reč, ki je na prvo oko in uho pod vplivom »zapeljanih čustev« niti ne opaziš, postane ob post koncertni streznitvi spoznanje bridke resnice! V kolikor si gledal koncert skupine Saxon drugič ali tretjič v življenju, pa naletel na Balingensko režijo, si lahko skupni le aplavdiral. Brez pomislekov.
Prvi dan festivala pa se s koncertom Saxon še ni sklenil. V dvorani so razgrajali Die Apokaliptischen Reiter, uspešni projekt Sodom šefa Toma Angelripperja. Dvorana pa je bila »zapečatena«. Postala je tako natrpana, da ljudi niso več spuščali vanjo. Tako smo odšli še na eno rundo sendvičev v bližnji Subway, potem pa spat. Koncert britanskih veteranov Onslaught je bil napovedan v dvorani med prvo in drugo uro zjutraj, vendar pa nas sanjava krila Morfeusa do jutra niso več obudila iz sladke spalne omame.
na vrh