Arch Enemy, priznana melodična »death« metal zasedba, je končno prišla samostojno v Slovenijo. Torej, končno klubski nastop skupine, ki je že nekajkrat obiskala priznani festival v Tolminu, kjer je seveda vsakič prepričala.
Brez predskupin seveda ne gre. A tokrat je bila na sporedu tudi košarka. V pokritem zunanjem prostoru se je preko projektorja predvajala finalna tekma med Slovenijo in Srbijo, tako da je bila splošna evforija nepopisna.
Kljub tekmi so mnogi podprli predskupino Jinjer, ki je svoj set odigrala med tekmo. Gre za mlade ukrajinske metalce, ki kombinirajo groove metal s hardcorom, obenem pa naj bi skupina simpatizirala s progresivo, čeprav tega ni bilo zaznati. Nič novega, a skupino je dobila solidno podporo. Skupina je servirala skladbe z obeh albumov, pozornost pa je predvsem imela pevka Tatiana Shmailyuk, ki je s svojim vokalom spominjala na Otep in Guano Apes, tako da ne gre še za eno pevko, ki bo le delala na kruležu. Pri glasbi je bilo zaznati vpliv marsičesa, od nu metala do tehničnega metalcora. Obetavno, a zaenkrat še ne dovolj prepričljivo.
Evforija je bila z minute v minute večja. Slovenija je v košarki prevzela vodstvo, oder pa je bil že rezerviran za Arch Enemy, ki so počakali do zadnje minute košarke in takoj po koncu košarke se je zaslišal intro novega albuma, skupina pa je udarila s svežim hitom The World Is Yours. Arch Enemy niso potrebovali dolgo, da so dokazali svojo vrhunsko formo, ki traja že več kot deset let, kljub temu da je skupina vmes zamenjala nekaj članov. Repertoar je logično poudarjal zadnja dva albuma, na katerih je prisotna nova vokalistka Alissa White-Gluz, sicer se je skupina dotaknila tudi prejšnjih albumov, a občutno premalo. Edino presenečenje je bilo, da so v repertoar zopet umestili skladbo Dead Bury Their Dead z legendarnega albuma Wages of Sin. Ostalo pa seveda precej predvidljivo. S skladbami War Eternal, My Apocalypse, The Eagle Flies Alone, No Gods, No Masters , We Will Rise so Arch Enemy dali vedeti, da se starejši oboževalci lahko preprosto obrišejo pod nosom. Čeprav je skupina mnogokrat označena kot ekstremna metal skupina, je z izbranimi skladbami dala vedeti, da se kaj pretirano ne razlikuje od komercialnih metal skupin, ki poudarjajo izstopajoče refrene in klišejske melodije. Vse, kar je tu drugačnega, je vokal, ki naj bi bil v skladu z death metalsko ideologijo. Torej, nič kaj pretirano ekstremnega.
Nastop skupine je vsekakor vreden pohvale. Teatralnost je na vrhuncu, pri nobenemu članu ni bilo zaznati, da si jemlje nastop z rezervo. V ospredju je bila poskočna Alissa, ki je odlično spodbujala publiko, medtem ko je pri nagovorih pešalo, čeprav tega skupina niti ne rabi, ker je publika vidno sodelovala. Kitarska uigranost dvojca Amott/Loomis je bila izjemna. Loomis je pri soliranju pokazal celo kakšno zanimivo vragolijo, a daleč od tistega, kar je počel pri zasedbi Nevermore. Ritem sekcija D'Angelo/Erlandsson mogoče ni tako izstopala kot kitare, a svoje bistvo je držala do konca. Skupina je pred premorom zaigrala še skladbo Avalanche z albuma War Eternal, pri katerem Alissa uporabi tudi čiste vokale, ki so na koncertu delovali posiljeno in nepotrebno. Sledil je premor, po katerem je prvi na oder prišel Jeff Loomis, ki je popeljal set naprej z inštrumentalno skladbo Snowbound, nato pa so se pridružili še preostali člani, da so izpeljali vse skupaj do zaključka. Skladba Nemesis z albuma Doomsday Machine je od leta 2005 stalnica koncerta Arch Enemy. Nič nenavadnega, saj ima skladba pestro melodiko in izrazit refren, ki ga lahko publika glasno prepeva. Za zaključek pa je skupina odigrala še del skladbe Fields of Desolation, pri kateri sta Amott in Loomis še zadnjič skupaj zasolirala.
Arch Enemy so s svojim uigranim in epskim nastopom, ki ni deloval rutinsko, vsekakor navdušili. A pretirana teatralnost je po drugi strani dala vedeti, da skupina več ne da vedno glasbo na prvo mesto. V ospredju je bolj kič in klišeji, o kakšnih inovacijah pa ne duha, ne sluha.
na vrh