Da se narava in vreme spreminjata je jasno že slepim in gluhim in skoraj smo že verjeli, da v Ljubljani letošnjo zimo ne bomo snega niti videli. Pa smo se zmotili, saj smo dobro pošiljko mrazu in snega dobili prav na zadnji januarski vikend. A tokrat sta bila dobrodošla, saj sta s seboj prinesla tudi zamrznjeno zemljo. Ameriško zamrznjeno zemljo. Iced Earth! Čeprav je floridska zasedba zadnjih nekaj let precej pogost gost naših odrov – prvič so pri nas nastopili leta 2008 na Metalcampu (in ta posnetek umestili na koncertni album/DVD Festivals of the Wicked!), leta 2009 s Saxon v Ljubljani, lani pa na prvem MetalDays predstavljali odlično Dystopio – pa kot »headliner« klubskega koncerta še niso odigrali. Tokrat pa smo jih na kužni turneji na kateri predstavljajo pred kratkim izdani album Plagues of Babylon odprtih in veselih rok in ušes sprejeli v Kinu Šiška, skupaj z Avstralci Elm Street in ameriškimi thrash prinašalci vojne Warbringer.
Točno ob osmih so se od »down under« iz 50. Stopinj Celzija na ničlo pripeljali heavy metalci iz ulice brestov, Elm Street. Avstralska četverka je dobila na razpolago le slabe pol ure, a je svoj čas dobro izkoristila. Ravno v dolgoročni spomin se niso vtisnili, iz dvorane na pivo pa tudi nismo bežali. V heavy metalu, ki ga igra zasedba je zlahka najti močne vzporednice z veterani kot sta Judas Priest in Iron Maiden, Elm Street pa na trenutke tej osnovi dodajajo še grobe, agresivnejše momenta thrash metala. V prvi vrsti predvsem zaradi surovo zvenečega Benovega vokala, ki pa je hkrati tudi največja hiba benda. Hitro namreč postane enoličen in dolgočasen. Vendarle pa je bila jeznorita, mladostniška energija mladih Avstralcev nalezljiva in fantje so zasluženo prejeli dober odziv publike, ki se je ravno dobro začela ogrevati.
Še bolj vroče pa je postalo v nadaljevanju, tokrat si je bilo končno tudi predskupino več kot vredno ogledati. Iced Earth na turneji namreč spremljajo, kot jih je označil Stu Block, tisti nori mulci iz Warbringer. Losangeleška thrash metal zasedba ima za seboj že štiri studijske albume, nešteto turnej, niso pa tudi neznanka naših odrov, pri nas so nastopili že večkrat. Verjetno najboljšo moderno thrash metal zasedbo pa je bilo pri nas lepo končno videti tudi v veliki dvorani. Warbringer so to priložnost, kot vedno, izkoristili za totalno vojno thrash metala, Šiško pa zasuli z napalmom ostro izrezljanih rifov in šakalsko tulečih ter izprijeno brutalnih vokalov Johna Kevilla. Čeprav je na tokratni turneji Kevill edini predstavnik originalnih članov benda (kitarist John Laux je ostal doma) se to bendu niti malo ni poznalo, oder so zavzeli silovito in brezkompromisno. Lauxa je na kitari prepričljivo zamenjal živi in energični Balmore Lemus (Exmortus), ki se je res dobro izkazal, riti pa je zbrcala tudi ritem sekcija, ki ji je kraljeval bobnar Blake Anderson (sicer bobnar še druge najboljše nove thrash zasedbe, Vektor!), ki je med topovske salve vpletel tudi nekaj rušilnih blast beatov. Briljantno so v živo izpadli komadi z aktualne plošče IV: Empires Collapse (Iron City, Towers of the Serpent, Scars Remain), ki jih odlikujejo daljše inštrumentalne pasaže in sijajni melodični kitarski dvoboji. Zmagal pa je znova Kevill, ki na odru poseduje karizmo psihotičnega serijskega morilca. Total War!
Dvorana Kina Šiške je bila nekaj minut čez deseto že dodobra napolnjena in napetost v zraku pred nastopom ameriških veteranov je bila na vrhuncu. Iced Earth so z dobrodošlico nad Šiško spustili kugo babilonske vlačuge in Ljubljano pozdravili z naslovnim komadom nove plošče Plagues of Babylon. Ameriška zasedba pod vodstvom železne roke, šefa Jona Schafferja, se je po desetletju studijskega tavanja v temi leta 2011 med žive znova vrnila s spektakularno dobro ploščo Dystopia ter novim imenom v vlogi vokalista. Schafferju je na pomoč priskočil izredni kanadski vokalist Stu Block (ex-Into Eternity) ter skupini vdihnil novo življenje. Da Dystopia ni bila le srečni zadetek dokazuje novi album, ki sicer ne dosega svojega predhodnika, a je dokaz, da Iced Earth še zdaleč niso za odpis. Skupina je tako tudi v živo predstavila slabo polovico albuma in nekaj komadov ima dejansko potencial, da postane stalni repertoar zasedbe tudi v prihodnje (Plagues of Babylon, Democide, If I Could See You in Cthulhu). Babilonske kuge imajo namreč močno mračen, apokaliptičen in epski prizvok, ki se tudi v živo dobro odnese. Refreni so tipično icedearthovsko pompozni in zlahka se je pridružiti fantastični Stujevi vokalni izvedbi, ki v živo naravnost blesti. K sreči se je temačnejši podobi novega albuma pridružila tudi oprava zasedbe, ki zdaj zaradi opustitve svetlega jeansa z nakurčniki ne zgleda več kmetavzarska, temveč temnejši imidž bolj pritiče skupini. Če je levji delež setliste zasedala predstavitev novega albuma (zlahka bi sicer odrezali enega ali dva in namenili prostor kakšni starejši klasiki), pa je skupina poskrbela za nekaj pravih sladkorčkov. Kocine so se dvigovale in glasilke trpele ob nepozabni izvedbi večnih Blessed Are You, Vengeance Is Mine, My Own Savior ter čudoviti, srhljivo otožni baladi A Question of Heaven s katero so Iced Earth, presenetljivo, zaključili redni del koncerta. Omeniti velja tudi z revolucionarnim duhom prežeto rušilno himno z Dystopie, V, pri kateri Stu, kot običajno, po zraku maha z masko slavnega britanskega junaka Guya Fawkesa (tudi antiheroja odličnega stripa Alana Moora, V For Vendetta in istoimenskega filma brata in po novem sestre Wachowski) ter že dolgo neslišanega Red Baron/Blue Max (pa čeprav bi lahko z The Glorious Burden izbrali tudi kaj boljšega).
Izbor skladb smo obdelali, pa sam nastop skupine? Hja, Iced Earth se pač poznajo leta izkušenj (oziroma predvsem Schafferju, kot edinemu stalnemu članu) in skupina v živo deluje kot dobro naoljen stroj. Sedaj zaradi mladostniške energije Stuja Blocka še toliko bolj. Prav Block je tista najbolj svetla točka vsakega koncerta, kar je vedno bolj in bolj jasno. Njegova vokalna predstava je naravnost briljantna, obnese se več kot odlično tako v vlogi Ripperja kot Barlowa (na trenutke morda celo nekoliko preveč), zanimivo je bilo slišati, da tudi v komadih njune dobe Block ne popušča in ostaja nezmotljiv. Besed s katerimi bi lahko prehvalil njegov vokalni doprinos skupini preprosto ni dovolj. Zelo dobro, zanesljivo in samozavestno Blocka na pravih mestih dopolnjuje basist in novopečeni član Luke Appleton, ki hkrati s stalnim čupanjem in poziranjem skrbi za izdatno odrsko energijo, kitarski dvojec Schaffer/Steele pa kitarske rife žaga kot cirkularka. Steele poleg tega skrbi še za okusno speljane solaže. Morda največ pozornosti pa je bilo tokrat namenjeno bobnarskemu podiju za kateri je sedelo verjetno največje bobnarsko ime skupine do sedaj. Bendu se je namreč pred kratkim pridružil Jon Dette (človek, ki je tekom svoje kariere igral z bendi tipa Anthrax, Testament, Slayer, Heathen in mnogimi drugimi) in njegovemu imenu primerno je bilo pokanje po nedolžnih bobnarskih opnah podobno dnevu D. Res bi bilo primerno, da Dette postane stalni član zasedbe (do čemur pa mu očitno manjka še brada, hehe).
Iced Earth so svoj set prehitro zaključili z nesmrtno balado Watching Over Me in nas prikrajšali za himno Iced Earth, prav tako pa ni bilo ne duha ne sluha o komadu, ki naj bi ga lahko izbrali feni. A tudi, če imajo najgrši »merch« daleč naokoli (verjetno ga na tone prodajo v Nemčiji) Iced Earth ostajajo koncertna mašina, ki kolje pred seboj in končno po dolgih letih obstoja očitno le prihaja na mesto, ki si ga zasluži.
na vrh