Devin Townsend Project je ponovno v Evropi in ni razloga, da bi izpustili njihov koncert, če igrajo relativno blizu Slovenije. tokrat so obiskali graški klub Explosiv. Tokratni koncerti so bili stisnjeni med poletne festivalske nastope in bili pravzaprav nek podaljšek Transcendence turneje, ki je Slovenijo žal obšla. Gradec je zato obiskalo kar nekaj Slovencev, ki so imeli tudi kaj videti in slišati.
Kot je že v navadi, je bilo tudi tokrat treba pretrpeti relativno neposlušljivo predskupino. Tisto tudi-če-ne-bi-slišal je to pot pripadlo norveškim Fight the Fight. Če smo vajeni, da z Norveške v glavnem prihaja black metal, progressive metal in kakšna odpuljena avantgarda, je bilo tokrat na sporedu nekaj čisto drugačnega in mnogo slabšega. Fight the Fight se namreč opisujejo kot zmes metala, punka in emo cora in ta zmes je bila v živo res težko prebavljiva. Začetek je bil še nekako obetaven, saj je pevec Lars Vegas (bend z butastim imenom seveda potrebuje pevca z butastim vzdevkom) presenetil s solidnim kričanjem, a je dober vtis hitro pokvaril z jokajočimi »teen angst« refreni. Fantom sicer nikakor ne gre očitati manjka energije, saj je je bilo več kot dovolj, a zmes generičnih rifov, abotnih breakdownov in pretiranega nastopaštva v živo ni prepričala. Da ne govorim o shizofrenem imidžu benda – eden od kitaristov je izgledal kot da bi ušel iz najbolj tipičnega indie rock benda, drugi kot izgubljeni član Poison, Lars Vegas (to ime sem preprosto moral zapisati še enkrat) pa bi s svojim zverinskim kričanjem prej sodil v grind bend. Konec nastopa Fight the Fight sem zato pričakal pred dvorano.
Devina smo nazadnje ujeli letošnjega februarja v zagrebški Tvornici, kjer je predstavljal takrat še zelo sveži DTP album Transcendence. Tokrat niso Kanadčani ponudili nič pretresljivega, saj je bil izbor komadov skorajda identičen zagrebškim, a da bi doživeli karkoli blizu rutinskemu pri Devinu ni mogoče. Skorajda nabito polna dvorana Explosiv je že s prvim komadom Rejoice dosegla vrelišče, kar je Devin zelo slikovito opisal s tem, da prihaja iz Kanade in ima v hlačah župco iz jajčk. Ni bil edini, tako vročega koncerta nisem doživel že dolgo. Bend je bil, kot vedno, v odlični formi, presenetil pa je tudi zares dober, jasen in kristalno čist zvok, tako da so ob Devinovih vokalnih vragolijah kocine večkrat švignile pokonci. Townsend je ponovno dokazal, da mu kot frontmanu ni para, publiko je od prve sekunde držal v pesti s svojimi grimasami in humornimi vložki, ki peljejo scat devetdeset odstotkov stand up komikov. Vrhunsko so zopet izpadli komadi kot so Failure, Hyperdrive, čudoviti Deadhead z bleščečo vokalno predstavo, epski Supercrush!, groovy koračnica o malih, letečih in prdečih mošnjah March of the Poozers ter poslovilna himna Kingdom. Ta seveda ni bila zadnji komad, oder so namreč zapustili vsi razen Devina, ki si je opasal akustično kitaro in kot običajno postregel z briljantno solo izvedbo čudovite ljubezenske balade Ih-Ah! med njo pa trosil izjave, da je poredna princeska, ki trosi magični prah po moških genitalijah. Ah, Devin. Pravi zaključek je prišel na vrsto z desetminutnim epom Higher in dobra ura je minila kot blisk. Fantje bi lahko zlahka zaigrali še komad ali dva, a tokrat je moralo to pač zadostovati. Kljub temu pa Devin Townsend Project za malo denarja ponudi veliko muzike. Se vidimo v Plovdivu Plovdevu!
na vrh