Arena in ples duhov v dunajskem Planetu Music (2005)

Skoraj po polnih dveh letih me je pot znova zanesla na Dunaj v prelepem celodnevnem deževnem nalivu, za katerega lahko že rečemo da je postal sinonim za letošnje vreme. Koncert se je pričel ob 22:00, predskupini sta bili lokalnega izvora in niti omembe vredni. Seveda so bili Avstrijski rojaki navdušeni nad njima in so skandirali in navijali za domače, a povprečen power metal na močni mednarodni sceni enostavno ne zadošča. Po vsem prestanem, si moja ušesa nit ne zaslužijo drugorazrednega drotanja, tako sem odhlačal nazaj v kafič na še eno grenko kavo.

Arena, skromni britanci, predstavniki neo progresivnega britanskega rocka, edinstvenega pojma, ki se je razvil na tleh Velike Britanije s pojavom skupin v osemdesetiih kot sta npr. Marillion in I.Q. pod velikim vplivom zapuščine velikanov Genesis, je skupina, ki je po stažu razmeroma mlada (10 let obstja), a jo sestavljajo izkušeni prekaljeni mački z bobnarjem Mickom Pointerjem (ex_Marilion) in klavituristom Cliveom Nolanom (ex-Shadowland, Pendragon), ki ga marsikateri postavljajo ob bok največjih svojega posla (npr. Tonyju Banksu ali Ricku Wakemanu), na čelu so udarili kar z Bedlam Fayre njihove aktualne stusjke plošče "Pepper's Ghost". Skupina je imela sprga nekaj zvokovnih težav saj je lovila odrsko ravnovesje. Taok je v uho bodlla predvsem Mitchellova odločno preglasna kitara, na račun katere je trpel zlasti Nolanov melotron.

Set lista je bial feonomenalna. Zlasti so Arena zažgali z vključitvijo fantastične A Crack In The Ice nazaj an set listo in seveda, ne el tre, pač pa so z njihove plošče The Visitor (1998) prevladovale pesmi set liste. Na odru je izstopal pevec Rob Sowden, ki je bil našemljen v enega izmed likov vzetih iz konceptualizirane zgodbe s plošče Pepper's Ghost. Za nameček je nosil Sowden takšna očala in lasuljo, da je navidez neverjetno spominjal na Garyja Oldmana iz filma "Drakula". Sowden se je izkazal poleg izrednega, vživetega petja tudi po bravurozni odrski igri s katero je v celoti prepričal in z njo velikopotezno vseskozi obvladoval situacijo.

Med Smoke & Mirrors se je pripetilo, da je Mitchell v timeingu z riffom zamudil in skupina se na prehodu v nov ritem ni ujela. Mitchell se je v trenutku obrnil k leaderju Nolanu, češ: "Sorry pal!", Nolan ni ob tem niti trenil.

Kljub vsemu so Arena nadvse svojsko uprizorili tisto po čemur tako zažigajo. Razvili so fantastično odrsko magijo, sestavljeno iz kopice visokih vzdušij, ki so se učinkovito in nadvse povezano prelivale druga v drugo. "Music of many moods", kot imenuje njihovo glasbo vodja Clive Nolan je tako popeljala maloštevilne v Planet Musicu v pravljični svet skupine. Vključitev ene izmed klasik skupine na set listo, odlične kompaktne Medusa, me je še posebej razveselila, eden vrhuncev koncerta pa je bila izvedba pesmi The Shattered Room, kjer je zasijalo poslanstvo skupine v vsem svojem bistvu. Glavno vlogo sta nosila Mitchell in Nolan, nasploh je Mitchell tu prepričal s svojo imenitnostjo igranja kitare. Skupina je zaključila glavni del z odlično, udarno Enemy Without, ki je v živo še posebej izzvenela eksplozivno in brezkompromisno. Narod se je ravno ob koncu nadvse razživel.

Arena so prišli odigrat dodatek. Na odru sta se pojavila le Sowden in basist Ian Salmon, ki sta z akustičnima kitarama odprla dodatek s pesmijo Friday's Dream. Cying For Help VII je bil presenečenje (za tiste, ki ste skupino izpustili na njihovi prejšnji "Contagion" turneji). V izvirniku je to popolnoma "a cappela" pesem. To pot pa so jo priredili v udarni rocker, ki je spravil še enkrat več ves avditorij na noge. Arena so se potem nadvse rutinirano poslovili.

Česar nisem pričakoval je bilo skandiranje peščice prisotnih, morda največ deset: "Heeeelp me, Heeeelp me, oooooh Help Me!" , skratka verze zaključne pesmi. Arena so se znova prikazali na odru. Mitchell in Nolan že preoblečena, Salmon zgoraj brez. "Če bi bili deset sekund prepozni, bi mi bili že pod tušem!" je ogovoril občinstvo Nolan in Mitchell, ki je pokazal v tej pesmi še enkrat več izreden občutek za sofisticiranost, je pričel brenkati znan uvod odlične Jericho z njihovega prvenca "Songs Form The Lions Cage" (1995). "Hvala bogu!" sem pomislil. V nastopu je bilo pogrešati zvoke klasik in Jericho je bil to pot zadetek glavice na žebljico. Jericho je tako primaknil svoj kamenček v mozaik odrskega nastopa skupine, ki je tako bila, kar se repertoarja tiče, pravzaprav fenomenalna.

Britanski perfekcionisti so ne glede na nekaj zvočnih peripetij in razmeroma mlačen odziv dunajske avdience (pa kaj za vraga je s temi Avstrijci!?!?) pred na tričetrt praznim Planet Musicom zapustili nadvse zadovoljiv vtis ter prisotne prepričali s stvaritvijo znane unikatne Arena odrske magije.