Že po tradiciji je mestece St. Veit a. d. Glan ciljna točka RockLineovih vsakoletnih obiskov! Tam čaka ljubitelja glasbe vedno kaj presunljivo zanimivega, zlasti v juliju in septembru. Govorim o vsakoletnem ciklusu organizacije koncertov v okviru letnega Herzogburg festivala. No in letos, ko je že bilo vse nared za koncert legendarnega whiteblueserja Petra Greena in njegovo skupino, pa v zadnjem hipu vskočijo na mesto bluesovske ikone, angleški art rockerji Wishbone Ash. Green je zbolel, adekvatno priročnih blueserjev njegove branže, ki bi rešili situacijo z urgentnim vabilom, pa danes zelo težko najdeš, saj so se leta krepko obrnila v sedmo desetletje njihovih življenj. Menjava za Wishbone Ash je z več vidikov zagotovo veliko presenečenje, nasploh z vidika tradicionalne bluesovske zapriseženosti festivala, s čimer je tako organizator gotovo pripravil nestandardni odklon od pričakovanj. No po drugi plati pa si je taisti organizator lahko iskreno oddahnil, saj loviti slaba dva tedna pred zabukiranim špilom zamenjavo za odpoved glasbenega nosilca koncerta, ni ravno ljuba pozicija v katero te lahko pahne vsakdan.
Wishbone Ash so vsekakor rasli in odraščali na bluesu. A so se razvijali v povsem svojo smer. Čeprav so ostali za vselej močno povezani z bluesovsko popkovino, je njihov posebni slog lahko okarakterizirati kot art rock. S svojo pojavo so definirali marsikatere temelje za kasnejše oblikovanje prvih oblik klasično zasnovanega heavy metala (gibanje N.W.O.B.H.M.) in kasnejšega (zlasti evropskega) power metala. Pompoznost in epskost, ki se je skozi leta kljubovanja vse bolj oprijemala prvin, ki so gotovo izhajale iz bluesa, je ponudila kreacijo zaščitne znamke dvojnih harmonij kitar igranih v tercah. Torej nekaj kar je za vselej spremenilo glasbeno percepcijo v svetu rocka. Ta melodični moment so poglabljali tudi s harmonizacijo vokalov in razvili svojevrstni slog občutno melanholične konotacije hladno keltskega piša, ki jasno razglaša, da so Wishbone Ash tipični otočani.
Zelo redko pa se zgodi, da je pred teboj tako močna skupina, da v bistvu ne potrebuješ glavnega nosilca. To se je zgodilo prav tokrat. Hamburg Blues Band. Nemški blueserji, ki so nastali v prvi polovici osemdesetih, so tako izkušeni in v svetu glasbe cenjeni, da že nekaj let v njihovi zasedbi redno sodeluje enkratni bluesovski vešč Dave "Clem" Clempson! Ta ima za seboj gorovje prevožene kilometrine, poznan je po igranju v skupinah Colosseum, Humble Pie, znašel se je celo na avdiciji pri Deep Purple, a je delo dobil takrat namesto njega Tommy Bolin. Odre je delil v karieri z glasbeniki visoko cenjenega, izrazno umetniškega pedigreja, kot so: Jack Bruce (Cream), Billy Cobham in Dave Sancious, Manfred Mann's Earth Band, Bob Dylan, Chris de Burgh in Jon Anderson (Yes). Torej Clempson pri Hamburg Blues Bandu je neposredni dokaz, da je to skupina vredna vsega zaupanja, kar se pristnosti in kakovosti glasbene pridige tiče. To pa še ni vse. Da je bil Hamburg Blues Band tega večera posebno okrepljen priča tudi povabilo posebnemu gostu! Clempsonovemu dobro znanemu Colloseum kolegu, celo bivšemu članu zasedb Atomic Rooster in The Thunderbird, velikemu ljubitelju predelav Rolling Stones hitov, enkratnemu soul & blues pevcu Chrisu Farloweu. Naj me vrag, vendar tudi to še ni konec... Glavna terna na loteriji je bila to pot napoved, da se bo na odru sredi koncerta znašel tudi ekstravagantni Arthur Brown. Da. Taisti Arthur Brown, ki je verjetni praoče glama! Psihadelično frenetične vokalno tetralne eskapade in nastopanja z uporabo igre ognja, namernih provokacij s slačenjem, maskiranjem in podobno, so vplivale prav na vse glasbenike za njim, ki so iskali pomen odrskega teatra kadar so predstavljali svojo glasbo v živo. Od Davida Bowieja, Alice Cooperja, do Petra Gabriela in nenazadnje se na tem seznamu znajde tudi Marilyn Manson. Obetal se je torej nastop posebnih razsežnosti! Naj omenim samo to, da je to taisti Arthur Brown, ki je na famoznem solo albumu Iron Maiden pevca Brucea Dickinsona "Chemical Wedding" (1998) prebral nekaj uvodnih verzov k trem skladbam in jim tako vdihnil poseben "temačni" pečat.
Ura sedem in petnajst preč. Fantje prikorakajo na oder. Vedno nasmejani in pozitivno razpoloženi pevec in ritem kitarist Gert Lange, klaviaturist Adrian Askew, basist izklesanega arijskega videza Michael „Bexi Becker in bobnar Hans Wallbaum in Clem Clempson, ki je leta 2008 dokončno v skupini zamenjal Alexa Contija. Zasedba pristopi na oder in v vsem suvereno prične z gradnjo svojega zaščitnega bluesovskega izročila. Rockin' Chair ponudi kompaktnost, globino, melanholično žuborenje. Vokal Gerta Langea je neverjetno topel, možat, a še vedno dovolj žalujoč, da je ustvarjen za blues. Delež delte Missispija, ki sestavlja Langejevo krvno sliko, je brez dvoma doživljal v tem trenutku pravo plimovanje. Objem Hammonda, čokat ritem in enkratna kitarska igra, kjer Clempson prvič pretegne svoje vražje prste. V tej smeri deluje Make My Day še bolj zapeljivo, Trouble Man pa nekoliko poštopa čvrsti udarni blues rock žogobrc, v katerem Clempson prvikrat pričara magično točko enkratne kontrole bluesovskega zvoka skozi svoje soliranje, posebno izrazen pečat pa pridobiva skladba na podlagi povečane doze grlenosti Langejevega vživetega vokala. Lange je odličen pevec. Poleg tega pa je tudi izredno ustrežljiv. Od tu dalje je namreč njegova funkcija vodilnega pevca za nekaj minut prenehala delovati. Na mesto glavnega vokalista stopi Clem Clempson, ki poseduje višji vokal in prvzaprav skoraj nič grlenosti. Kot glavni kitarist pa je odlično zvozil tudi svoje vokalne dolžnosti in nastop skupine ni v ničemer izgubljal svojega čara. Prvi del so fantje zabelili z odlično izvedbo Thorogoodove Bad To The Bone.
Na oder se po Langeovi invitaciji prikobali legenda! Chris Farlowe! Zadeve stečejo še bolj intenzivno in tudi olikano in vselej mirno ljudstvo se predrami na svojih stolih. Chris Farlowe je vodil skupino skozi šest točk, ponudil enkratno kameleonsko prelivanje vokalne barve. Čeprav vokal ni tako svež kot nekdaj, še vedno poseduje izredno globino in žmoht, možatost in jasno izraženo melanholično koprnenje, ki ne more in ne zna zatajiti čustev, kot jih zahteva iskrena igra bluesovske pridige. Naslednjih 40 minut je načel nagajivi Fatts Waller "shuffle" Jelaous Man (Crazy 'bout My Baby), predvsem pa se je Farlowe še posebej zajedel pod kožo ob točki dueta z Askewom na klaviaturah med baladno Don't Wanna Love You Anymore. Več kot posrečeno sodelovanje Farlowea s kompanjoni je zaključila najbolj intenzivna točka večera. Pospešena in trše galopirajoča Hard To Get Along With, kjer sta oba kitarista vzela v roke naprstnike. Skladno z njuno strunsko vleko, je naraščala adrenalinska naglica v prostoru, ki jo je enkrat več pripeljal do vrhunca enkratni "Clem" Clempson, v podivjano vživeti solaži.
Chris se poslovi, skupina pa povabi na oder drugega gosta. To je Arthur Brown. Za prihod tega gospoda se seveda prileže, da konkretno zagrmi in pade težak dež. Bob Dylan? Jep! A Hard Rains' A - Gonna Fall s psihedeličnim uvodnim delom, kjer vse utihne. Na odru stoji pojava Arthurja Browna, ki je oblečen kot indijski fakir. V rokah drži v skladu s svojim šov teatrom palico, ki naj bi mu pomagala priklicati dež! Že takoj ta pesem je potrdila, da je skoraj sedemdesetletni Arthur Brown mož, ki je do tega dne ohranil svoj vokal docela nedotaknjen. Na odru je sprožal neverjetno zmes divje ihte in božjega gneva, ko je "ogreval" glasilke v svoji uvodni pesmi. Pojava Browna je naposled dvignila na noge občinstvo, ki se je le opogumilo in pristopilo povsem do odra.
Tokrat mož ni polival z bencinom svojih pokrival, v Fire si je nadel na glavo "razcvetelo" pleteno kapo, ki bi sodila v konfekcijo južno ameriških Indijancev in uživaje strašil ljudi. Brez Fire nikakor ne gre, saj gre za Brownov največji hit. Tu sta predelavi I Put Spell On You in Don't Let Me Be Misunderstood, ki sta pred Fire že dodobra ogreli srca prisotnih, v Fire pa so se sprožale salve navdušenja. Hamburg Blues Band so z Brownom fenomenalno funkcionirali. Seveda je Arthur prevzel vso pozornost nase, opravičil pa je v vsem svoj špas teater z neverjetno ohranjenim vokalom s katerim je premagoval tudi najbolj vrtoglave sekvence višjih leg. Fire je bil nekako logičen zaključek regularnega dela koncerta. Skupina se vrne na oder s Farlowom in udari z vsem prepoznavno All Or Nothing (izvirnik pripada skupini Small Faces) in vsi prisotni se prvikrat intenzivneje vključijo v spremljavo, saj jim udarni naslovni verz refrena ni delal nobenih preglavic. Za zaključek se pridruži na odru še Arthur Brown in zasedba odigra še staro ritem in bluesovsko skladbo Got What I Want, ki se prelije v "a capella" zborovski zaključek vse sedmerice na odru.
Enkraten nastop, nabit z voltažo in čustvi, predvsem pa z odlično eksekucijo, je zapustil tako močan pečat, da bi se lahko v tistem trenutku obrnili proti Ljubljani in bili v vsem potešeni. Nepozabno doživetje.
Tam ob pol deseti zvečer, pa so na odru stali Wishbone Ash. Postava kvarteta Andy Powell (vokal, kitara), Muddy Manninen (kitara, spremljevalni vokal), Bob Skeat (bas kitara, spremljevalni vokal) in Joseph Crabtree (bobni) je na oder pristopil z velikim spoštovanjem do glasbenikov, ki so pred njimi zabavali občinstvo. Že med nastopom Hamburg Blues Band je bilo mogoče opaziti v množici člane skupine Wishbone Ash, kako uživajo ob gledanju nastopajočih. Basist Bob Skeat je opazoval koncert pod odrom medtem, ko je šef skupine Andy Powell užival koncert iz oddaljenosti, stoječ tik za mešalno mizo, kjer je očitno našel zvočni "sweet spot".
Prvi del koncerta se je odvijal dokaj podobno kot na našem obisku skupine v Grazu, dne 10.02.2010 (RockLine reportaža TUKAJ). Nova Driving A Wedge iz aktualnega studijskega albuma "The Power Of Eternity" (2007) vrinjena v sendvič dveh sočnih cvetk iz albuma "Front Page News" (1977)! Nekako s četrto skladbo večera The King Will Come, pa je narod dobil tisto po kar je prišel. "Argus" porcijo. Wishbone Ash to še predobro vedo in zato so vztrajali na tem, za rock glasbo silno pomembnem historičnem albumu, tudi skozi Sometime World in Throw Down The Sword. Perfektna eksekucija materiala, vključujoč vokalne harmonije, kitarske harmonije v tercetih in seveda vodilni Powellov vokal, ki je deloval odločno, jasno in sveže! Zasedba je nekoliko prevetrila set listo. V njej je ohranila odlično Lady Jay z albuma "There's The Rub" (1974), tej pa je sledila fenomenalna Tales Of The Wise iz albuma "Illuminations" (1996), kjer je posebej do izraza prišla figura Wishbone Ash melodij, kreiranih na dialogu kitarskih terc. Srednji del je bil gotovo eden vrhuncev ne le skladbe, pač pa tudi celega nastopa skupine, saj je postregel z neskončnim solističnim duelom med Manninenom in Powellom, ki se je nekako zaključil v dobrih desetih minutah te odlične atmosferične skladbe.
Sledi krajši premor v katerem je Powell napovedal skladbo, ki jo nosi pozibavajoči ritem h kateremu se prilega kretnja nagibanja pivskih vrčkov, kar je Powell tudi teatralno nakazal in dodal: "Beer is required!" Kljub temu, da Powell, kot uglajen angleški gospod tega skoraj zagotovo ni uporabil v predrznem kontekstu zahteve piva, sta sledili spontano kar dve rundi hmeljevega likvorja s strani gostoljubnega osebja izza točilnih pultov. Tako se je nenadoma med stage monitorji pod Powellovimi nogami znašlo kar osem kriglov piva. Torej po dva na glavo zasedbe. Pet jih je po koncertu ostalo nedotaknjenih. Zasedba preskoči na album "Wishbone Four" (1973), ko se loti lagodne polakustične skladbe Ballad Of Beacon..
Za njo si je Powell znova privoščil nekaj minut kramljanja s publiko. Očitno se v studiu pri Wishbone Ash kuha nekaj resnega. To je potrdila izdaja novega singlea in videa za skladbo Reason To Believe. Kljub temu, da je Powell napovedal skladbo, ki so jo morali Wishbone Ash bojda napisati tako, da se bo prilegala v popovski kalup trenutne ponudbe glasbenega mainstreama Velike Britanije, pa ta skladba pooseblja vse drugo prej. Reason To Believe je odlična nova pesem skupine, ki se je tudi fenomenalno ujela v družbi preostalih klasik Wishbone Ash repertoarja. Če bo preostanek novega Wishbone Ash albuma takole napisan, potem je na obzorju zagotovo nov razlog za veliko veselje vseh (še živečih) zvestih oboževalcev te legendarne skupine.
Perfektno solucijo je skupina izbrala z vključitvijo "Twin Barrels Burning" (1982) skladbe Engine Overheat. Tokrat Manninen ni uporabil steel pedal kitare v instrumentalnem delu, kar je sicer kitaristova navada. Ta skladba je prav metalsko navita in je tega večera na repertoarju predstavljala dobrodošel odklon od Wishbone Ash standardov in z njo so fantje odlično začinili koncert. V refrenu je prišel do izraza zlasti bobnar Joseph Crabtree, mož, ki izhaja iz šole jazza, potem ko se je z vso ihto uprl na tom-tome in učinkovito rešetal prehode!
V zaključku je zasedba po pričakovanju odigrala Phoenix, s studijskega prvenca "Wishbone Ash" (1970). Melanholična skladba, ki skozi minutažo v intenziteti narašča, je pripravila pravo sladostrastje za vse ljubitelje kitarskih eskapad. To je bil trenutek, kjer se je do konca razživel odlični finski kitarist Muddy Manninen ter pokazal s svojimi mojstrovinami, zakaj si je priboril mesto v Wishbone Ash. Magičen zaključek. Za dodatek se vrne zasedba na "Argus" (1972), ureže Blowin' Free in tako smo dobili vsi srečneži tega večera polovico albuma "Argus", ki je bil v St. Veitu odigran v živo!
Superioren koncert zlasti zahvaljujoč enkratni set listi, ki je postregla resnično z nekaterimi prvovrstnimi presenečenji. Wishbone Ash so v izredni formi odrske uigranosti. Vseskozi nastopajo v živo in to se gotovo pozna na odru. Tokrat so prispeli v St. Veit, kot rešilna bilka za organizatorja. Brez dodatnih "screen monitorjev" in/ali ostalih pomagal za vzpostavitev Wishbone Ash odrske scenografije. Vendar tega ni bilo mogoče pogrešati. Eksekucija je bila bravurozna in Wishbone Ash, ki jih je pod odrom pričakal dober obisk, niso skrivali odličnega odrskega razpoloženja in visoke angažiranosti. K slednji je pripomogel tud Hamburg Blues Band, ki je z nastopom postavil visok kvalitativni standard, kakršen kliče po strahospoštovanju. K sreči so Wishbone Ash v glasbenem oziru zgodba skvašena s povsem drugačnega testa. Zlasti zahvaljujoč temu dejstvu, je kvartet ob primerjavi nepozabnega nastopa Hamburg Blues Banda, to pot z odra odnesel celo glavo. Wishbone Ash se v letošnji jeseni mudijo po koncertih Velike Britanije, po novem letu pa prestopijo na staro celino, kjer jih znova čaka nova turneja po Nemčiji. No in z njo vred tudi ekipo RockLine-a zelo verjetna nova koncertna avantura!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh