Tako rekoč neposredno po dramatični vrnitvi s Portugalske, kjer so v okviru dvodnevnega art rock festivala nesmrtni pionirji progresivnega rocka Van Der Graaf Generator priredili enega tistih nepozabnih nastopov prek katerega je oživela magija iz zlate dobe tega glasbenega žanra, nas je v Milanu že čakalo druženje še z enimi izmed najimenitnejših predstavnikov artistično visoko profilirane glasbe. Kultni britanski neo progresivci Arena so navkljub sramotno nizkemu profilu, ki ga bolj ali manj še vedno uživajo v množičnih medijih (o distribuciji njihovih izdelkov v naših krajih je kar škoda izgubljati besed), danes ena izmed najbolj cenjenih progresivnih skupin med tistimi glasbenimi gurmani, ki znajo ceniti njihovo unikatno glasbeno mešanico nepredvidljivosti, dramatičnih simfoničnih aranžmajev, udarnih kitarskih pasaž, odličnih besedil in mogočnega vokala, kateri je ponavadi vselej nabit z zvrhano mero melodramatičnega žara. Njihovi nastopi se ne odlikujejo samo po odličnih izvedbah, izredni harmoniji med posameznimi inštrumentalisti in izjemni tehnični podkovanosti temveč tudi po teatralnosti njihovega karizmatičnega pevca Roba Sowdena ter neverjetne energije, ki so jo zmožni pričarati med odrom in publiko.
Arena so se na svojih zadnjih izdelkih močno oddaljili od običajnih neo prog konceptov 80-ih in ustvarili povsem specifičen zvok, ki poleg elementov klasičnega proga vsebuje tudi mnogo kitarskih in ritmičnih okraskov, kakršne ponavadi najdemo v progresivnem metalu. Tudi njihova precej mračna, pogosto psihološka in družbeno ozaveščena poezija, jih dela precej drugačne od običajnih liričnih neo-prog standardov vesele nravi tipa Pendragon ali The Flower Kings Glavne zasluge za to, da so Arena doživeli evolucijo v to kar so danes in napredovali iz stranskega projekta na prelomu 90-ih, ki je pripomogel k preporodu in obnovitvi zanimanja za novi val progresivnega rocka, nosita klaviaturski čarovnik Clive Nolan, ki si občasno služi kruh tudi pri Pendragon ter bobnar Mick Pointer, kateri še danes ni prebolel svoje odslovitve iz originalne verzije Marillion, skupine za katero marsikdo ne ve, da jo je prav on zasnoval. Od albuma "The Visitor" (1998) naprej, ki v očeh številnih ljubiteljev skupine velja za njihovega najboljšega, pa je pomemben faktor njihovega zvoka tudi neumorni glasbeni deloholik, kitarist in občasni pevec, John Mitchell, ki v "prostem času" igra tudi pri It Bites, kjer je zamenjal Francisa Dunnerya, v preteklosti pa je bil član izvajalcev kot so John Wetton, Frost, Kino, The Urbane, Blind Ego, itd. Arena so po stalnih menjavanjih članov v 90-ih že od albuma "Immortal" (2000) stabilni in delujejo v isti zasedbi med katerimi je sčasoma zacvetela res neverjetna studijska in koncertna magija o kateri smo se lahko (ponovno) prepričali tudi na njihovem nastopu v milanski dvorani Thunder Road.
Takoj, ko se je pokazala prva možnost vnovičnega srečanja (prvo se je zgodilo pred tremi leti na Dunaju, ko so nastopili v okviru svoje desete obletnice in predstavljali album "Pepper's Ghost" (2005)), smo se odločili, da tega dogodka ne smemo zamuditi. Navkljub precej dolgi in naporni vožnji do Milana ter precej čudnemu dejstvu, da je bil nastop oznanjen šele ob 11-ih zvečer. Glede na to, da je bilo pred začetkom turneje oznanjeno vsega skupaj samo osem datumov, z izjemo Milana vse na skrajno nedostopnih prizoriščih, je bila to res edinstvena priložnost za ponovni ogled skupine, katero bi osebno z veseljem spremljal skozi celotno turnejo, če bi bilo to časovno in finančno mogoče. Ključni kamenček na tehtnici, ki je odločil naš odhod v Milano, pa je bila nedvomno odobritev intervjuja s člani skupine.
Vse zasluge za to gredo gospodu Pointerju, ki se je izkazal kot pravi profesionalec in nas obenem vse tri navdušil s svojo prijaznostjo in dostopnostjo. Ko smo ob približno dogovorjeni uri intervjuja prispeli na "kraj zločina" je vse skupaj delovalo precej žalostno, tako kot je to ponavadi v tradiciji italijanskih koncertnih prizorišč, ki od daleč bolj spominjajo na opuščena skladišča gradbenih odpadkov. Naše strahove, ki jo je porajalo vzdušje popolne zapuščenosti, je razblinil parkirani avtobus valižanske registracije. John Mitchell in basist Ian Salmon, po Mickovih sarkastičnih besedah športni dvojček zasedbe, je bil ravno sredi popoldanskega razgibavanja, ki pa je bilo močno oteženo zaradi obilnega naliva in vsesplošne odročnosti prizorišča. Potem, ko smo se z Mickom dogovorili za uro intervjuja smo si z navdušenjem ogledali tonske vaje in ponudbo njihovih izdelkov. V zraku je sčasoma zavladalo izjemno ozračje domačnosti. Slednje se je potrdilo tudi med intervjujem, kjer so bili na razpolago prav vsi člani skupine, čeprav je bil ta osredotočen na oba šefa skupine. Po intervjuju je bilo še dovolj časa, da smo si lahko privoščili prave italijanske špagete, vegetarijanske seveda. Ko smo se vrnili, je bilo dogajanje v dvorani že živahno, a še vedno daleč od Mickovih želja, kar se tiče števila udeležencev. Na odru se je tedaj že nekaj časa nahajala VIII Strada, lokalna predskupina, po večini sestavljena iz mladih "juncev", ki je igrala tehnicistično naravnani prog metal, nekako v duhu Dream Theater. Igrali so izključno inštrumentale in pri tem demonstrirali predvsem dobro tehnično podkovanost, a nas zgolj s tem seveda niso mogli kdo ve kako navdušiti. Vseeno pa so pustili precej boljši vtis kot obupna avstrijska predskupina, ki je pred Areno nastopila pred tremi leti na Dunaju in lani pred IQ.
Prihod Arene smo pričakali pred zagrnjenimi zavesami ob uvodnih nasnetih zvokih priljubljene konjeniške klasike "William Tell Overture", katere ni bilo nujno predvajati v celoti, čeprav je pomembno prispevala k naraščanju napetega pričakovanja publike. Tedaj pa se je začelo zares. Arena bi res težko izbrali primernejšo izvedbo za prihod na oder kot še vedno izjemno priljubljeni in naelektreni "Welcome To The Cage" iz albuma "Pride" (1996), ki je že s prve "zažgal" vse, ki so stali v prvih vrstah. Za nastope Arene je v zadnjih letih značilno, da seznam izvedb prilagajajo svojima najbolj priljubljenima (konceptualnima) albumoma, se pravi "The Visitor" ter "Contagion" (2003), iz katerih ponavadi odigrajo več skladb zapored. Tokrat so oba albuma po številu izvedb kar dobro uravnotežili s tem, da je bil za malenkost večji poudarek na "Contagion". Za nekoliko mračnejše vzdušje in soočenje s skrivnostnim "obiskovalcem" sta poskrbeli vselej odlični "Crack in the Ice" ter "Double Vision". Po začetnih zadržkih se je skupina polagoma razživela in našla pravo medsebojno frekvenco. Po izvrstni izvedbi mistične klasike "Midas Vision" je Clive že lahko pohvalil publiko kot "precej boljšo kot prejšnji večer". Album "Contaigon" je uvedel odlični inštrumental "This Way Madness Lies", kjer smo lahko med drugim občudovali neverjetne sposobnosti posameznih inštrumentalistov. Še posebno Cliveovo hitroprsto preštevanje tipk na sintesizerjih, v pravem duhu Wakemanove klaviaturske šole ter vselej prepoznavne Mitchellove, večinoma "jokajoče" solaže.
Nastop se je nekoliko umiril z izvedbo "On The Edge Of Despair", izvorno z EP-ja "Contagium", ki je vseboval tudi akustično kitaro. Clive je izvedbo napovedal s sarkastičnimi besedami, da "se lahko včasih življenje kruto pošali ter pripelje ljudi na rob obupa. Tako kot recimo publiko poražencev na nogometni tekmi med Romo in Manchestrom". Ni bilo videti, da bi bilo to komu izmed Italijanov smešno. Po postopni umiritvi vzdušja pa je hipoma sledila ognjena bomba sredi oči v fenomenalni izvedbi klasike "Witch Hunt", ki je s svojo razburkano strukturo na izjemno dramatičen način odprla serijo izvedb z albuma "Contagion". Prav vsakdo kdor je stal v prednjih vrstah ni mogel več ostati popolnoma statičen. "Lovu na čarovnice" so sledile nič manj potentne in visoko dramatične "Skin Game", "City Of Lanterns" in "Riding The Tide".
Po "Tears In The Rain", s katerim so se ponovno vrnili na album "The Visitor", je sledil prvi vrhunec večera v izvedbi "The Hanging Tree", ene najlepših in najbolj dramatičnih kompozicij v zgodovini skupine. Zvočni perfekcionist Mitchell si je skoraj pred vsako izvedbo dal opravka z uglaševanjem kitare, a se je kljub temu tudi on sčasoma izjemno sprostil ter proti koncu nastopa demonstriral vse večjo energičnost in celo nekaj atletsko obarvanih potez, kakršne najbrž večkrat prikaže med nastopi It Bites kot pa z Areno. Osrednja odrska figura pa je bil nihče drug kot vselej karizmatični pevec Rob Sowden, ki ni pozabil niti na svojo kot vedno bogato kostumografijo pri posameznih skladbah (teatralna navada, katero je v marsičem prevzel od Petra Gabriela in Fisha). Tako je v svojih kostumih ob določenih trenutkih spominjal na grofa Drakulo v izvedbi Garya Oldmana (s katerim sta si tudi sicer res nekoliko podobna), grofa Monte Christoa ter na nek futuristični lik, recimo iz Matrice, ko je nosil fluorescentna očala sredi izvedbe "Moviedrome". Rob se je med posameznimi izvedbami izkazal tudi kot zelo soliden akustični kitarist, kar sicer ni nobena skrivnost za tiste, ki spremljajo tudi njegovo samostojno kariero in so slišali album "Dark Places", katerega je izdal pod imenom svoje alternativno rockovske zasedbe Solar.
Mračno in precej melo-dramatično vzdušje se je nadaljevalo z izvedbo "Don't Forget To Breathe" s katerim so za ta večer zaključili z obema konceptoma. Uvodoma dramatično stopnjujoči se "Chosen", kjer se je Rob prvič pojavil v futuristični obleki in kjer je Mitchell ponovno postregel z nekaterimi po metalsko zasoljenimi pasažami, je v slogu "The Witch Hunt" znova dobro naelektril vzdušje v dvorani ter prisotne opomnil na "Immortal", še en imeniten Arena album, ki v svoji poeziji odseva glavne anomalije moderne družbe. Clive se je vmes večkrat pošalil tudi na račun standardne "prog publike", kot ponavadi večinoma sestavljene iz starejših moških in moških srednjih let, ki je ignorirala barski pult in pijače. Seveda pa tudi tokrat ni mogel brez svojih dišečih palčk s katerimi je odganjal "zle vonjave". Proti koncu rednega dela je prišel čas za izvedbo dveh novejših del, "Bedlam Fayre" ter "Smoke and Mirrors", z najnovejšega Arena albuma "Pepper's Ghost". Obe sta prisotne opomnili, da se tudi ta album, kljub svoji poudarjeno metalski naravi, povsem enakovredno lahko nosi ob boku z njihovimi najboljšimi izdelki.
Tedaj pa je nastopil tisti trenutek večera na katerega je nestrpno čakala večina izmed prisotnih – izvedba skoraj 20-minutnega epa "Moviedrome", ene izmed najbolj dovršenih, kompleksnih in globokih kompozicij v njihovi karieri, katero vsekakor ni kar tako izvesti v vsej njeni veličastni celoti. "Moviedrome" je bil s svojimi številnimi dramatičnimi časovnimi prehodi, kompleksnimi inštrumentalni sekcijami in menjavanji vzdušij, vsekakor vrhunec večera in trenutek, ko je celotna dvorana popolnoma zadihala s skupino. Člani Arene so se sicer že pred začetkom turneje dobro pošalili na račun novinarjev in privržencev, ki jih v anketah skoraj nenehno sprašujejo ali bodo igrali to fantastično, a izjemno zahtevno skladbo. Tako so turnejo in novinarske prepustnice podnaslovili s stavkom "yes, we are playing Moviedrome". Praktično, ni kaj.
Seveda ni šlo brez obveznega dodatka, ki ni bil nič manj kot izvrstni "Solomon", originalno iz njihovega prvenca "Songs From The Lions Cage" (1995), še eden izmed tistih njihovih imenitnih mističnih epov, ki ne nehajo navduševati. Rob je sredi izvedbe med inštrumentalno sekcijo odkorakal z odra naravnost med publiko in se pridružil dvema "norima" Slovencema ter pošteno okajenemu rojaku (zelo verjetno edinemu okajenemu osebku v dvorani), ki je bil sicer zadolžen za prodajo plošč, med njihovim divjim plesom. Sleherni nastop Arene pa ne bi bil popoln brez zaključka s "Crying For Help VII", ki je najbolj priljubljeni del iz epske serije skladb z naslovom "Crying For Help". To je tisti zaključni trenutek, ko publika s strani članov skupine dobi pobudo, da pomaga pri petju refrenov. Tokrat ni bilo nobenih problemov pri spodbujanju publike k večji glasnosti, pri čemer so se posebno izkazali predvsem trije manijaki iz Slovenije.
Nastop Arene v Milanu lahko brez slehernih pretiravanj označim kot demonstracijo čiste perfekcije, kakršno so sposobni pričarati le najboljši glasbeniki in pravi mojstri svoje obrti, s tremi vrhunci večera prek izvedb "The Hanging Tree", "Moviedrome" in "Solomon". Tokratni nabor izvedb je bil precej drugačen kot tisti izpred treh let na Dunaju, kar je bilo prav tako zelo razveseljivo. Ozvočenje je bilo tako rekoč brezhibno. Isto velja za tehnično raven posameznih izvedb, čeprav je Mitchell enkrat ali dvakrat na kitari zgrešil za pol tona, a to so že pikolovske podrobnosti, katere so zaznala le najbolj ostra ušesa. Nekateri so tudi pravili, da je Mick za bobni proti koncu nastopa deloval precej namrgodeno, kot da mu nekaj ne bi bilo všeč, čeprav sam tega nisem opazil. Njegovo povabilo na pijačo po nastopu pa je bilo žal prestavljeno na kdaj drugič, saj ga še dolgo časa po nastopu ni bilo na spregled in očitno je bil res nekoliko nerazpoložen.
Ura je bila tedaj že zelo pozna in čakala nas je še dolga pot domov, čeprav bi se večina najraje pridružila avtobusu skupine na njihovi poti v nemški Aschaffenburg. Ogled Arene se je več kot splačal, šlo je za še eno svojevrstno koncertno doživetje in vsakomur, ki v svoji zbirki poseduje njihove albume in se je obisku nastopa odpovedal predvsem zaradi prevelike razdalje, je lahko pošteno žal, da ga ta večer ni bilo na srečanju s to čudovito skupino, katera še naprej ostaja dobro varovana skrivnost posameznih glasbenih gurmanov. Slednje je, kljub Mickovih sanjah o nastopih v velikih arenah in na štadionih, v njihovem primeru veliko boljše. Konec koncev skupina z imenom Arena sploh ne potrebuje nobene arene, da bi bila resnično velika, saj jih njihova prehojena glasbena pot že zdaj uvršča med največje prog rockovske skupine današnjega časa, komercialni uspeh gor ali dol.
Besedilo: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh