Balladero, skupina, ki jo vodi bivši Psycho Path bobnar Dominik Bagola, velja za absolutnega glasbenega posebneža na sceni. Pomislite. Mož, ki je v isti sapi klaviaturist, pevec in bobnar. Vse troje v eni osebi! Bere se nevsakdanje, a genialno! Njegove veljave in kvalitete Slovenija do tega dne še ni spoznala, kaj šele, da bi mu izrekla ali izkazala ustrezno priznanje. Vsaj ne na način, kot bi si skupina za izkazano delo na studijskem prvencu "Club Deuce" (RockLine recenzija TUKAJ) tudi zaslužila. Kot kaže situacija, odkrivajo tudi eklektičnost te zasedbe znova najprej v tujini. Nad zasedbo Balladero so trenutno najbolj navdušeni v Nemčiji, kjer je Dominik s svojo skupino izvedel nekaj uspešnih klubskih nastopov v Berlinu - enega med njimi pa je prenašala celo nemška televizija Alex TV – posnetek si lahko ogledate v celoti TUKAJ.
Gre za eklektični pristop v alternativnem rock žanru, ki gradi večinoma na organskem zvočnem pletežu in bi v banalnem jeziku lahko pomenil posrečenega križanca med kabaretno piano balado in alternativnim rockovskim pristopom. V vse to je na prefinjen način vpeta mešanica jazza, popa in bluesa. Glavni gonilnik je zagotovo idejni vodja Dominik Bagola in njegova realizacija unikatne glasbene vizije, ki jo po razpustitvi Psycho Path danes uspešno razvija kot samostojni glasbeni umetnik.
Dominik je ob sebi izbral preverjeno spremljevalno skupino, na čelu z kitaristom Iztokom Rodežem, prekaljenim basistom Robertom Jukičem, bobnarjem Jako Bergerjem in tolkalistko Hano Šavel.
V dobri uri in pol so Balladero v celoti odigrali album »Club Deuce«. Skupina je hipoma in brez težav vzpostavila unikatno kuliso svoje zvočne krajine z otvoritveno Shadow Street, v katerem seveda prevzema glavnino pozornosti posebni vokalni pristop in barva glasu Dominika Bagole. Dominik ni pevec, ob katerega vrišču bi pokala okna. Pristopa čutno, skrbi za polni plasma subtilnosti in za to mu zadošča raba falseta. Zanimiv je, kot rečeno, zaradi posebnega načina vodenja melodije in oblikovanja napevov, kar je osnovni adut posebnih razpoloženjskih stanj, ki jih poganja interpretacija glasbenega izrazoslovja skupne na odru. Ta je vseskozi potunkana v blago melanholično čutno koprnenje, izvorno podedovanega s strani prekmurskega geografskega porekla.
Bolj ko so tekle minute v Orto baru, bolj je bilo ozračje naelektreno. Zlasti po napovedi skladbe Monsters, katere besedilo za skladbo je prispevala Dominikova bivša Psycho Path kompanjonka Melee, ob čemer ji je Bagola izrekel zahvalo in pozval prisotne, naj se udeležijo koncerta Werefox, ki je napovedan v nadaljevanju programa letošnjega Ortofesta. Monsters je skupina namerno razvlekla z improvizacijami in posebej impresionirala z zgrajeno kemijo učinkovanja hipnotične atmosfere, ki deluje zasanjano – kot rečeno baladno, vendar pa zahteva ravno ta fakt obenem v interpretaciji izjemno pretanjen občutek in izpiljen čut za medsebojno zaznavanje glasbenikov na odru. Točka, ko po Dominkovem uvodu vpade zasedba v eklektično režijo skozi ritem tanga zapeljane pesmi Monsters, ne sme doživeti kiksa, ko se po Dominikovem uvodu ostali člani ekipe enovito vključijo vanjo. Kiksa ne sme biti, v prostoru poveljuje to pot akustika. Druga taka izvrstna točka, kjer je godila razpoloženjska gradnja vzdušja v raztegnjenem improvizacijskem zaključku (tu prevzema glavno besedo klavir!), je bila ujeta v skladbi Če bi, žal to pot prikrajšana za duet z Jadranko Juras.
Moč Dominika Bagole je v izrednem fokusu na točkah, ko je postavljen zlasti v vlogo uvodnega buditelja zvočne kulise, v katero se postopoma vključujejo ostali instrumenti, to pa velja tudi za zaključne dele. V teh točkah je Dominik izjemno prepričljiv kot vokalni interpret, ki ob čutnem podajanju verzov mojstrsko prilagaja tudi jezik klavirja – instrument ga vseskozi zvesto uboga (Prekmurska, Lioness). Dream Come Lie poudari improvizacijsko čut skupine v avanturizmu glasbenega eksperimenta, v središče pa vskoči tudi kitara Iztoka Rodeža s plasmajem »soundscapesov«.
Koncert je minil hipoma. Ponudil je natanko to, po kar smo prišli. Polno otipljivo eklektično substanco unikatnega glasbenega jezika albuma »Club Deuce«, dostavljeno v pristni maniri zasedbe Balladero na pladenj koncertnega odra! Unikatna izkušnja, ki jo srečaš z unikatno glasbeno pridigo. Tak občutek je posebno intenzivno magnificirala prav ob zaključku odlična skladba »etno izleta« skupine Prekmurska. Upajmo, da ideje za naslednik studijskega prvenca že zorijo.
na vrh