Obisk Pule na predzadnji dan avgusta 2008, točneje obisk 14. tradicionalnega Twin Horn Beach Party Bikers festivala v Puli, je bil v režiji mojega vsakdana povsem nenačrtovan. Komaj sem se sestavil od burne noči preživete s člani skupine Lady's First po koncertu v Podljubelju (RockLine reportaža TUKAJ), že je prišel nov dan za avanturo. Kaj bi si lagal, komaj sem namreč čakal, da se znova usedem v avto!
Zahvaljujoč povratnemu klicu iz zasedbe Heat, ki so se odzvali na mojo, vsega dva dni pred koncertom Axxis poslano prošnjo, sem odjurišal po dolgem času znova v Istro. Prizorišče se je skrivalo v sredi gozdnega otoka, ki je v tem primeru predstavljal, glede na neposredno bližino mesta Pule, odlično protihrupno bariero, nekakšen pufer za požiranje odvečnih decibelov. Torej odličen ambient za tovrstne prireditve, tudi zaradi izobilja senčnih prostorov, ki jih ponuja.
Axxis, nemški simfonični hard rock bend, ki se v svoji današnji podobi mnogokrat dotika smernic power metala, jih šteje danes debelih 19. let. Torej kmalu bo 20. let odkar so nastopili davnega leta 1989 v ljubljanski Hali Tivoli (Slovenija). Bil je konec septembra, Axxis pa so nastopili takrat kot predskupina Black Sabbath na "Headless Cross" turneji. No Axxis so se v 19. letih konkretno glasbeno slogovno spremenili in doživeli barvito evolucijo glasbenega izraza. Na začetku so treskali takrat moderni sleaze/glam hard rock, na katerega nas danes opomnijo zgolj ob izvedbah starih hitov, danes pa gradijo svoj glasbeni izraz na konkretni graditvi bombatike in drama elementa, zahvaljujoč orkestralnim aranžmajem, ki jih radi dodajajo v riffovske forme.
FALLEN ANGELS:
Fallen Angels, doma iz hrvaškega Bjelovarja, so bili odlična rešitev za ogrevanje pred Axxis. Gre za odličen bend, ki preigrava priredbe in takšne skupine so navadno na bikerskih festivalih najbolj zaželene. Možakarji so skupaj dobrih šest let in so se odločili zabavati ljudi s preigravanjem zanimive kombinacije skladb večjih tujih skupin, kot so Guns N' Roses, Bon Jovi (stare klasike) in (da pravilno berete) The Cult (!!!). K temu so dodali Whitesnake hit Fool For Your Lovin' in dodobra začinili vse skupaj še z Ramones hitom Pet Sematary.
Vokal je fenomenalen! Ima odličen rang, ki je neverjetno prilagodljiv za prileganje k raznolikosti repertoarja , ki je bil odigran. Sploh je prve tri četrtine koncerta kar hitro minevalo, zahvaljujoč zagriženosti in prepričljivosti izvedenega materiala, za katerega je skrbel trio Dany Daniels (kitara, spremljevalni vokal), TommyGun (vokal, bas kitara) in Igor (bobni). Nasploh je karizmatičen vokal deloval kot odlično zvočno polnilo pri izvedbi Bon Jovi in Guns' N Roses materiala, zelo dobro pa so jo odnesli tudi Whitesnake. Vokal je namreč tako dober in prepričljiv, da klaviatur ali dodatnih spremljevalnih vokalov ter preostale kozmetike, ki bi pomagala približati priredbo originalnemu zvoku nikakor ni bilo mogoče pogrešati. Klaviaturista pa sicer Fallen Angel tudi imajo, vendar pa ga na odru (iz meni neznanih razlogov) v Puli to pot ni bilo. Možje so si seveda drznili storiti nekaj "prekrškov", ki pa so sicer dovoljeni na takšnih žurih. Zlasti v kitarskih solažah, pa tudi nekaj prehodov na bobnih ni bilo povsem natančnih. Daleč najbolje izmed vsega, pa jo je odnesel repertoar The Cult, ki je zvokovno in vokalno deloval resnično kvalitativno izvedbeno nad vsem doživetim. Možje so poudarili, da jih veže čvrsta odrska kemija. Posedujejo eksplozivnost nastopa, nasploh pevec basist TommyGun je lokomotiva na odru, ki žene voz skupine naprej. Žal je v zadnji četrtini vzdušje z dinamiko nekoliko splahnelo, kot posledica manj impresivnemu izboru priredb, ki je začel dolgočasiti. Spodrsljaj pa si je skupina privoščila, ko se je lotila preigravanja Aces Of Spades (orig. Motorhead) povsem na koncu nastopa. Tega rock in metal zasedbe ne smejo početi, ker se avtomatično smešijo, vsako verzijo, ki jo naredijo je avtomatično premelodična, kar esenco skladbe takoj kastrira. Zanimiva je edino priredba Motorhead klasike v režiji country burkežev Heyseed Dixie, tak Motorhead ekperiment pa bi bil nemara zanimiv še v režiji skupin (ravno najbolj "nemogočih"), kot so Depeche Mode ali Laibach. Fallen Angels bi jo precej bolje v zaključku odnesli s kakšno, pa čeprav popolnoma oguljeno, Born To Be Wild (Steppenwolf).
Skratka Fallen Angels so skupina, ki je neverjetno hvaležen izbor za takšne dogodke, vedno so aktualni tudi za nastopanje na bikerskih prizoriščih v Sloveniji. Odličen šov!
AXXIS:
Legende doma iz nemškega Dortmunda so kar lepo presenečenje za umestitev na bikerski festival. Sila pogumna poteza. Vendar strahu ni bilo to pot. Publika je pridno obiskala asfaltni plato pred odrom in tako je koncert poslušalo kakih slabih 1300 ljudi. Veliko rajajočih je prispelo tudi iz Slovenije, priložnost za ogled svojih rojakov pa so izkoristili tudi nemški turisti, ki so se slučajno v tem času znašli na počitnicah v Istri.
Axxis so izdali lanske jeseni nov studijski album "Doom Of Destiny". Svoje set liste pa niso posiljevali z repertoarjem s tega albuma, kot bi bilo mogoče pričakovati, zato so iz njega uvrstili vsega tri skladbe v skupno 16. točk. Možje imajo v septembru "zabukiranih" nekaj pozno poletnih festivalskih nastopov, ki skrbijo za to, da se ime Axxis pojavlja na prizoriščih, po doživetem pred koncertu, ko sem se srečal s člani skupine, pa je občutek potrdil tudi to, da so pobje neverjetno nabiti s pozitivno energijo, sproščeni in da prav uživajo, ko so znova skupaj na turneji. Čutilo se je, da fantje radi raziskujejo "eksotične" dežele, kjer doslej še niso igrali. Možje to pot niso segli preveč globoko v svoj proračunski žep ter odrinili na pot brez dodatnih ženskih spremljevalnih vokalov, le z osnovno opremo (instrumenti). Vendar pa jim je nekaj tega denarja iz mošnje vseeno odtegnil najeti plačanec Dirk Brand, ki skupino na koncertnih nastopih začasno rešuje na poziciji bobnov, dokler pač Axxis ne najdejo permanentne zamenjave za "pobeglega" Andre Hilgersa, ki po novem igra pri Nemcih Rage.
Ura je krepko odbila preko enajste ponoči, ko smo naposled zaslišali uvodno Voices Of Destiny, ki se je logično prelil v Doom Of Destiny (Arabia) iz istoimenskega aktualnega studijskega albuma skupine. Možje posedujejo izjemno rutino in izkušnje, zato so od prvega do zadnjega trenutka koncerta ponudili izredno samozavest in odrsko nepopustljivost, ki je uspešno vijugala med popolno zbranostjo in šegavimi dodatki odrske igre, s katero je skupina podžigala ljudstvo pod odrom. Možje so sestavili set listo, ki je pridno zaobjela njihov glasbeni opus, s težiščem hitov v drugi polovici. V prvem delu koncerta so lepo presenetili s skladbo Little War, edino iz njihovega tretjega studijskega albuma "The Big Thrill" (1993), v skladbo Bloodangel ("Doom Of Destiny", 2007), pa so vključili bobnarsko solažo in tako omogočili Brandu, da se kanček razmahne, čeprav je precej nezanimiva solaža koristila predvsem preostalim članom, da si kanček predahnejo. Bernhard Weiss, edini originalni član zasedbe današnjih Axxis in mož, ki drži skupino pri življenju, basist Rolf Schomaker in sveži , odlični kitarist, ki se je skupini priključil pred albumom "Doom Of Destiny", Marco Wriedt, so nenehno skrbeli za visoko energičen nastop, velik oder pa jim je omogočal, da se konkretno razletijo preko njega. Sredina regularnega dela je bila posebej zanimiva, ko se je skupina odločila, da preobleče dva klasična komada Fire And Ice ("Kingdom Of The Night", 1989) in Touch the Rainbow ("Axxis II.", 1990) v akustiko, skladbi Fire And Ice pa ob tem doda celo rahlo latino ritmično podlago. Takrat je Bernhard priklical na oder deklino, ki jo je postavil v vlogo spremljevalne vokalistke, kar je v zadnjih časih navada novih Axxis. Punca se ni pustila predolgo prositi in pridno tolkla ob tamburin, kot ji je naročil Bernhard. Dekle bi kar ostalo na odru, če je Bernie ne bi diplomatsko in prijazno odslovil iz odra po koncu Touch The Rainbow.
Po tem je intenziteta koncerta le še naraščala in dosegla zaključni "crescendo" ob izvedbi klasičnih hitov Little Look Back in Kingdom Of The Night, ki je ob koncu po pričakovanjih spravil največ povratne energije po količini sproščenih decibelov in kinetizma s strani publike izpod odra. Kar nekaj posameznikov pod odrom se je izkazalo z obvladovanjem verzov večine Axxis skladb, kar je dokazovalo, da so se tega dne na festivalu po vsej verjetnosti, podobno kot jaz, znašli samo zaradi Axxis.
V prvem dodatku so fantje po pričakovanju ustrelili še eno obvezno skladbo, ki ne sme manjkati na repertoarju. To je Living In A World iz albuma "Kingdom Of The Night" (1989). Zanimiv izbor za zaključek pa je predstavljala simfonična Angel Of Death ("Time Machine", 2004). Ker se Axxis po tem niso zahvalili občinstvu, pač pa prešerno odkorakali z odra, je dalo to dejanje slutiti, da skrivajo še enega asa izza rokava. Drugi dodatek jih je prinesel na oder in Weiss je ogovoril občinstvo, da tudi Axxis ne bodo zapustili bikerjev, ne da bi jim pred tem zaigrali vsaj eno priredbo. Odločili so se za priredbo Nana, Hey, Hey, Kiss Him Goodbye zasedbe Steam. Žal ne vem razloga zakaj niso v dodatku izvedli tudi skladbe Shadowman ("Back To Kingdom", 2000), ki je bila zapisana na set listi.
Kvintet, ob tem sem pozabil omeniti klaviaturista Harry-ja Oellers-a, je pristopil zares profesionalno. Igrali so na polno, suvereno in s svojo odrsko igro plasirali izredno mero dinamike skozi šov! Bernhard Weiss je ohranil po vseh teh letih izreden vokal. Eksploziven in izrazno močan v sleherni legi. Čist in avoritativen, visoko melodičen z blagim vibrato dodatkom, ki dodaja vsem skladbam značilno "Bernie Wiess" začimbo, po čemer jih lahko v trenutku spoznaš. Axxis so delovali manj bombastično in atmosferično, kot v vlogi predskupine na zadnji turneji s Helloween lanskega leta (RockLine reportaža s koncerta v nemškem Kaufbeurenu TUKAJ) ter precej bolj rockersko odrezavo in neposredno. Igro so prilagodili pač za zahteve bikerskih standardov. Možje so prepričali, da so polni energije, da si želijo nastopov. Novi kitarist Marco Wriedt pa je prinesel izredno svežino in sproščenost. Neverjetno je kako se odlično sporazumevata skozi igro s pevcem Berniejem, možakar pa je tudi izreden soler in navdahnjen tvorec rifov! Odličen izbor za skupino, ki doživlja z "Doom Of Destiny" albumom ponoven glasbeni razcvet. Axxis je le nekoliko nagajal zvok med koncertom, saj so bile klaviature premalo slišne ,občasno pa je bila moteča tudi prehrupna bas linija.
Za konec bi se iskreno zahvalil Roko Smajlagiću iz skupine Heat za vabilo in za prijazen sprejem in ki je tudi poskrbel, da so Axxis letos obiskali Pulo. Istočasno bi se zahvalil vsem šefom 14. zaporednega tradicionalnega Twin Horn Beach Party festivala, ki so izpeljali tako še eno nepozabno druženje ljubiteljev dobre glasbe in seveda nad vsem tem jeklenih hrupnih dvokolesnih lepotcev. Naj omenim tudi to, da je bilo to pot poskrbljeno tudi za konkreten oder, ki je bil velik in visok, z boljšo odrsko razsvetljavo. Se vidimo spet prihodnje leto.
na vrh